Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Biseromašnik kardinal Rode o celibatu

Franc Rode
Za vas piše:
Franc Rode
Objava: 23. 06. 2020 / 12:31
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 29.06.2020 / 07:56
Ustavi predvajanje Nalaganje
Biseromašnik kardinal Rode o celibatu

Biseromašnik kardinal Rode o celibatu

Nima smisla zanikati želja.
Biseromašnik, kardinal Franc Rode je pred 60 leti prejel zakrament mašniškega posvečenja.

Kardinal Franc Rode je bil rojen 23. septembra 1934 v Ljubljani, doma pa je z Rodice pri Domžalah. Šolo je obiskoval v bližnjih Jaršah in nato v Domžalah. Maja 1945 je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo. Šolanje je nadaljeval v begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in v Spittalu ob Dravi. Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova leta 1948 izselila v Argentino, kjer je nadaljeval šolanje.

Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube. Študijsko pot je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer je bil leta 1960 posvečen v duhovnika. 

Celibat

Odločitev za duhovništvo je bila povezana tudi s premišljevanjem celibata, želje po dekletu in družini, sprejemanjem in obvladovanjem svoje moške narave ...

Kardinal je posebej za Družino delil odlomek iz prihajajoče avtobiografije, ki bo pri Celjski Mohorjevi družbi predvidoma izšla ob koncu leta.

Celotno razmišljanje si preberite v novomašni številki Družine.

Zadnji meseci leta 1958 in prvi meseci leta 1959 so bili zame odločilno obdobje velikih odločitev. Glede na študije, ki sem jih opravil, bi moral po tedanjih liturgičnih predpisih konec junija 1959 prejeti prvi višji red, subdiakonat, in z njim obveznost celibata ter molitve brevirja.

O celibatu se veliko govori znotraj in zunaj Cerkve. Pogosto kritično in v upanju, da se bo glede tega v prihodnje kaj spremenilo. Vendar latinska Cerkev – vzhodna ima drugačno tradicijo – kljub ugovorom in pritiskom mirno vztraja pri svojem stališču. In to od zdavnaj. Že leta 305 je koncil v Elviri v Španiji zahteval vzdržnost od škofov, duhovnikov in diakonov: Abstinere se a coniugis suis et non generare filios. Očitno se koncil obrača na klerike, ki so bili poročeni, saj tedaj drugih ni bilo, in jim predpisuje vzdržnost. Zvestoba celibatu ni bila vedno in povsod enaka. A ko je disciplina na tem področju popustila in so se pojavili neredi, je Cerkev na koncilih in sinodah vedno znova poudarila načelo, da kleriki živijo neporočeni.

Moji vzori

Pri meni je bilo vedno v ospredju duhovništvo, želja, da bom služil Cerkvi. Šele kasneje, v letih dozorevanja, se mi je zastavilo vprašanje celibata. Kdo je bil v letih prebujanja duhovnega poklica moj vzor? O čem sem sanjal, odkar pomnim? Moji prvi vzori so bili duhovniki: Roman Malavašič v Judenburgu, Janko Mernik v Špitalu, Ivan Dobršek v Grugliascu, Ladislav Lenček v Buenos Airesu, Tomás Gutiérrez v Escobarju. Vsi so bili markantne osebnosti, pošteni in iskreno predani svojemu duhovniškemu poslanstvu. In prijateljsko naklonjeni mlademu fantu.

Najbliže sva si bila z Gutiérrezom, ki je bil v odločilnem obdobju moj duhovni voditelj in spovednik. Ni pa bil svetnik, kot se mi je večkrat opravičeval. Gotovo je zgled vseh teh vplival name, ko sem si podzavestno ustvarjal podobo o tem, kakšen želim postati, in oblikoval svojo istovetnost, lik katoliškega duhovnika, neporočenega, ki v svobodi srca in čistosti telesa služi Božjemu ljudstvu.

Celotno razmišljanje si preberite v novomašni številki Družine.

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
Prenovljena v Gospodu
Duhovnost
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh