Tudi ob odhodu v večnost dela ostanejo vsem, ki se želijo ob njih učiti. Še posebej ostane zapisana beseda, ki pa je našla pot v številna srca. Takšna beseda je ostala tudi po predavatelju, literatu in politiku dr. Andreju Capudru. Iz našega arhiva smo izbrskali poseben članek, v katerem lahko spremljamo Capudrovo misel, ki bo marsikoga prav gotovo spodbudila, da bo vzel v roke kakšno njegovo knjigo.

K. C.

Članek je bil objavljen v prilogi Družine Slovenski čas, 17. 12. 2017 .

Se kdaj vprašamo, kaj je beseda, kakšen pomen ima za nas in zakaj je dana le človeku med vsemi živimi bitji? Ali pa se nam morda zdi tako samoumevna, ker se vsakodnevno srečujemo z njo, da niti ne pomislimo, da bi se o njej spraševali? A vendar se to vprašanje prikrade samo od sebe, če le za trenutek stopimo stran od zvočnika, ki se trudi prevpiti našo pristno govorico. Ali niso stvari, ki jih imamo za najbolj očitne, velikokrat v resnici najbolj skrivnostne? Že to, da se lahko človek sreča z besedo na mnogo različnih načinov, vzbuja čudenje. Je beseda tolažbe in beseda sovraštva, je beseda, izrečena na skrivnem osebi, ki ji zaupaš, in beseda opravljivca, je beseda poeta in beseda človeka, ki o v resnici nepomembnih stvareh govori skrajno resno. Vse to so besede.

Se ne zdi naenkrat, da je samoumevnost besede le navidezna in da v bistvu sploh ne vemo, kaj je beseda? Je vsem tem različnim besedam sploh kaj skupnega? Nič? Ali pa vendarle vsaj nekaj: beseda je kot ena izmed temeljnih človekovih danosti neločljivo povezana z njegovo razpetostjo med pristnostjo in nepristnostjo bivanja. Človek je v samem sebi razpet med površinsko besedo, ki ga izmuči, in besedo, ki zajema iz globočin in ga vzradosti. Iskanje pristnosti življenja je takó iskanje resničnega zvena besede, v katerem kričeči zvočnik ne obstaja več. Ker ne more obstajati. Kar odmeva tu, je prebilo meje človeške nemoči.

Beseda zaživi zares šele, ko se zasidra v bralcu

O tem, kako je v svojem literarnem delu in življenju iskal pravi zven besede, je 27. oktobra 2017 v župnijski dvorani v Dravljah spregovoril pisatelj, pesnik, esejist, prevajalec ter nekdanji minister za kulturo in veleposlanik dr. Andrej Capuder. Pri tem gotovo ne gre le za izbiranje rim za dobrih štirinajst tisoč verzov prevoda Dantejeve Božanske komedije, temveč predvsem za to, da človek skuša položiti delček svoje duše v besedo, ki jo zapiše ali izreče. Kjer je človek našel samega sebe, tam beseda resnično zazveni. V omami teh polnih besed spoznamo, da ne prihajajo samo od nas. Kako odrešujoče je najti tisto resnično, iz globine izvirajočo besedo! In hrepenenja po njej ne more zlomiti nič: časopisni stolpci, polni praznih besed, neskončno govoričenje, prepleteno z grotesknimi šalami, preklinjanje lepo oblečenih ljudi rezkega glasu – vse to je le prah, neskončno nemočen, ko duša vztrepeta v vetru mogočnosti. Le tu, ob besedah največje polnosti, ki izrekajo Neizrekljivo, se človek lahko umiri.

