Izgradnja južne železnice, ki je z Dunaja dosegla Ljubljano leta 1849 in jo leta 1857 povezala še s Trstom ter gorenjske železnice, ki je 1870 stekla od Trbiža do Ljubljane, je s postajo v bližnjih Lescah pospešila dotok gostov na Bled. Tursko, pri nas bolj znano kot bohinjsko železnico, ki je skozi novi Karavanški predor povezala Beljak s Trstom, s postajo nad Blejskim jezerom, je prestolonaslednik Franc Ferdinand svečano odprl julija 1906.

Razpoznavnost Bleda kot najlepšega kraja dežele Kranjske se je v drugi polovici 19. stoletja hitro dvigala.

Bled z okolico je kralj, kasnejši cesar Henrik II., leta 1004 poklonil knezoškofom iz južnotirolskega Briksna (Bressanone). S prekinitvijo med letoma 1803 in 1838 so donosno posest obdržali do leta 1858. Na kraju, kjer danes na Mlinem stoji Vila Bled, je bilo dolga stoletja upravno središče otoške proštije. Prvi natančni opis nepremičnega premoženja proštije na jezerski obali je iz 1809, ko je posest prevzela francoska zasedbena oblast. Glavna stavba, velika enonadstropna hiša, je imela štiri stanovanjske prostore. Zraven nje je stalo gospodarsko poslopje, kjer je bilo prostora za tri konje in dvajset glav rogate živine. Original najstarejše znane upodobitve hrani iz leta 1747 Arhiv Slovenije. 

Nekoliko mlajši, a bolj znani sliki iz leta 1775 visita v dvorani Velikega sveta na knežjem in škofijskem dvorcu v Briksnu. Na obeh upodobitvah sta poleg upravnega poslopja dobro vidna tudi kozolec in pristan na jezerskem nabrežju. Vso posest, skupaj s pripadajočimi zemljišči, je sredi druge polovice 19. stoletja kupil knez Ernest Ferdinand Weriand Windischgraetz (1827–1918). Bolj privlačnih sončnih leg pod grajsko skalo so se že pred njim polastili večinoma dunajski in tržaški mogotci ter švicarski naravni zdravilec Arnold Rikli.

Prihod na Bled

Staro proštijsko upravo, v kateri je med drugim nekoč delovala blejska šola, je knez Ernest porušil in na istem mestu med letoma 1883 in 1885 postavil prostorno dvonadstropno vilo s stolpiči. Poimenoval jo je Schloss Seebach, kar v prevodu pomeni grad Mlino. Damjan Prelovšek to prvo vilo ali dvorec na Mlinem opisuje takole: 

»Za svoj čas je imela zelo konservativen pravokoten tloris s poudarjenimi ogelnimi stolpci. Ozek srednji rizalit fasade je zaradi visoke piramidaste strehe spominjal na grajski stolp. Nanj je bil prislonjen poligonalni prizidek, v katerega so se nadaljevali najbolj odlični notranji prostori. Spredaj je bila terasa s podkvastim stopniščem v grajski park. Čeprav je stavba v detajlih odražala precej značilnosti tedanje dunajske arhitekturne mode, sta ji do posnemanja angleških cottage vzorov vseeno manjkali tlorisna razgibanost in hoteno izmikanje simetriji. Nekoliko slikovitejši videz je dajala le s stolpiči in z mansardnimi okni razgibana streha, medtem ko je vse drugo pričalo o vmesnem tipu med moderno vilo in tradicionalno organiziranimi stavbnimi masami srednjeveškega gradu. Zlasti podkvasto stopnišče je že od prve polovice 17. stoletja, ko so ga dozidali gradu v Fontainebleauju, sodilo med pogoste atribute odličnejših plemiških prebivališč. Nedaleč stran od Windischgraetzove vile je bila ob obali jezera večja zidana kapela z leseno vhodno lopo. Zbujala je podoben starinski vtis kot vila.« 

