Janez Vidmar, častni konzul Republike Slovenije v ameriški zvezni državi Illinois, stalni diakon, politolog in nekdanji predsednik uprave IPSOS USA Public Affair, ki se ukvarja z raziskavami trga, je za spletni portal Družina odgovoril na nekaj vprašanj o nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike.

Kako komentirate volilni izid in v čem so bile morda tokratne volitve drugačne?

Končni izid ni presenetil. Javnomnenjske raziskave so ves čas jasno kazale, da bo rezultat v štirih ali petih ključnih nihajočih zveznih državah zelo tesen in da bo nemogoče takoj razglasiti zmagovalca. Raziskave so nakazovale malce večjo podporo Bidnu; temu v prid je govorilo tudi število registriranih volilcev v zadnjih štirih letih, ki je bilo doslej brez primere. Sredi mandata, na volitvah v ameriški kongres pred dvema letoma, pa tudi na nadomestnih volitvah, je bilo opaziti večje število registriranih volilcev demokratske stranke. Ne smemo pozabiti, da se je povečalo tudi število republikanskih volilcev, vendar ne do te mere, da bi ogrozili tradicionalno demokratska območja v mestnih predelih. Najbolj presenetljiv dejavnik na teh volitvah je volilna udeležba. Sodeloval sem že pri volitvah po vsej Evropi, v Latinski Ameriki, Kanadi in v nekaterih delih Azije in vedno sem bil razočaran nad dejstvom, kako nizko volilno udeležbo imamo v Združenih državah Amerike v primerjavi z večino zahodnih demokracij. To lahko v veliki meri pripišemo načinu izvedbe ameriških volitev, ki so dosti bolj zapletene kot v večini drugih držav. Ker je tokrat v daljšem časovnem obdobju sodelovalo več zveznih držav, predčasnih volitev se je udeležilo nepričakovano veliko število ljudi, ogromno pa se jih je odločilo za glasovanje po pošti, smo letos zabeležili najvišjo volilno udeležbo na predsedniških volitvah v zgodovini Združenih držav Amerike. Na koncu to pomeni večjo tekmovalnost v politiki, to pa je dobro za demokracijo. V volilnem imeniku je zdaj registriranih več demokratov in republikancev kot kdaj koli prej v ameriški zgodovini.

Kako komentirate Trumpovo nepriznavanje poraza?

Trump nikoli ni bil sposoben priznati, da je pred štirimi leti prejel manj glasov od Hillary Clinton. Več tednov smo poslušali politične komentarje: kaj če ne bo priznal poraza do dneva inavguracije? Kakšne so možnosti novoizvoljenega predsednika v prehodnem obdobju? Trump je zadnja dva meseca trdil, da je način glasovanja po pošti povsem skorumpiran, za kar pa ni imel nobenih dokazov. Pripravljal je oder za spodbijanje volilnega postopka na sodiščih, kjer upa na zmago zaradi vseh konservativnih sodnikov, ki jih je imenoval na različnih ravneh. Težava zanj pa je v tem, da so ljudje, ki jih je imenoval, večinoma zelo dosledni konstitucionalisti in presojajo na podlagi dokazov, ne pa pripadnosti.


Trump je v resnici prejel podporo katoličanov, ki pogosteje zahajajo v cerkev. To je sama po sebi zanimiva tema za razpravo o prihodnosti Katoliške cerkve v ZDA. FOTO: splet


Katere bodo ključne spremembe ameriške politike pod predsedovanjem Joeja Bidna?

To je odlično vprašanje. Če želite odgovor nanj, morate razumeti kongresno politiko. Še vedno pričakujemo rezultate nekaterih zapoznelih volitev, ki bodo odločili, ali se bo nadzor v senatu spremenil ali ne. Če predvidevamo, da se ne bo, bomo soočeni z enako mrtvo točko v zvezni politiki, kot smo ji bili priča od leta 2010: popoln zastoj v kongresu, če izvzamemo prvi dve leti Trumpovega mandata, ko so republikanci nadzorovali oba doma v kongresu in Trumpu niso pošiljali nobenih predlogov za razveljavitev ali občutno spremembo zakonodaje Obamacare ali sploh česar koli, povezanega s splavom; Biden bo verjetno delal s senatom, ki ga bodo z majhno večino vodili republikanci. Sprejemanje zakonov bo zato zelo zapleteno. Ne pričakujte kaj dosti zakonov, poslanih v Belo hišo v podpis predsedniku … Po drugi strani je bil Biden sam senator in je v dobrih delovnih odnosih s ključnimi predstavniki republikancev. Pričakujemo lahko, da bo Biden republikansko vodstvo povabil na pogovore v Belo hišo, kar se med Trumpovim mandatom ni zgodilo. Prvi neposredni učinek je, da je Trump podpisal rekordno število izvršnih ukazov, s čimer je uvedel precedenčni primer za prihodnje predsednike. Pričakujemo lahko, da bo Biden z izvršnimi ukazi razveljavil Trumpove izvršne ukaze glede programa DACA, priseljevanja in prepovedi potovanja v muslimanske države ter da bo uporabil sredstva, namenjena obrambi, za odstranitev delov zidu na meji z Mehiko; tega so, mimogrede, postavili zelo malo, in še pri tem je šlo bolj za obnovo že obstoječih struktur. V Ameriki pričakujemo, da se bodo ZDA znova pridružile Svetovni zdravstveni organizaciji, kar je temeljnega pomena, saj si ta prizadeva, da se več kot sto različnih virusov in bolezni iz držav tretjega sveta ne bi razširilo v Evropo in Severno Ameriko. To delovanje je bilo ogroženo z odvzemom sredstev omenjeni organizaciji. Pričakujemo tudi, da se bodo ZDA znova vključile v obravnavo globalnih okoljskih vprašanj. Nazadnje pa pričakujemo še, da se bo prisluhnilo znanosti, ne pa je grajalo, kadar je ta v nasprotju s političnimi cilji.

Pričakujemo, da se bo omehčal celoten politični ton, kar je trenutno nujno potrebno.

In mimogrede, mnogi ameriški škofje so uporabili dokument, ki ga je Škofovska konferenca ZDA pripravila že leta 1990, da bi katoličane spodbudila, naj volijo republikance; v dokumentu jim pojasnjujejo, da imajo pravzaprav eno samo moralno izbiro: volijo naj na podlagi kandidatovega mnenja o splavu. Mnogi škofje so si omenjeni dokument dosledno napačno razlagali. Ta namreč jasno naroča katoliškim volilcem, naj premislijo o moralni celovitosti kandidata, če obstaja kakršen koli dvom glede vprašanja, kot je splav … Izvirni pisec dokumenta, ki ni nikoli razkril, koga voli, je javno oznanil svojo podporo Bidnu zaradi številnih moralnih ovir, ki jih predstavlja Trump.

Biden in Trump sta povsem razdelila katoliške glasove. Trump je v resnici prejel podporo katoličanov, ki pogosteje zahajajo v cerkev. To je sama po sebi zanimiva tema za razpravo o prihodnosti Katoliške cerkve v ZDA.

(Prevedla Mojca M. Štefanič)