Hudič ga je opazil že od daleč in se razveselil, saj ni bil videti nič posebnega. In ker ni bil videti nič posebnega, je ugibal: »Ali je sploh ta, ki mora priti, ali naj drugega čakam?«

Narisal je črto v pesek, a On jo je prestopil. Skušal ga je ujeti v ris, pa ga ni zadržal.

Dvoma ni bilo več: Vedel je, da je pravi.

Veselje je uplahnilo, začel se je boj!

Sledil mu je nekaj dni, ga opazoval od daleč, poskusil znova … a črte in risi v pesku niso imeli moči nad Njim. Potem se je umaknil … se skril … in čakal. Ko je videl, da ga je načela lakota, je spet pristopil. Izzval ga je, naj si pričara kruh iz kamnov, pa se ni pustil izzvati. Res je bil lačen kruha, a nasičen z Besedo! Odnesel ga je v višave in ga izzval, naj izzove Boga, pa se ni odzval na izzive. Saj ni večjega izziva kot biti eno z Očetom.

Izzval ga je, naj se mu pokloni, a ni klonil pred izzivom. Zakaj naj bi klečal On, ki mu je vse podvrženo?!

Prestopil je črto v pesku, skušnjavec pa je ostal ujet v lasten ris! Tako Jezus! Ka...