Ta odlomek me zelo nagovori, saj nam prikaže vztrajno molitev očaka Abrahama, ki prosi za mesta, polna greha in hudobije. Kako pretresljiva je njegova globoka ponižnost, ko se ne da odgnati izpred Božjega obličja, vse dokler od 50 pravičnih ne preide na vsega pet pravičnih. In Gospod obljubi, da bo uslišal njegovo prošnjo! Pa je vseeno uničil Sodomo in Gomoro, zakaj tam ni bilo niti petero pravičnih.

Odlomek nam prikaže vztrajno molitev očaka Abrahama, ki prosi za mesta, polna greha in hudobije. 

Tako sem tudi jaz, »prah in pepel«, stala pred oltarjem svojega Gospoda in ga nadlegovala s svojo molitvijo … Gospod, Ti veš, da se pri nas rodi vse manj otrok, da so družine vse manjše in vse bolj krhke. Gospod, znano Ti je, koliko mladih se sploh ne poroči, kaj šele, da bi se cerkveno poročili! 

Znano je Gospodu, da smo v letih izobilja postali prevzetni; da smo mislili, da nas sušna leta izginjanja krščanstva iz našega vsakdanjega življenja ne bodo dosegla. Vse manj smo v naši deželi ljudje veselja, vse manj cenimo dar življena in vse bolj nekam čudno površinski postajamo; izgubili smo globino narodne zavesti in narodnega ponosa. Naša ravnodušnost je otipljiva in se konča z mislijo – samo, da nam bo dobro, da bomo zdravi …

Vse manj smo v naši deželi ljudje veselja in naša ravnodušnost je otipljiva.

V takšnem ozračju, ki veje iz naših uradnih in javnih medijev, sta dva mlada in lepa – kar povejmo! – fanta postala letošnja novomašnika. Prehodila sta pot zorenja Gospodovega klica, spoznala realnost Katoliške cerkve od zunaj in znotraj, prešla puščave in doline iskanja popolne podaritve in se odločila: »Greva! Za Kristusom! Na evangeljsko pot, na življenjsko romanje v duhovniškem poklicu.« In sta šla …

Sedaj torej, moj Gospod, poglej na nas, svoj narod, svoj dragi mali slovenski narod, in ga reši! Reši ga, posveti ga, ohrani ga! Zaradi teh dveh letošnjih novomašnikov! Zaradi njunega gorečega srca in posvečenih rok, ki prinašajo kruh življenja! Zaradi teh dveh, ki sta kot dva svetilnika postavljena na oltar naše domovine, da nam prineseta luč upanja!

Zaradi teh dveh letošnjih novomašnikov poglej na nas, svoj narod, svoj dragi mali slovenski narod, in ga reši!

Zaradi teh dveh letošnjih novomašnikov odpusti tudi našemu narodu, da se ne zna soočiti s svojo preteklostjo, da ne zna sočutno pokopati svojih mrtvih, da ne zna preskočiti zamer in prevar ter videti, kje je luč pravega življenja in kje lahko najde največjo srečo. Zaradi teh dveh, ki stojita na začetku svoje mašniške poti, Gospod, usliši našo molitev in se nas usmili!

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (4/2025).