Oče štirih otrok je ljubitelj glasbe raznih žanrov – od rocka, džeza do ljudskega petja in pravoslavnih himen; bralec esejistike in biografskih del, varilec domačega žganja ter strasten rekreativni kolesar. V lanskem letu je pri Založbi Družina souredil knjigo Naši temelji in okviri – Slovenci in Slovenija v zgodovini, o kateri sva se pogovarjala za revijo Božje okolje.

O zgodovini Slovencev in slovenskega prostora je bilo napisano že vrsto del. V čem se Naši temelji in okviri razlikujejo od dosedanjih monografij, v čem je njihova novost ali celo dodana vrednost?

V preteklih desetletjih je bilo res napisanih kar nekaj monografij o slovenski zgodovini, tako tistih, ki obravnavajo zadnji dve stoletji, kot onih, ki segajo od prazgodovine naprej. Posebnost te knjige vidim na več ravneh. Napisana je v jeziku, ki nagovarja širšo javnost, ne le stroke. Jezik je berljiv, v besedilih pa boste našli veliko slikovitih primerov in celo humorja. Na primer: Igor Grdina zelo posrečeno s primerom povsem različnega poimenovanja glasu avtomobilske hupe v različnih svetovnih jezikih pokaže analogijo, kako so tudi slovenski narod v zgodovini poimenovali z različnimi pojmi. Čeprav se je besedna zveza slovenski narod prvič pojavila leta 1747 v knjigi prekmurskega evangeličana Mihaela Severja Red zveličanstva, nikakor ni mogoče trditi, da obstaja šele od tedaj. Enotnost ljudi med najsevernejšimi jadranskimi obalami in vzhodnoalpskimi vršaci se je namreč pojavljala pod različnimi imeni (Karinthi, Windi, Sclavi, Kranjci …).

Knjiga je napisana v jeziku, ki nagovarja širšo javnost, ne le stroke.

Druga posebnost je interdisciplinarnost, saj so pri nastanku knjige sodelovali zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, jezikoslovci, heraldiki in muzikologi. Še širši pa je nabor strok in strokovnjakov, ki pišejo za rubriko Slovenci v zgodovini, ki izhaja v tedniku Družina in predstavlja osnovno platformo, iz katere je nastala knjiga. Želeli smo, da se besedila dotikajo vseh plasti človeškega in narodnega življenja, s čimer laže razumemo položaj posameznika v zgodovini in razvoj celotne skupnosti.

Kot tretjo posebnost bi navedel ljubezen piscev do domovine. Ne gre za nikakršno idealizacijo in še manj za poveličevanje naroda in njegove zgodovine, temveč preprosto za naklonjenost do naroda, ki mu pripadamo. Skozi besedila se izriše celovita podoba naroda s svetlimi in temnimi odtenki ter zanimiva, pestra in bogata zgodovina, ki ni v ničemer manj vredna kot zgodovina sosednjih narodov – le poznamo jo premalo.

Kako pa je v knjigi predstavljeno krščanstvo oziroma vloga Katoliške in pozneje tudi Protestantske cerkve v smislu pomena za Slovence in Slovenijo?

V tej knjigi nobeno poglavje ni povsem posvečeno izključno vlogi krščanstva in Cerkve; tega se bomo lotili v prihodnjih zvezkih. Je pa krščanstvo ves čas navzoče, saj nas je bistveno opredelilo od pokristjanjevanja dalje oziroma že pred tem. Opisane so številne osebnosti, od sv. Viktorina iz Petovione, sv. Modesta, Hrena, Trubarja, Schönlebna, Slomška do nadškofa Šuštarja; omenjene so pomembne cerkve, samostani, romanja itd. Skratka, verska tematika poudarjena, saj nas je zelo zaznamovala.

V tej knjigi nobeno poglavje ni povsem posvečeno izključno vlogi krščanstva in Cerkve; tega se bomo lotili v prihodnjih zvezkih.

Zanimivo je branje o zgodovinskih virih in kontekstu nastanka Prešernovega Krsta pri Savici, ki ga še danes mnogi berejo kot zgodovinsko delo. Tudi med odmevi na to knjigo so se znašli številni, celo znani ljudje, ki sicer očitno niso odprli knjige, a so opozarjali: berite Prešerna, da boste vedeli, kako krvavo so nam vsilili krščanstvo.

Slovenski protestantizem je navzoč tako pri obravnavi razvoja jezika kot tudi pri razvoju slovenske identitete. Kako bi lahko pri razvoju slovenščine spregledali vzpostavitev knjižnega jezika, ki so ga postavili protestantski pisci? Vloga protestantov pri razvoju jezika je večini Slovencev razmeroma dobro poznana, saj o tem veliko slišimo tako v šoli kot tudi v medijih. Manj znana pa je posledica knjižne jezikovne norme za jezikovno in posledično narodno identiteto. Primož Trubar je v okviru svojih verskih prizadevanj med drugim jasno opredelil skupnost govorcev slovenskega jezika; meje te skupnosti pa se niso v ničemer ujemale s takratnimi civilnimi in cerkvenimi upravnimi mejami.

Kako živite svoje duhovno življenje v vsakdanjiku? Kaj so v tem smislu vaši temelji in okvirji?

Kot zaposlen v nadškofijskem arhivu v šali večkrat rečem, da sem pač poklicni vernik – lahko bi rekel, da so to moji temelji in okvirji. Tudi zunaj službenega okolja lahko rečem, da je vera vtkana v moj DNK in da je moj duhovni jezik krščanstvo. To dojemam kot milost in se zavedam, da je to v osnovi posledica prostora, časa, družine in skupnosti, v kateri živim.

Pot do tega mojega duhovnega jezika pa še zdaleč ni bila preprosta. V študentskih letih in tudi pozneje me je duhovno iskanje zelo zaposlovalo, zato sem na tem področju prehodil dolgo in včasih tudi razburkano pot. Prav zaradi te poti izhaja zavest o milosti, da sem kristjan, hkrati pa tudi spoštovanje do drugače mislečih in verujočih, saj biti kristjan nikakor ni samoumevno – danes še posebej ne. No, razen če si zaposlen v nadškofijskem arhivu – šala!

Knjigo Naši temelji in okviri lahko kupite TUKAJ.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (2/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.