Vila Dobrota na Bledu, kjer je do oktobra 1944 zadnja leta preživela Maria Antonietta, vojvodinja meklenburška, hči arheologinje Marie. FOTO: Janez Fajfar

Načrt za Windischgraetzov dvorec na Bledu se pripisuje znanemu dunajskemu arhitektu s prehoda iz 19. v 20. stoletje, Franzu Ritterju (vitezu) Neumannu mlajšemu (1844–1905). Večina Windischgraetzovega arhiva je skupaj z neprecenljivimi umetninami zgorela 27. marca 1944, ko so partizani na Planini pri Postojni požgali dvorec Haasberg, tedaj glavni sedež rodbine. Leta 1966 je bila ob porušenem gradu razdejana še družinska grobnica, v kateri naj bi svoj zadnji mir našlo kar 47 članov knežje rodbine. Knez Ernest je bil nečak slavnega maršala Alfreda Kandida Ferdinanda Windischgraetza, ki je s petimi sinovi krvavo zadušil marčno revolucijo leta 1848 v Pragi, zaradi česar Čehom ni ostal v najlepšem spominu. Alfredov mlajši brat in hkrati Ernestov oče, Weriand Alois, je sredi 19. stoletja na Slovenskem pokupil precej gradov z obširnimi posestvi, med katerimi izstopajo Haasberg (Planinski grad, Hošperk), Predjamski grad, Bogenšperk, Konjice, Podsreda, Oplotnica, Trebnik in Bizeljski grad. Starodavna plemiška družina Windischgraetzov naj bi izhajala iz Slovenj Gradca, o čemer govori tudi njihovo ime.

Rodbina se širi s porokami

Imenitni Windischgraetzi so se skozi stoletja poročali s pripadniki ostalih vodilnih plemiških rodbin Svetega rimskega cesarstva, npr. z Auerspergi (Turjaškimi), Herbersteini, Esterházyji, Lobkowitzi, Mecklenburškimi, Schwarzenbergi itd. Knez Ernest se je šele v zrelih letih poročil z osemnajst let mlajšo grofico Camille von Oetingen–Spielberg. Umrla mu je stara komaj 43 let, sam pa jih je na Planinskem gradu dočakal kar 91. Ljubljeni ženi v spomin je nad studencem ob severnem stopnišču Blejskega otoka postavil kapelico lurške Marije z večjim nemškim in manjšim slovenskim spominskim napisom. V razmeroma kratkem zakonu se jima je leta 1873 rodil drugi sin Otto Weriand Hugo, ki se je leta 1902 v habsburško zgodovino zapisal kot prvi soprog nadvojvodinje Elisabeth Marie. Bila je edini otrok prestolonaslednika nadvojvode Rudolfa (1858–1889), poleg treh hčera edinega sina cesarja Franca Jožefa I. (1830–1916) in cesarice Elizabete (Sissi) (1837–1898). 

Otto Weriand Hugo se je leta 1902 v habsburško zgodovino zapisal kot prvi soprog nadvojvodinje Elisabeth Marie.

Rudolfov zakon s princeso Stephanie (1864–1945), neizmerno bogato hčerjo belgijskega kralja Leopolda II., ni bil srečen. Leta 1883 se jima je kot edini otrok rodila hčerka Elisabeth Marie, ki so jo ljubkovalno poimenovali Erzsi, kar je madžarska pomanjševalnica za Elizabeto. Njen, Madžarom naklonjeni oče Rudolf je svoje mlado življenje sklenil s samomorom skupaj z mladoletno ljubico, madžarsko baronico Mary Vetsera na lovskem gradiču Mayerling pri Dunaju. Po ponovni poroki njene zgodaj ovdovele matere Stephanie z madžarskim grofom Elemérjem Lónyayem, je mladoletno Erzsi k sebi na cesarski dvor vzel stari oče, Franc Jožef I. Erzsi je potem svojo mati le še redko videla, staro mater Sissi, ki se skoraj nikoli ni zadrževala na Dunaju, pa še manjkrat.

Članek si lahko v celoti preberete v 54. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.