Ob 100 obletnici smrti blaženega Karla de Foucaulda, 1. decembra, objavljamo prispevek o. Stanka Žaklja, avtorja spremne besede v knjigi Kot v Nazaretu. Ta članek naj bi pripomogel k boljšemu razumevanju Karlovega življenja in njegove sodobnosti.

Stoletje je preteklo od tistega večera 1. decembra, ko je v saharski pesek padlo ranjeno telo vesoljnega brata, prijatelja Tuaregov. Kljub navidezni »polomiji« življenja, ki se je končalo z osamljenostjo in zapuščenostjo, osvaja njegovo pričevanje srca številnih ter jih navdihuje za najrazličnejše pobude, ki ponujajo poseben način življenja in odnosa z Bogom in človeštvom: dati pravo mesto vsakdanjosti kot kraju Božjega razodevanja v življenjskem stiku z najbolj ubogimi in v odprtosti za vesoljno bratstvo. Sredi 20. stoletja je Yves Congar prepoznal pričevalno moč brata Karla, ko je videl v njem enega od svetilnikov, ki jih je Bog prižgal na pragu atomske dobe, kot luč upanja, ki je zasvetila kot klic k zbliževanju, k srečanju v stoletju, polnem krivic, delitev in vojn.

Je pričevanje brata Karla še vedno sodobno?

Razglasitev Karla de Foucaulda za blaženega nam kaže, da pričevanje blaženih lahko postane pravi vir navdihnjenja v življenju tistih, ki so stopili na pot za Jezusom. Glavne smernice življenja brata Karla so še vedno pomembne v svetu, ki se nikakor ne zmore odreči logiki egoizma, nasilja in izključevanja. Ravno o tem govori papež Frančišek, ko izrecno omenja lik Karla de Foucaulda in ga prizna za pristnega apostola dobrote ter zgled bratske in solidarne bližine z najbolj ubogimi in zapuščenimi ... S tem razkriva, da brata Karla dobro pozna in je prepričan v sodobnost takega oznanjevanja evangelija. Jorge Bergolio, bodoči papež Frančišek, je že zgodaj začel spoznavati življenje in nauke brata Karla in se z njim precej zbližal. Ta bližina se je pokazala že tedaj, ko je bil Bergoglio še pomožni škof v Buenos Airesu, dobro pa se vidi tudi v nekaterih papeževih govorih.

Odprtost za srečanje z drugim

Ena od številnih gest, značilnih za delovanje papeža Frančiška, je njegova naklonjenost srečevanju z ljudmi, kar se še zlasti izraža v njegovem nenehnem zavzemanju za dialog. Mnogokrat smo bili priče, da je Frančišek raje najprej prisluhnil svojim sogovornikom in se ni zatekal k vnaprej sestavljenemu nagovoru. Ne gre za naključje, temveč za življenjsko stališče, globoko povezano s papeževim mnenjem o celotnem procesu evangelizacije; zanj namreč ta proces ne more obiti iskrenega dialoga in spoštovanja drugega. Ne gre za enostransko vsiljevanje nekih doktrinalnih ali pravnih načel, temveč za predstavitev evangelija, ki nas vabi predvsem, da odgovorimo Bogu, ki nas ljubi in nas rešuje, Bogu, ki ga odkrivamo v drugih s tem, da izstopimo iz sebe in iščemo tisto, kar je dobro za vse. Srečati se z drugim pomeni spustiti se v pristen odnos z njim, ga globoko spoštovati kot človeka, njegovo preteklost in njegovo življenje, odkriti v njem brata, sestro, po katerih nam govori sam Bog.

