»Pa kje je kokoš?« vpraša mati sina duhovnika, ko vidi, da v loncu ni več mesa. »Mogoče se je razkuhala ali pa pobegnila,« se nasmehne Inocenc, ki je na prvo mesto postavil reveža, in pristavil: »Mi lahko jemo jutri.« Zgodaj je izgubil očeta, kar ga je še bolj povezalo z nebeškim Očetom. Vstopil je v semenišče, kjer je blestel v znanju, pobožnosti, duševni zrelosti in premagovanju samega sebe. Te vrline so ga spremljale vse življenje. Kot goreč župnik, pozneje kapucin je pri sebi gojil strogo askezo glede hrane, spanja, oblačenja. Večkrat je iz pokorščine sprejel službe, ki niso bile zanj, zato lahko rečemo, da je bil »svetnik nenehnih neuspehov«, a dobrohotnega srca. Središče njegovega življenja je bil evharistični Jezus: »Vedno živeti z Jezusom, za Jezusa in od Jezusa.«

Ne jaz, temveč bližnji, da kokoš lahko postane dar. Postni sklep?