Za tiste, ki vas ne poznajo – kaj bi zase rekli, kdo ste in kaj počnete?

Sem najprej mož in oče, nato diakon in logoterapevt. To me vodi in mi daje smisel. Daje mi naloge v življenju. Zmeraj pravim, da v življenju dobivamo naloge, pa ne zato, ker smo bili poredni, ampak da rastemo, se oblikujemo in dobivamo odgovor, kdo smo. V tem je človekova pot življenja: da odgovori na vprašanje, kdo je. Imam 38 let in sem zadovoljen človek, s polnim življenjem, Bogu sem hvaležen za vse.

V življenju dobivamo naloge, da rastemo, se oblikujemo in dobivamo odgovor, kdo smo.

Se vidi, da ste uresničen človek, toda imeli ste težko otroštvo. Kaj vas je naučilo?

Moja starša že kot par nista funkcionirala. Mati je po rojstvu dobila stomo, vrečko, česar nikoli ni zmogla sprejeti. Gledal sem svojo trpečo mamo, ki ji nisem znal pomagati. To je bilo zame težko breme. Zato starše vabim, da se uredijo, da so zadovoljni v odnosu, kajti najhujše za otroka je videti trpečega starša. Na drugi strani sem gledal očeta, ki se ni znal spoprijeti s težavami in je trpljenje zalival z alkoholom. 

Med njima sem bil nemočen opazovalec. Na to sem bil navajen, toda kmalu sem začel opažati, da so druge družine povezane, da gredo skupaj na morje … in sem se začel spraševati, kaj je narobe z nami. Sledila je ločitev staršev, mama je potem storila samomor. Tudi oče je propadel kot podjetnik in kot človek, postal je alkoholik.

Spraševal sem se, zakaj vse to, kje je Bog, kakšen smisel ima?

Spraševal sem se, zakaj vse to, kje je Bog, kakšen smisel ima? Zakaj, zakaj ... To so vprašanja, na katera ti ta svet ne da odgovore. Dolgo sem iskal odgovore in našel sem jih samo v Cerkvi. Zato večkrat pravim: alternative ni. Počasi sem vedno jasneje spoznaval, da odgovor ne bo takšen, kot sem si ga zamislil, ampak da bo vera vse osmislila, dala tolažbo, naredila trpljenje znosno. Predvsem pa mi je pomagala h »kopernikanskemu preobratu«: da sem nehal gledati samo nase, kaj doživljam jaz, ampak sem začel gledati na odnos z Gospodom. To je bilo moje glavno odkritje: imam Očeta, imam Mamo, v Bogu, v Mariji.

Travme iz otroštva vas torej niso zlomile …

So me zlomile! Prej, v mladosti, nisem bil idealen. Že pri petnajstih sem živel na svojem, skrbel sem za hišo, služil z dijaškim in študentskim delom, ampak bilo je veliko preizkušenj in skušnjav: na primer, ob vsej svobodi sem zapadel v žuranje in podobno. Zahtevno obdobje, ampak kljub temu sem počasi odkrival, da nekje imam dom: da je moj dom v Cerkvi. Tam sem se počutil normalnega, zaželenega, sprejetega, ljubljenega. S tem me je Gospod držal. Nikoli se nisem povsem iztrgal iz Njegovih rok.

Se vidi, da vaša vera ni tradicionalna, temveč osebna. Kaj vam je najbolj pomagalo, da ste prišli do iskrene, osebne vere?

Ravno zlom. Ko si zlomljen, zavržen, pozabljen, takrat drugega nimaš. Videl sem, da je to moja edina možnost: ali propasti ali odpreti svoje srce, svoje življenje, za Boga, da vstopi in da ga prežame. Mnoge je k veri popeljala lepa družinska tradicija, sam pa sem jo odkril, ko sem bil najbolj ranjen. Kot pravi Viktor Frankl: »Iz ruševin se zvezde najlepše vidijo.« Za mojo vero je bilo potrebno, da sem prišel do ruševin.

Vero sem odkril, ko sem bil najbolj ranjen. 

Zdaj delate kot psihoterapevt s pari in posamezniki. Katere težave so najpogostejše pri prvih in pri drugih?

Mislim, da je najpogostejša težava bivanjska praznota. Ko človek ne ve, zakaj bi živel. O tem pišem v svoji knjigi Smernik za smisel. Smo v času, ko hodimo siti k polni mizi in nobena jed nam ni več dovolj okusna.

Pred 2. svetovno vojno je vladala gospodarska kriza. Med vojno so vsi govorili, samo da bo konec vojne, pa bomo zadovoljni. Po vojni so rekli, samo da bomo obnovili, pa bomo zadovoljni. Prišla je revolucija, nato osamosvojitev, standard se je dvignil, a število samomorov se je povečalo. Danes živimo v blaginji in imamo težavo, kajti človek je naravnan, da se bori; že od Adama naprej nosimo v sebi boj za preživetje, pri katerem se človek osmisli. Danes tega ni, zato zahajamo na stranpoti, ne samo moški, tudi ženske; ko otroci dosežejo dvanajst let ali ko gredo od doma, izgubijo smisel. Simptomi so sicer različni, ampak izvor težav je ta bivanjska praznota, eksistencialni vakuum: ne vem več, zakaj bi živel.

Danes živimo v blaginji in imamo težavo, kajti človek je naravnan, da se bori; pri boju za preživetje se človek osmisli.

Pari pogosto pridejo do točke, ko se zakonca ne najdeta več. Imamo težavo šibkih moških. Ženske želijo vse obvladovati, kastrirati moškega, obenem pa nočejo imeti kastrata. Moški smo v težavah, ker večinoma ne zidamo več hiš, nimamo hleva, ne vozimo traktorja, ne popravljamo vseh stvari … Tako počasi izgubimo svojo vlogo. Zato mnogi uhajajo v neke skrajne ultramaratone, kolesarske maratone, da dokažejo to moškost, moč. Veliko je tudi nezvestobe in zasvojenosti …

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (4/2025).