Približno stoletje pred tem je oznanjevanje evangelija enako razumel Karel de Foucauld, ko je poudarjal, da je pred vsakim poskusom misijonskega posega z ljudmi treba vzpostaviti pristen odnos. »Spoznal boš ljudi in omogočil jim boš, da te oni spoznajo.« Tako je Karel de Foucauld govoril svojemu prijatelju Louisu Massignonu. »Ne boš jim govoril o resnicah, marveč se boš trudil, da te vzljubijo, da se spoprijateljiš z vsemi.« Na drugih mestih najdemo potrditev teh njegovih besed: »Islam je name naredil močan vtis. Ob zrenju vere teh duš, ki stalno živijo v božji navzočnosti, sem spoznal, da so stvari, ki so večje in resničnejše od svetnih opravil.«

Prvi stik z drugačnim, v preprostem prijateljskem ozračju je za Karla de Fou­caulda od tistega trenutka prvi neizogibni korak evangelizacije. To je postalo temelj za Jezusove učence, da se lahko izkažejo za pristne pričevalce življenja po evangeliju.

Klic Cerkvi, naj odide na obrobja

Po drugi strani pa Karlova želja, da pokaže ljudem obličje dobrega Boga, predenj postavlja nova vprašanja in izzive. Aprila 1905 v nekem pismu o. Caronu piše: »Kam naj grem? Tja, kamor bi šel Jezus, k najbolj oddaljenim ovcam, k tistim, ki so najbolj zapuščene. Ne torej tja, kjer je zemlja najbolj sveta, temveč tja, kjer so duše najbolj potrebne.« V njem se namreč pojavlja nova skrb: usoda najbolj oddaljenih. Ko je poskušal uresničiti svojo željo, da bi živel nazareško življenje onstran meja dežele, v kateri je živel njegov Učitelj, je brat Karel spoznal, da tisto preprosto življenje lahko uresniči ob najbolj šibkih in zapuščenih. To odkritje ga žene na obrobje, kjer želi živeti z njimi, da ne bodo spoznali Jezusa s pomočjo velikih misijonskih dejavnosti, marveč po konkretnih dejanjih, ki jasneje od vsakršne besede govorijo o bližini dobrega Boga.

Papež Frančišek je s svojim klicem, naj gremo na obrobja, omogočil uresničenje te značilnosti življenja brata Karla. Eden od vidikov, ki jih papež najbolj poudarja v svojem pastoralnem delovanju, je ravno njegovo močno zavzemanje za najbolj uboge in oddaljene. Papež nujnosti koraka na obrobja ne utemeljuje z nekim abstraktnim razglabljanjem o človeškem bivanju niti s taktičnim poskusom pridobivanja novih članov Cerkve. Življenje, o katerem govori papež, je konkretno vsakdanje življenje, zlasti tisto, ki ga preživlja Kristusovo »meso«, se pravi človeštvo, ranjeno zaradi revščine, krivic in izključevanja. Kristusovo trpeče obličje je še vedno opozorilo za človeštvo današnjega časa. Ko papež usmerja svoj pogled na obrobje, to počne kot Jezusov učenec, ki dopušča, da ga pretrese življenje, ki govori o kruhu in delu, o bolezni in zavrženosti, o življenju in smrti, o dostojanstvu in pravičnosti.

Odrešenjska razsežnost vsakdanjih stvari

Tako kot nas razna Frančiškova dejanja in stališča spominjajo na vidike, navzoče v razmišljanju in delu brata Karla, gre v isti smeri tudi način, kako se je papež izrazil o njem. Ko je duhovnikom govoril o misijonskih izzivih današnje Cerkve, je priznal posebnost metode oznanjevanja saharskega misijonarja: »Mislim na blaženega Karla de Foucaulda. Kaj je storil? Pričeval je. Pričeval je s celotnim življenjem in še danes osvaja srca.« Ni le pohvalno govoril o njegovih krepostih, marveč ga je postavil v odnos z oznanjevanjem vesele novice v posebnih okoliščinah, posebno med najbolj ubogimi in tistimi, ki živijo na obrobju. Številne papeževe besede o Karlu de Foucauldu je treba razumeti v tej luči. Dve besedili sta še zlasti vredni naše pozornosti: okrožnica Hvaljen, moj Gospod in govor med vigilijo pred odprtjem drugega dela sinode o družini.

