31. julija je Ernest Simoni, eden najstarejših kardinalov Katoliške Cerkve, maševal na prav posebnem kraju: v zaporniškem taborišču Spaç, kjer je preživel večino svoje 18-letne kazni prisilnega dela, ki jo je moral odslužiti preprosto zato, ker je zvesto opravljal svojo duhovniško službo.

Pri maši je zbranim pokazal tudi čelado, ki jo je nosil, ko se je kot mlad duhovnik moral spuščati v rudnik. Strahotne razmere pri delu in v taborišču ga niso zlomile, ampak le še okrepile njegovo vero.

Kardinal Simoni (ob njem škof Gjergj Meta) s čelado, kakršno so nosili v rudniku na prisilnem delu. FOTO: Vatican Media

Skrivne maše

Postal je neke vrste »taboriščni župnik«, na katerega so se obračali drugi zaporniki. »Ko sem bil zaprt, sem mašo daroval po spominu v latinščini, tako kot sem na skrivaj spovedoval in delil obhajilo, in vsakič tvegal svoje življenje«, je povedal kardinal: »Če bi me našli, bi me takoj obesili.« Pri tem je moral biti iznajdljiv: hostije je pekel sam na gorilniku, za vino pa je stisnil nekaj jagod grozdja.

Neverjetno zgodbo Ernesta Simonija lahko preberete v knjigi Mimma Muola, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu.

Verige ne morejo zadržati vesti

Pri maši so prebrali tudi sporočilo, ki ga je kardinalu Simoniju ob tej priložnosti poslal papež Leon XIV.: »Nobena veriga ni dovolj močna, da bi zadržala vest, ki jo razsvetljuje evangelij, nobena noč ni dovolj dolga, da bi preprečila zoro, ki jo Gospod pripravlja za svoje otroke, in noben zapor ni dovolj globok, da bi ločil človeka od Božje ljubezni.«

Noben zapor ni dovolj globok, da bi ločil človeka od Božje ljubezni. (Papež Leon XIV.)

Mašo je kardinal daroval v spomin na vse, ki so v pod režimom trpeli ali izgubili življenje – skupno je bilo med škofi, duhovniki, redovniki, redovnicami in semeniščniki umorjenih več kot sto. Papež je poudaril, da je njihova kri »namakala to deželo in jo spremenila v tiho pričevanje zvestobe, poguma in upanja«.

Poplačana vztrajnost

Ernest Simoni je bil mlad duhovnik, ko je po italijanski okupaciji na oblast prišel komunistični režim. Na božični večer leta 1963 so Simonija aretirali in obsodili na smrt, kazen pa nato omilili na prisilno delo. Ko je leta 1981 po osemnajstih letih prišel na »prostost«, je moral na delo v skadarsko kanalizacijo. Šele s padcem režima v 90. letih je lahko znova maševal v javnosti.

97-letni kardinal je pred kratkim obiskal Medžugorje - in se povzpel na hrib prikazovanj. FOTO: zajem zaslona

Poplačilo za vsa leta trpljenja je prišlo leta 2016, ko ga je papež Frančišek, potem ko je ob obisku Albanije dve leti prej slišal njegovo pričevanje, povzdignil v kardinala. Odrekel se je posvečenju v škofa, kar je sicer običajno – tudi v škrlatu je ostal preprost duhovnik.

Ohranjanje spomina

Simoni, ki je postal svojevrstni duhovni oče Albanije, je v petek svoje sodržavljane pozval: »Vsi smo Božji otroci ... Ljubite drug drugega, ljubite svojo državo, branite resnico, širite resnico in ohranjajte upanje.«

Gjergj Meta, predsednik albanske škofovske konference, pa je pozval, naj se taborišče v Spaçu ohrani, da mlajše generacije ne bi mislile, da se ni nič zgodilo: »To bi bila največja katastrofa, saj se tisto, kar gre v pozabo, ponovi.«