Božje usmiljenje, evharistija, zapori – oris kratke, a bogate poti bl. Jožefa. Odločitev, da se popolnoma podari Bogu, je sprejel po smrti ljubljene zaročenke in pozneje še rodne sestre. Kot duhovnik se je posvečal pridiganju, bil je neutruden oznanjevalec Božjega usmiljenja. Ustanovil je tudi kongregacijo dominikanskih sester iz Betanije, ki se je posvečala človeški in duhovni podpori žensk v zaporih. Predvsem in najbolj pa je bil »mož evharistije«. Spodbujal je pogosto prejemanje svetega obhajila, pri tem pa opozarjal, da se na prejem Najsvetejšega ne moremo nikoli dovolj pripraviti: »Mislim pa, da ta vzvišeni zakrament ljubezni ni bil zasnovan kot nagrada za pobožne in razpoložljive duše, ampak tudi kot zdravilo za uničevanje strupa zla, kot voda, v kateri se umijejo rane na duši.«

Zdravilo in voda, nujna za vsak čas. Zame, zate, za ves svet.