V petek, 10. septembra 1976, ob pol devetih dopoldne je z londonskega letališča Heathrow poletelo trimotorno potniško letalo Trident s 54 potniki in devetimi člani posadke. Namenjeno je bilo v Carigrad. Za krmilom je bil 44-letni pilot Dennis Tann, ki je bil zelo izkušen, saj je letel že 10.781 ur.

Tudi kapitan drugega letala, Jože Krumpak, je bil vrhunsko usposobljen in je veljal za enega naših najbolj izkušenih pilotov.

Malo pred deseto uro istega dne je s splitskega letališča poletelo potniško letalo DC-9 ljubljanskega Inex-Adria Avioprometa s 108 potniki in petimi člani posadke. Namenjeno je bilo v Köln. Večina potnikov je bila nemških turistov, ki so se vračali s počitnic na Jadranu. Tudi kapitan tega letala, 51-letni Jože Krumpak, je bil vrhunsko usposobljen in je veljal za enega naših najbolj izkušenih pilotov. Do tistega dne je bil v zraku več kot 10.000 ur.

Gost promet

Obe letali sta leteli po ustaljenih poteh, ki so se križale nad osrednjo Hrvaško. Za varnost zračnega prometa je bila pristojna zagrebška kontrola letenja, ki je tedaj skrbela za enega najbolj obremenjenih zračnih prostorov v Evropi. Zaradi velikega števila letov med zahodno Evropo, Sredozemljem in Bližnjim vzhodom je bilo delo kontrolorjev zelo zahtevno. Zagrebška kontrola letenja je bila slabo opremljena in kadrovsko podhranjena, zato je bilo tveganje za usodno napako precej povečano.

Na isti višini

Tistega dne malo po enajsti uri je pilot letala DC-9 zagrebško kontrolo prosil za dvig na višino 10.000 metrov. Kontrolor je to odobril, ne da bi opazil, da je na tisti višini še britanski trident. Ko je opazil napako, je letali posvaril, vendar je bilo že prepozno. Ob 11.14 je levo krilo Adrijinega letala zadelo pilotsko kabino britanskega letala. Kopilot nemškega Boeinga 737, ki je letel približno 24 kilometrov za britanskim letalom, je v tistem trenutku zagledal blisk, malo pozneje pa dim in dve letali, ki sta padali v globino.

Trčenja in strmoglavljenja obeh letal ni preživel nihče.

Letali sta trčili nad naseljem Vrbovec, ki leži dobrih trideset kilometrov vzhodno od Zagreba. Tamkajšnji prebivalci so nenadoma zaslišali strahovit pok, potem pa so začeli na njihove hiše, vrtove in njive deževati kosi letala, kovčki in posmrtni ostanki potnikov. Ti pretresljivi prizori so se za vselej vtisnili v njihov spomin. Na kraj nesreče so prihiteli miličniki, zdravniki in gasilci, območje pa so preletavali tudi vojaški helikopterji, vendar reševalci niso mogli pomagati nikomur. Trčenja in strmoglavljenja obeh letal namreč ni preživel nihče.

Obsodba

Časopisi so nesreči posvetili veliko prostora. Besedo so dali domačinom, ki so podrobno opisovali tragične prizore, in predstavnikom obeh letalskih družb, ki so povedali, da sta bili letali skoraj novi in odlično vzdrževani. Med tem pa so svoje delo opravljali tudi preiskovalci. Priprli so vse kontrolorje in jih podrobno zaslišali, poleg tega pa so zbirali tudi izjave očividcev. Preiskava je pokazala, da je za nesrečo kriv človeški dejavnik. Odgovornega kontrolorja so obsodili na sedem let zapora, vendar so ga potem tudi zaradi protesta njegovih sodelavcev in stanovskih kolegov po svetu predčasno izpustili. Jasno so se namreč pokazale sistemske napake, kontrolorji pa so bili preobremenjeni in slabo opremljeni.

Še dve odmevni nesreči

Nesreča nad Vrbovcem se je zgodila skoraj natančno deset let po tragediji pri Brniku. Dne 1. septembra 1966 je britansko potniško letalo Bristol Britannia pred pristankom na brniškem letališču zaradi prenizke višine treščilo v gozd. Od 117 potnikov in članov posadke jih je preživelo 19.

Najhujša letalska nesreča v zgodovini se je zgodila na Kanarskih otokih leta 1977.

Pol leta po tragediji nad Vrbovcem (27. marca 1977) pa se je na Kanarskih otokih zgodila najhujša letalska nesreča v zgodovini. Ker so tistega dne zaradi bombnega napada zaprli mednarodno letališče v Las Palmasu, so letala preusmerili na majhno letališče Los Rodeos na otoku Tenerife. Izredne razmere, gosta megla in komunikacijske težave so pripeljale do tega, da sta se nekaj minut po 17. uri na vzletni stezi hkrati znašla Boeinga 747 ameriške družbe Pan Am in nizozemske družbe KLM. Ameriško letalo je peljalo po stezi, nizozemsko pa je vzletalo. Pilota sta poskušala trčenje preprečiti. Eden je zavil vstran, drugi je skušal v naglici dvigniti letalo, a bilo je zaman. V nesreči je umrlo 583 ljudi: na nizozemskem letalu ni preživel nihče, z ameriškega pa se jih je rešilo 64.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (07-09/2026).