Ko razmišljam o položaju mladih v današnjem svetu, se pogosto spomnim na zastrašujoče številke porasta depresije in drugih motenj med študentsko populacijo. Kaj je narobe z našimi možgani? Smo kolektivno bolni, neprilagojeni na svet, v katerem smo odrasli? Satirični prispevki po spletu (in bistroumni komentarji pod njimi) sicer to najraje označijo za lenobo, a meni se zdi to prelahek odgovor. Mladost naj bi bila brezskrbna, lahkomiselna, polna energije. Kaj se je zgodilo z njo?

Mnogim mladim, ki danes izgubljeno tavajo v obupu, v življenju na videz prav nič ne manjka – ne materialno ne kako drugače. Imajo streho nad glavo in osnovne življenjske dobrine, prijatelje in družino, izobrazbo, zdravstveno oskrbo. Imajo zanimanja in hobije (ki niso visenje na Netflixu). Tisto, kar v resnici pogrešajo, ni otipljivo; manjka jim usmeritve, upanja in smisla. To so stare besede, neštetokrat prežvečene, a še kako resnične. Ko je prihodnost tako majavo negotova, se puščica, ki naj bi kaz...