Pred tem v Bistri, ki je v vsakdanjem pogovoru sopomenka za Tehniški muzej Slovenije (TMS), nisem bil že vse od osnovne šole. Ob vprašanju, ki se mi je pri tem zastavilo, sem bil kar malce vznemirjen. Je tam še vedno razstavljeno preprosto leseno kolo, »Laufmaschine« oziroma 'tekalni stroj'? Ime izumitelja, Nemca Karla Draisa, mi je po vsem tem času ostalo živo v spominu, pa tudi naprave, izdelane na začetku 19. stoletja, sem se še vedno jasno spomnil.

Večino obiskovalcev Bistre najbolj pritegnejo Titovi avtomobili.

»Tekalni stroj« je bil res tam; podoben je bil velikemu poganjalčku, preprostemu kolesu brez pedalov, na kakršnem se danes majhni otroci podajajo v svet kolesarstva. A se mi je zdel nekoliko drugačen, kot sem ga imel v spominu. Bratranec pa si je z zanimanjem ogledoval zlasti stare, že na pogled težke in okorne motorne žage in zbirko podobno starih luksuznih avtomobilov. Začenši s tistimi iz zapuščine jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita.

Ohranjanje rezultatov domačega znanja

Večino obiskovalcev Bistre res najbolj pritegnejo prav Titovi avtomobili. Dolgoletni direktor muzeja Marjan Vidmar je gojil posebno zanimanje za avtomobile. Poskrbel je, da so v letih po maršalovi smrti njegovi avtomobili dobili prostor v TMS, ki ima svoje glavne razstavne prostore in depoje v nekdanjem kartuzijanskem samostanu v Bistri pri Vrhniki. A z vidika muzejskega poslanstva so še pomembnejši eksponati, ki ne delijo nujno prestiža rolls-roycea, so pa bili izdelani v Sloveniji in so plod domačega inženirskega znanja. Tovarni Tomos in TAM, v katerih so izdelovali motocikle oziroma tovornjake in avtobuse in sta bili v svojem času mednarodno uspešni, sta gotovo med njimi. Tovarni TAM je v Bistri posvečena stalna zbirka, ki seveda vključuje legendarni tovornjak TAM 110, v katerega izdelavo je bilo vključeno veliko slovenskega znanja.

Med prevoznimi sredstvi, ki jih hranijo v Bistri, sta tudi kapljasto oblikovani ležeči kolesi z izjemnimi aerodinamičnimi lastnostmi. Njunemu konstruktorju in vozniku Damjanu Zabovniku so te značilnosti pred dobrim poldrugim desetletjem omogočile, da je postavil (zdaj že presežena) svetovna rekorda v enourni vožnji (88 kilometrov) in pri doseganju najvišje hitrosti – na kratkem odseku je presegel 107 kilometrov na uro. Naloga muzeja je namreč tudi zbiranje in hranjenje novih tehniških presežkov, kot sta ti vozili, ki bosta pravo muzejsko vrednost pridobili v prihodnjih desetletjih. Iz enakih razlogov hranijo primerke vrhunskih gorskih koles, izdelanih v prvih letih tega tisočletja, potem ko sta se med seboj povezali podjetji Elan in Rog.

Naloga muzeja je tudi zbiranje in hranjenje novih tehniških presežkov.

V Bistri si je mogoče ogledati tramvaj iz leta 1901, nekatere novejše Tamove tovornjake in tudi avtobus, ki ga je izdelovala ta tovarna. Marsikaj, kar bi moralo imeti mesto med slovensko tehniško dediščino, pa se je žal izgubilo. Težava je tudi velikost razstavnih predmetov. Nekateri industrijski stroji in naprave, ki bi spadali v muzej, so preveliki, da bi jih lahko v celoti razstavili v prostorih, ki jih ta ima. Zato je za zdaj še marsikaj očem javnosti »skritega« v skladiščih v Pivki, Soteski pri Novem mestu, Kočevju, na Bogenšperku, Ptuju …

Maketa malokomu znanega stadiona

V Bistri imajo tudi oddelek za gozdarstvo in lesarstvo, kjer zanimivosti ne manjka – tu je prikaz ekosistemskega in družbenega pomena gozdov in gozdarstva kot gospodarske panoge, razstavljene so težke žage, ki so navdušile mojega bratranca, replika drevaka … Marsikaj je prikazano s slikami, ilustracijami in maketami, saj bi bilo izvirnike zaradi različnih razlogov, predvsem zaradi velikosti, nemogoče razstaviti. Mednje spadajo rimska bojna ladja trabakula, letalo Eda V bratov Rusjan, idrijski »lauf« – železnica, ki so jo gozdarji uporabljali za spravilo lesa …

Bistra, zračni posnetek. FOTO: Matjaž Lobnik 

Med maketami, ki pritegujejo pozornost, je maketa ljubljanskega stadiona, za katerega sicer ve le malo ljudi. Leta 1922 so ga za današnjim Gospodarskim razstaviščem med Linhartovo in Topniško cesto napravili za zlet, veliko mednarodno športno tekmovanje. Tekmovalci so se na njem merili v lahki in težki atletiki, plavanju in orodni telovadbi. Prav tu se je začel tudi svetovni uspeh večkratnega olimpijskega zmagovalca in svetovnega prvaka, legendarnega Leona Štuklja. Stadion je bil za enkratno rabo, podrli so ga že po nekaj mesecih. Tribune pravokotno oblikovanega objekta so lahko sprejele 33.000 obiskovalcev (dvakrat toliko kot stadion v Stožicah), kar je znašalo več kot polovico tedanjega prebivalstva Ljubljane.

V Bistri je lepo prikazan tudi obrtniški način proizvodnje enega od pomembnih izdelkov iz lesa – stolov. Primer takega dela, pri katerem je mojster izdelal od začetka do konca vse sam, je Plečnikov stol. To je bil elitistični izdelek, preprost primerek pa je domači »kmečki stol«. Rezultat naprednejšega, polindustrijskega načina proizvodnje je tako imenovani Bouconov stol. Za delavnico družine Boucon na Prulah v Ljubljani, ki so jo pred nekaj leti podrli, so sicer uporabljali izraz tovarna, a je bila, vsaj po današnjih merilih, bolj kot ne delavnica. Njihov najbolj množičen izdelek je bil značilen stol, ki je bil v uporabi v gostilnah po vsem Balkanu; ko so ga prodajali v nemško govoreče dežele, pa so ga poimenovali »laibacher sessel«. Vsak mojster je opravil eno fazo izdelave, naslone ali pletene sedeže pa so iz viter pletle doma ženske. Seveda imajo v Bistri med stoli tudi znamenitega Kraljevega rexa.

Tehniški muzej Slovenije – Bistra
Bistra 6
1353 Borovnica

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (07-09/2026).