Iztočnica za pogovor je bila gostova zbirka esejev Zamrznjene besede, ki je letos izšla pri celovški Mohorjevi založbi. Besede ostajajo zamrznjene toliko časa, dokler ne najdejo bralca, ki ga nagovorijo. Beseda zaživi zares šele, ko se zasidra v bralcu. Besede, ki so jih nekoč izrekali pesniki in misleci, se kot feniks rodijo vedno znova, ko se ob njih razžari človeška duša. In nato rastejo skupaj z bralcem: deček, ki je skrivaj bral Dantejevo Božansko komedijo z Doréjevimi ilustracijami, je sicer isti, a gotovo drugačen od mladeniča, ki ga je ta katedrala velikega florentinskega pesnika tako navdušila, da jo je začel prevajati še v času študija; in isti mladenič, ki mu je med študijsko izmenjavo v Franciji prišel pod roke francoski prevod Kierkegaardovega dela Bolezen za smrt, je drugačen od moža, ki premišljuje o svoji življenjski poti, medtem ko vanj zrejo z bledo lučjo obsijani obrazi poslušalcev.

Katera imena so ga najmočneje zaznamovala?

Katera imena evropske duhovne zgodovine, s katerimi se je ukvarjal in katerim se je posvetil tudi v zbirki esejev Zamrznjene besede, so ga najmočneje zaznamovala? Odgovor pride takoj, skoraj brez razmisleka, saj so to ljudje, ki so se tako zlili z njim, da jih lahko imenuje svoje duhovne brate: poleg italijanskega pesnika Danteja še danski filozof Sřren Kierkegaard in francoski filozof judovskega rodu Henri Bergson. Slednji ga je pritegnil s svojo kritiko pozitivizma in pojmom intuicije, ki seže globlje od vsakega znanstvenega spoznanja. Kakor je bila v začetku dvajsetega stoletja Bergsonova misel v uteho tistim, ki se niso mogli sprijazniti s pozitivizmom, ko je prevzetno teptal evropsko zemljo v imenu edino veljavnega znanstvenega spoznanja, tako bodo tudi tisti, ki jih notranja želja vodi onkraj vladajoče misli našega časa, v njem odkrili somišljenika.



Pri velikem Dancu, pri tem neizprosnem preučevalcu človeške duše, se je gost večera ustavil nekoliko dlje. Kierkegaard je mislec temeljnih bivanjskih občutij. Kierkegaard misli tisto, o čemer se morda sprašujemo tudi sami, a tega pogosto ne znamo, ne upamo ali nočemo izraziti. Kierkegaard se je povsem vrgel v dramo, ki divja v človeku, razpetem med dvema poloma, med katerima ne more priti do sprave. Enten – eller pravijo Danci temu izključujočemu nasprotju, ki ga mi označujemo z ali – ali. S tem je danski filozof opisal boj med pristnostjo in nepristnostjo biti, ki divja v človeku. Beseda zveni tu ne glede na to, v katerem jeziku je izgovorjena, v tonih resnosti bivanja. Beseda odmeva v drami človeškega življenja. Tu sta beseda in življenje zopet eno. Nič zunanjega, nič družbenega, nič popredmetenega ne reši človeka, ki stoji na razpotju in ve, da mora izbrati: ali to ali ono. Izbrati pa mora, saj že neizbira pomeni izbiro.

Ko človek zre v brezno svobode, ki se odpira v njem, se ga polašča tesnoba, tesnoba pred tem, da bi se v iskanju pristnega bivanja odločil proti samemu sebi, proti svojemu resničnemu življenju. Človek hrepeni po tem, da bi zaživel pristno. Jaz, ki še ne biva kot resničen jaz, želi najti samega sebe. Bo v ne-jazu, v tem, kar jaz še ni, našel samega sebe? Morda, a tega ne more vedeti z gotovostjo, ker je izbira vedno skok v neznano. Drama življenja pa je v tem, da skuša človek zaživeti pristno življenje zgolj iz svojih lastnih moči in v svojem jazu ne prepozna Neskončnega, ki ga je vzpostavil. S krščanstvom, ki je odmaknilo kopreno antične nujnosti, se je človek v polnosti zavedel svoje svobode. A hkrati se je zavedel, da jo lahko uporabi proti tistemu, ki mu jo je dal. S svojo svobodo se človek lahko poskuša iztrgati odnosu, ki ga gradi v njegovem bistvu – odnosu s Stvarnikom. A jaz, ki želi najti samega sebe in se pri tem ne zaveda Neskončnega, ki ga je vzpostavil, je že na poti obupa. Obupanec je, kdor želi najti svoj pristni jaz iz svojih moči, ne da bi upošteval bistveno vez s tistim, ki ga je ustvaril. Prav tako najdemo obup tam, kjer človeka razžira dvom o tem, da lahko še najde svoj resnični jaz in tistega, ki je jaz ustvaril, potem ko je zabredel v nepristnost svojega bivanja.



