Sam besedo ponos kar (pogosto) uporabljam. Morda tudi zato, ker sem aktivni udeleženec vojne za Slovenijo in sem kar šestnajst (16) let kot vojaški duhovnik deloval v Slovenski vojski.

Pravega ponosa ti nihče ne more vzeti

Ponos ni napuh, čeprav nas lahko hitro zanese; kakor tudi poštenost ni naivnost, čeprav lahko tako izpade, itd. Sam gledam na ponos kot na notranjo držo človeka, ki se ne da premetavati vetru vsakdanjika (ni trs, ki ga veter maje); ki se bori sam s seboj, z bližnjimi in z Bogom, če je potrebno (kakor očak Jakob, ki je po celonočnem boju z angelom dobil novo ime (Boril si se z Bogom in zmagal); da dozoreva in do konca ohranja dostojanstvo kakor Jezus pred velikim zborom, ko ga je služabnik udaril (Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me biješ?). 

Ponos ni napuh, čeprav nas lahko hitro zanese.

Ponosen človek živi v sedanjem času, je usidran v svet in družbo, v katero prinaša stabilnost in odprtost za naprej, tudi zato, ker iz preteklosti in z območja duhovnega pije samo tisto, kar prinaša življenje, kakor npr. voda iz skale, ki je bistveno bolj čista in osvežujoča kakor tista, ki je tekla skozi Ramezes. V taki drži ni prostora ne za puhlo ponižnost ne za vzvišenost in napuh, ne za prevzetnost in ne za izgovarjanje na druge. Lahko bi rekel, da je to drža suverenosti, samostojnosti, ki državljanom samostojne države pritiče, sicer obstaja resnična nevarnost izgube samostojnosti. Pravega ponosa ti nihče ne more vzeti, Bog pa ga spoštuje.

Trinajsti prevod Svetega pisma na svetu

Če s tega vidika pogledamo na naš slovenski narod in ozemlje države Slovenije, smo res lahko ponosni. Ne samo, da je najstarejša piščal in najstarejše kolo na svetu najdeno na Slovenskem, tudi arheologija potrjuje naseljenost in ustvarjalnost na našem ozemlju od »pamtiveka«. Na sedanjem slovenskem ozemlju smo torej imeli glasbenike (piščal), konstruktorje (najstarejše kolo), umetnike (situle), vojaške inženirje in stratege; kolišča na Barju, gradišča, rimske trdnjave, naselbine, poznoantične krščanske trdnjave (Ajdna, Korinjski hrib, Rifnik …), vojaške mojstre in matematike (v moji rojstni vasi je pomnik, ki ga je postavil Maximius, domačin, inženir X. rimske legije; pa naj kar tu omenim še Jurija Vego). Škofe smo imeli že v antiki (Tergestum, Emona, Celeia, Petoviona), eden izmed štirih zahodnih cerkvenih očetov, sv. Hieronim, ki je prvi prevedel celo Sveto pismo v latinščino (Vulgata), je bil »naše gore list« (Stridon – Starod).

Na Slovenskem sta bila najdena najstarejša piščal in najstarejše kolo na svetu.

V drugi polovici prvega tisočletja smo imeli svoji »samostojni« kneževini v Panoniji (Pribina, Kocelj) in Karantaniji, katere kneza Gorazd in Hotimir sta postala kristjana (približno 750. leta) in žezlo (torej oblast) na njunem prestolu se je koroškim vojvodom izročalo v slovenščini vse do Ernesta Železnega (1411). Iz stoletja za njima in še kakšno desetletje po vrhu imamo že prve zapisane besede v svojem jeziku – Brižinski spomeniki. Kot trinajsti (13.) narod na svetu smo imeli prevedeno celotno Sveto pismo pa šole ob cerkvah (npr. Šmarje–Sap že v 15. stoletju) in samostanih (npr. Stična 1132, Kostanjevica na Krki, Bistra, Jurklošter, Pleterje, Žiče 1155, ki so bile kar nekaj desetletij osrednji samostan kartuzijanov …). Kako neverjetne zgodbe, osebe, dogodki, kako nanje ne bi bili ponosni!

Naši svetniki in božji služabniki

Kar nekaj svetnikov je, ki jih za sv. Hieronimom lahko imamo za svoje, ker so živeli na naših tleh ali so bili Slovenci: Maksim, Kast, Genadij in Florij Emonski, Viktorin Ptujski, Maksimiljan Celjski, Albin Koroški, Ema Krška, Domicijan Koroški, Liharda Kamnska, Oton (Odon) iz Jurkloštra, Nazarij in Absalon iz Kopra, Elij iz Koštabone, Just in Apolinarij, Socerb iz Trsta, pa Anton Martin Slomšek, Alojzij Grozde, Krizina Bojanc, Antonija Fabjan …

Z veseljem bi jih morali naštudirati in poromati na kraje njihovega življenja!

Pa tudi božji služabniki: Friderik Baraga, Magdalena Gornik, Anton Mahnič, Jožef Buh, Janez Gnidovec, Danijel Halas, Anton Vovk, Izidor Završnik, Jakob Ukmar, Cvetana Prijol, Vendelin Vošnjak, Aleš Benigar, Andrej Majcen, Lojze Kozar, Janez Strašek, Anton Strle in številni mučenci 20. stoletja. Koliko jih je, pa niso vsi! Z veseljem bi jih morali naštudirati in poromati na kraje njihovega življenja!

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (2/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.