V tretjem poglavju okrožnice, ko kritično prikazuje posledice poveličevanja tehnokratskega modela in pretiranega antropocentrizma, papež jasno govori o vlogi raznih dejavnikov pri propadanju ekološkega ravnovesja. Ne govori samo o zaskrbljujočih pojavih v naravnem okolju, prekinjeni so tudi odnosi med človeškimi bitji. V zvezi s tem se govori tudi o vprašanju dela kot o resničnosti, ki na poseben način izraža hude pretrese, ki jih povzročajo interesi nepravičnega ekonomskega sistema in posledice napačnega pojmovanja tehnološkega napredka. Pravilno vrednotenje dela, v najširšem smislu te besede, je predstavljeno kot eden temeljnih vidikov za sodelovanje pri uresničevanju pojma celostne ekologije, ki naj bi pripomogla k premagovanju razčlovečenosti nastalega položaja. Le tako lahko pomagamo pri iskanju človekove polnosti in omogočimo, da bo tudi naravno okolje dalo od sebe tisto najboljše. To je perspektiva, v kateri se kaže veličina lika brata Karla, kot to pove okrožnica: »Krščanska duhovnost je ob kontemplativnem čudenju nad stvarmi, ki ga najdemo pri sv. Frančišku Asiškem, razvila tudi bogato in zdravo razumevanje dela, kar srečamo na primer v življenju blaženega Karla de Foucaulda in njegovih učencev.« (125)

Ob sinodi o družini pa je papež povedal: »Da bi danes razumeli (naše) družine, se moramo tudi mi skupaj s Karlom de Foucauldom poglobiti v skrivnost svete nazareške družine, v njeno preprosto in skrito vsakdanje življenje, podobno življenju večine naših družin z njihovimi križi in preprostim veseljem, v življenje, prepleteno z mirno potrpežljivostjo v težavah, s spoštovanjem do vsakogar v njegovem trenutnem položaju, s ponižnostjo, ki osvobaja in cvete v služenju; v življenje bratstva, ki raste iz skupnega prepričanja, da vsi pripadamo istemu, edinemu telesu.«

Bolj kot vzvišen zgled, ki ga ni mogoče posnemati, sveta nazareška družina tedaj postane vir navdihnjenja, ki omogoča družinam našega časa, da vrednotijo same sebe in bodo vrednotene iz globine njihovega življenja z vso njegovo zapletenostjo in upanjem. Sposobnost brata Karla, ki je dopustil, da se ga je dotaknila skrita skrivnost nazareškega življenja, nas vabi, da odkrivamo preproste in skrivnostne korake Boga, ki se razodeva v raznih osebnih »zgodbah«, ki se pletejo v srcu človeštva.

Če papež Frančišek v življenju Karla de Foucaulda vidi sodobno pričevanje za današnji čas, to počne, ker postavlja njegov lik v dinamičen odnos z življenjem in s konkretnimi skrbmi današnjih ljudi. S tem nas opozarja, da je temelj te duhovne ponudbe odprtost človeštvu, zlasti trpečemu človeštvu. Apostolat prijateljstva in vesoljno bratstvo bosta vedno vodila h krepitvi duha decentralizacije in neprestane usmerjenosti k drugim.

To stališče, ki je bilo temeljni del življenja brata Karla, je danes eden od neprestanih klicev papeža Frančiška vernikom: »Pojdimo, pojdimo ven in ponesimo vsem Jezusovo življenje ... raje vidim Cerkev ranjeno in umazano, zato ker je šla ven na ulico, kot pa isto Cekev bolno od zaprtosti vase in od 'udobnosti' v oklepanju svojih gotovosti.«

Sto let po smrti Karla de Foucaulda so glavne življenjske smernice, ki so bile značilne za njegovo življenje, še vedno pristni izzivi za današnji čas. To so izzivi, ki jih je z besedami in dejanji posodobil Frančišek, ki nas brez ovinkov vabi, da kritično razmislimo o tem, kako hodimo za Kristusom in kako izvršujemo pastoralne službe, predvsem z vidika spremljanja ubogih in izključenih.

STANKO ŽAKELJ