Marijina kapela pri sv. Jožefu v Ljubljani je bila v torek zvečer, od 21. do 23. ure še zadnje, šestnajsto svetišče, kjer so slovenski verniki lahko v molitvi, s poljubom ali dotikom počastili relikvije sv. Bernardke.

Ob prepevanju lurške pesmi Zvonovi zvonijo je nekdanji bolniški duhovnik Miro Šlibar slovesno prinesel relikvije v polno Marijino kapelo. »V dveh dneh sva s sv. Bernardko naredila po Sloveniji skoraj petsto kilometrov. Povsod sva izjemno lepo sprejeta. V molitvi in čaščenju ob relikvijah in zakramentu svete spovedi so se v teh dneh dogajali veliki čudeži, predvsem čudeži sprave in odpuščanja,« je dejal Šlibar. Naštel je kraje v ljubljanski, celjski in novomeški škofiji, kjer so se verniki zbirali okoli relikvij sv. Bernardke in posebej izpostavil viško cerkev sv. Antona Padovanskega, kjer je Bernardka »prenočila«, verniki pa so ob njenih relikvijah vso noč molili in prepevali.

Zakaj relikvije v Slovenijo?

Šlibar je povedal zgodbo, kako je prišlo do obiska Bernardkinih relikvij v Sloveniji. Že več let se slovenski romarji, bolniki, invalidi in njihovi spremljevalci, pridružujejo italijanskemu združenju romarjev Unitalsi na vlaku romanja v Lurd. Spletli so izjemno lepa prijateljstva. Ko so Italijani izvedeli, da dobijo za štiri dni Bernardkine relikvije v obmejne škofije, so svojemu dobremu prijatelju Miru Šlibarju ponudili, da jih za dva dni »odstopijo« slovenskim vernikom. Šlibar je ponudbo takoj sprejel in začel z organizacijo. Povedal je anekdoto, povezano z Družino. Ko je poklical oglasni oddelek, ali bi objavljali obvestilo o prihodu Bernardkinih relikvij, so ga vprašali: »Kdo pa je organizator? Katera župnija ali združenje?« Šlibar se je le nasmehnil: »Organizator je Miro Šlibar.« In pristavil: »Mislim, da je bila Bernardka v teh dveh dneh zadovoljna v moji družbi.«

Kateri del Bernardkinih posmrtnih ostankov smo počastili?

Bernardkino telo leži nestrohnjeno v prozorni krsti v Neversu, v kapeli samostana torej, kamor so jo premestili po videnjih v Lurdu, kjer je preživela vsa leta svojega posvečenega življenja in kjer je v 35. letu življenja umrla. Preden jo je papež Pij XI. razglasil za blaženo, so njeno truplo trikrat izkopali, ostalo je nestrohnjeno. Isti papež jo je leta 1933 razglasil za svetnico in nekaj let pozneje so njeno nestrohnjeno truplo položili v prozorno krsto v samostansko kapelo. V Nevers, ki leži približno 700 kilometrov južno od Lurda, se vijejo procesije romarjev, ki se želijo dotakniti Bernardkine krste in ob njej moliti. Romarji in tisti, ki v Nevers zaradi oddaljenosti niso mogli, so izražali željo po Bernardkinih relikvijah. Ob 150. obletnici prikazovanj, leta 2008, so Bernardkino truplo ekshumirali, vzeli so ji del kolka in del rebra. Prva relikvija je v sarkofagu v Lurdu, drugi del, torej del rebra, pa je shranjeno v relikvariju, ki ves čas potuje po svetu. »Ko smo ga počastili tudi v Sloveniji, smo se povezali z lurškimi romarji in častilci sv. Bernardke po vsem svetu,« je dejal Šlibar, ki je v sredo zjutraj relikvije že odpeljal nazaj v zamejski Štandrež.

Molitev sv. Bernardke k Jezusu

O, Jezus, daj mi, prosim te,
kruha ponižnosti,
kruha pokorščine,
kruha ljubezni do bližnjega,
kruha moči, da zlomi mojo voljo
in jo zlije s tvojo,
kruha notranje pokore,
kruha odmaknjenosti od bitij,
kruha potrpežljivosti,
da bom prenašala muke,
ki jih trpi moje srce,
kruha moči, da bom prav trpela,
kruha, da bom videla samo tebe
v vsem in vselej,
Jezus, Marija, križ,
Nočem drugih prijateljev, samo tebe.
Moj Jezus, skrij me v svoje sveto srce.
Tukaj, v Jezusovem srcu
se hočem naučiti trpljenja in ljubezni.
V Jezusovem srcu bom našla sladkost
in potrpljenje v žalosti.
V Jezusovem srcu bom našla pravo tolažbo.


Foto: Ksenja Hočevar