Pismo, ki ga je Janez Pavel II. leta 1991 poslal zaporniku v perujski prestolnici Lima, je nekdanjega hudodelca spodbudilo v verski rasti in v njem zbudilo ‘željo po nadaljnjem prizadevanju za evangelizacijo v času prestajanja zaporne kazni’. Carlos Turrin Villanueva je zaradi terorizma za rešetkami ječe Castro Castro v Limi preživel deset let svojega življenja.

Turrin, ki so ga na prostost spustili leta 1999, je za ameriško katoliško agencijo CNA povedal, kako je nekaj mesecev pred prejemom papeževega pisma sam pisal svetemu očetu, vendar odgovora na svoje pisanje ni pričakoval. ‘Papež je bil tako zaposlen in vsak dan je prejel toliko pisem. Nikoli si nisem mislil, da bo opazil pismo zapornika,’ je pojasnil Turrin.

V svojem sporočilu se je papež Turrinu zahvalil za njegovo pismo in mu zagotovil svoje molitve, da bi ga ‘s priprošnjo Presvete Device Marije Gospod okrepil v veri in mu zagotavljal večni mir in krščansko blaginjo’. Turrinu in njegovim domačim je podelil tudi svoj apostolski blagoslov.

Turrin se spominja težav, s katerimi se je soočal v ječi, ko je želel živeti kot kristjan in Božjo besedo širiti tudi znotraj zaporniških zidov. V tistem času, ‘okoli leta 1989-1990, je so imeli v zaporu glavno besedo pripadniki ‘Svetleče poti’, mi pa smo bili njihovi sovražniki’.

‘Svetleča pot’ je bila teroristična organizacija, odgovorna za številne protivladne napade v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Vodje malih krščanskih skupnosti so bili tarče smrtnih groženj, psiholoških izsiljevanj, telesnih napadov in zlorab, pojasnjuje Turrin. Skoraj vsakdo izmed njih je bil deležen tako duševne kot tudi telesne zlorabe, toda, po Turrinovih besedah, je bilo to plačilo za spreobrnjenje in zaporniki so ga sprejeli.

Teroristična skupina je bila s Turrinovim oznanjevanjem znotraj zapora skrajno nezadovoljna, saj je število pripadnikov krščanske skupnosti kmalu naraslo s petnajst na sto. Prišel je čas, ko so zaporniki drug drugemu oznanjali Božjo besedo. Sami so prevzeli pobudo, saj je bilo takrat skorajda nemogoče, da bi jih obiskal duhovnik ali kakšna druga posvečena oseba. Nazadnje so ustanovili dvanajst krščanskih skupnosti, po eno na vsakem zaporniškem oddelku. Vsako leto so se številni zaporniki posvetili Devici Mariji, prirejali pa so celo festivale življenja in miru, prireditve, ki so bile izredno vplivne, obenem pa nekaj nezaslišanega glede na siceršnji državni režim.

Nekdanji zapornik je prepričan, da jim je organizacijo teh dogodkov omogočal sam nebeški Oče, kot da bi bili na prostosti, saj so prirejali tekmovanja z nagradami in podobno.

Turrin še pojasnjuje, kako je bila razglasitev Janeza Pavla II. za blaženega zanj ‘globoka izkušnja, saj ne bo nikoli pozabil dobrote, ki mu je nekdanji papež izkazal s poslanim pismom’. V zaporu je prebral vsa dela nekdanjega papeža, in kot pravi, so že takrat zaporniki o njem govorili kot o svetniku.

Nekdanji zapornik zdaj oznanja Božjo besedo po treh zaporih v perujski prestolnici.