Učinek na začetku kulturne revolucije je bil dosežen. Mao je dokazal, da sta njegova telesna moč in zdravje na vrhunski ravni. Tako je zavrnil govorice, da je prestar za vodenje države. Politična oblast potrebuje podobo. Pri kultu osebnosti ne gre za resnično priljubljenost, temveč za skrbno izdelan sistem, v katerem voditelj ni navaden politik, temveč utelešenje naroda, revolucije, usode ... V takšnem sistemu vodja ni nikoli utrujen, čeprav je država izčrpana. Nikoli se ne moti, čeprav njegova politika vodi v katastrofo. Vedno je izjemen in ima skoraj nadčloveške sposobnosti. Njegove besede so preroške in svete, njegova biografija je mit. Primerov takšnih osebnosti iz zgodovine, ki segajo v današnji čas, je veliko.

Pri kultu osebnosti ne gre za resnično priljubljenost, temveč za skrbno izdelan sistem.

Julij Cezar je prečkal Rubikon in sprožil državljansko vojno v Rimu. Washington je prečkal Delaware v snežni nevihti in spremenil potek ameriške revolucije. Ustanovitelj Ljudske republike Kitajske Mao Cetung reke sicer ni prečkal, je pa v njej plaval – ne kot rekreativec, čeprav je bilo plavanje ena njegovih najljubših dejavnosti že v najstniških letih. Še preden je ustanovil Komunistično partijo, je napisal esej z naslovom »Študija telesne vzgoje«, v katerem je utemeljeval povezavo med fizičnim in intelektualnim udejstvovanjem. Gibanje je bilo zanj zelo pomembno, vendar so gibi morali imeti namen. Bili so vpeti v višji cilj, in sicer s telesno pripravljenostjo nasprotovati podobi Kitajske kot »bolehne predstavnice Azije«.

Mao je plavanje kot oder za politično predstavo začel uporabljati leta 1956, ko je plaval v treh rekah. Večina njegovih svetovalcev nad tem ni bila navdušena. Njegov osebni zdravnik je v spominih napisal, da je Maova odločitev za plavanje prišla tako nepričakovano, da je bil edini, ki je nosil kopalke. Ostali osebni spremljevalci in varnostniki so bili v spodnjem perilu. »Voda je bila umazana. Občasno sem videl kepe človeških iztrebkov, ki so plavale mimo. Onesnaženje Maa ni motilo. Lebdel je na hrbtu, njegov veliki trebuh je štrlel kot okrogel balon, noge pa so bile sproščene, kot da počiva na kavču.«

Ko Jangce postane oder za utrjevanje oblasti

Ko je bil na oblasti, Mao ni želel dajati vtisa lenega birokrata, temveč človeka dejanj. Po notranjih bojih v partiji in dvomih o njegovem zdravju je plavanje postalo simbol vitalnosti, neustrašnosti in povezanosti z ljudstvom. Milijoni Kitajcev so sledili njegovemu zgledu, organizirali so množične plavalne akcije, propaganda pa je dogodek izkoristila za zagon kulturne revolucije, ki je trajala deset let – do Maove smrti 9. septembra leta 1976.

Plavanje je postalo Maov simbol vitalnosti, neustrašnosti in povezanosti z ljudstvom.

Ta čas je bil zaznamovan z nasilnim razrednim bojem, uničevanjem kulturnih spomenikov in izjemnim dvigom Maovega kulta osebnosti. Ena fotografija in nekaj vrstic v časniku People's Daily so spremenili dojemanje starajočega se voditelja v neuničljivega junaka. Njegovo plavanje še danes buri duhove, saj naj bi Mao tistega julija v Jangceju plaval (če so bili čas in razdalja pravilno zabeleženi) dvakrat hitreje kot olimpijski prvak Sun Yang, ki je na svetovnem prvenstvu leta 2011 postavil rekord na 1500 m. Del razlage tiči v močnem toku reke Jangce (Mao je seveda plaval s tokom navzdol), a je kljub temu prikazal izjemno predstavo, ki ga je utrdila na oblasti. Konec avgusta istega leta je začel organizirati zborovanja z milijonom in več podpornikov na Trgu nebeškega miru (Tiananmen), svojo uradno rezidenco pa je preselil v Džongnanhaj, kjer je do smrti plaval v notranjem bazenu.

Kako je nacistična propaganda ustvarila Führerja

Maov podvig ni bil prvi takšen primer. Voditelji so skozi zgodovino prišli do spoznanja, da simbolna dejanja, zlasti tista, ki poudarjajo fizično moč, pogum ali bližino z ljudmi, živalmi, naravo, delujejo močneje kot suhoparni govori. Ljudje se lažje identificirajo z voditeljem, ki »je nekdo izmed nas«, hkrati pa ima nadnaravne sposobnosti. Nacistična propaganda je zelo zgodaj razumela moč vsakdanjih podob. Hitlerja ni bilo dovolj prikazovati kot političnega vodjo ali govornika pred množico. Moral je postati utelešenje nemškega duha – močnega, vizionarskega, skoraj mesijanskega. Leni Riefenstahl ga je v filmu Zmagoslavje volje prikazala kot božansko figuro, ki se spušča z oblakov na nürnberški zbor. Hitler je redno nastopal pred ogromnimi množicami, njegovi govori pa so bili skrbno režirani – z osvetlitvijo, glasbo in zastavami. Vse to je ustvarjalo vzdušje verskega obreda. 

Hitler je moral postati utelešenje nemškega duha – močnega, vizionarskega, skoraj mesijanskega.

Njegova podoba je bila povsod: na plakatih, v šolah, knjigah in na predmetih, ki so jih uporabljali v gospodinjstvih. Nacistična propaganda je Hitlerja predstavljala kot edinega rešitelja Nemčije ter kot močno, požrtvovalno očetovsko figuro, ki pooseblja lastnosti »idealnega nacista«. Pri Hitlerju je bila podoba zgrajena iz protislovja. Bil je nad množico in obenem iz nje. Govoril je kot prerok, a se predstavljal kot vojak iz jarkov, ki razume ponižanje po prvi svetovni vojni. Propaganda mu je odvzela običajno človeškost in jo nadomestila s funkcijo: postal je obraz zgodovinske nujnosti.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (07-09/2026).