A ravno tu se pokaže veličina Kierkegaarda. Danski mislec se namreč zaveda, da obupu ne pripada nujno zadnja beseda v drami človeškega življenja: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v poveličanje Božje.« Če je antični človek objokoval tisto, kar je po nujnosti usode storil, kristjana težijo dejanja, ki jih je svobodno storil proti viru svoje svobode. In če je antični človek ujetnik usode, ostaja kristjanu odnos s Stvarnikom, ki ga gradi v njegovem bistvu. Prek tega odnosa lahko tudi v noč obupa posije žarek odrešitve. Dr. Capuder je na tem mestu z naslonitvijo na Kierkegaarda poudaril, da sta trpljenje, ki ga človek čuti, ko zabrede v nepristnost lastnega življenja, in možnost, da se človek v tem trpljenju s kesanjem obrne na Boga, že del vstajenjske poti. Jaz tedaj ne skuša živeti le iz svojih moči, ampak iz moči, ki ga je vzpostavila. In iz te moči se rodi upanje, ki lahko premaga vsak obup.

Morda svet kriči zato, da bi prekričal obup

Zdi se, da je naš hrupni čas gluh za pogovor o obupu in upanju. Ali ni danes zaukazano, naj bo človek vesel, optimističen, brez velikih vprašanj, ki so mu bolj v napoto kakor v korist? Res, takšen pogovor je nekaj drugačnega, tujega. A vendar je ravno zato tako privlačen. Ker govori o nečem, kar se nas tiče v globini. Ker je resen. A morda svet kriči zato, da bi prekričal obup. Morda svet veseljači zato, da bi prevpil resnost biti. Kajti obup obstaja tudi tam, kjer o njem nihče noče ničesar slišati. Toda, ali tam, kjer ni soočenja z obupom, obstaja prostor za resnično upanje? Za upanje, ki se lahko zoperstavi obupu?

Če bi torej dr. Capuder danes znova stopil pred mlade v gimnazijski učilnici ali v univerzitetni predavalnici – kako bi jim govoril o tem, o čemer mnogi molčijo? Kako bi jih spodbudil k temu, naj iščejo pravi zven besede, naj se ne bojijo iskati pristnosti biti in naj ne obupujejo, četudi na tej poti kdaj padejo? Gost večera je odvrnil, da mu je blizu drža grškega modreca Sokrata, ki se – z razliko od mnogih nastopaških filozofov tako tedanjega kot tudi našega časa – ni pretvarjal, da ima odgovore na vsa vprašanja. Pravi učitelj svoje učence povede k iskrenemu iskanju resničnega – in s tem tudi dobrega in lepega. To počne z zaupanjem, da v vsakem učencu biva resnica. In tedaj ko resnici pomaga, da se izrazi, postane učiteljeva beseda beseda upanja.

Lepota, kot jo na primer izkušamo v umetniškem delu, pa že pelje, kot pravi dr. Capuder, v bližino religioznega, presežnega. In nič, niti vse teptanje lepote, ki mu je bilo priča dvajseto stoletje in smo ga tudi Slovenci tako boleče občutili, ne more streti hrepenenja človeškega srca po njej. To hrepenenje je močnejše od obupa. Tudi če se slovenska kultura pogosto utaplja v praznini, obstaja upanje, da to ni njena zadnja beseda. Kogar pokliče lepota, ji bo sledil ne glede na to, ali ima prevladujoča kultura zanjo posluh ali ne. Kajti v resnici ne štejejo ugodni odzivi kritikov in družbe. Šteje samo to, ali smo se dali na razpolago lepoti. V tem duhu je izzvenela tudi sklepna misel dr. Andreja Capudra, ko je dejal, da resnično upanje ne izvira iz družbe niti iz nas samih, ampak iz Drugega, s katerim je naš jaz v najglobljem odnosu.

Sergej Valijev

Foto: Tatjana Splichal