Čeprav si večina predstavlja, da danes počivajo v muzejih, je resnica precej bolj presenetljiva. Številni rimski nagrobniki, oltarji in drugi kamniti spomeniki so skozi stoletja dobili povsem novo vlogo. Njihova druga življenja razkrivajo zanimivo zgodbo o tem, kako so ljudje v različnih obdobjih dojemali vrednost kamna – od uporabnega gradbenega materiala do dragocenega pričevalca preteklosti in kulturne dediščine.

Pomen sekundarne oziroma ponovne rabe

Ponovna raba ni izum sodobnega časa. Tako kot danes so ljudje tudi v preteklosti znali izkoristiti predmete, ki so bili poškodovani ali niso več služili prvotnemu namenu, pa naj je šlo za orodje in orožje, ki so ga pretopili in skovali v nove izdelke, za oblačila ali za drobne uporabne predmete. Enako je veljalo za antične spomenike. 

Če je bil v bližini na voljo že obdelan kamen – tudi antični ali srednjeveški spomenik – so graditelji pogosto posegli prav po njem.

Najpogosteje so jih uporabili kot gradbeni material: vzidali so jih v temelje ali na vidna mesta hiš, cerkva in pripadajočih cerkvenih poslopij, mestnih obzidij ali opornih zidov. Iskanje primernega kamna je bilo zamudno, fizično zahtevno in drago, kamnolomi pa so bili pogosto tudi precej oddaljeni. Če je bil v bližini na voljo že obdelan kamen – tudi antični ali srednjeveški spomenik – so graditelji pogosto posegli prav po njem. Takšni spomeniki so bili izdelani iz kakovostnega kamna in obdelani v bloke, ki jih je bilo treba le prilagoditi novi namembnosti. Včasih so ohranili prvotno funkcijo, precej pogosteje pa so dobili povsem novo vlogo.

Ponovna uporaba že v pozni antiki

Ponovna raba antičnih spomenikov se ni začela šele v srednjem veku. Že v pozni antiki, ko so se rimska mesta začela krčiti, nekatera naselja pa opuščati ali na novo utrjevati, so prebivalci stare kamnite spomenike, do katerih niso več gojili prvotnega spoštovanja ali čustvene navezanosti, pogosto uporabili kot priročen gradbeni material. Zgovoren primer prihaja iz antične Emone (današnje Ljubljane). Med zaščitnimi arheološkimi izkopavanji leta 2008 so odkrili nagrobnik osvobojenca Lucija Kantija Fida (Lucius Cantius Fidus; sl. 1), ki je bil v začetku 5. stol. vzidan v kamniti tlak dvorišča poznoantične hiše. Ker je ležal z napisno stranjo navzdol, se je napis izjemno dobro ohranil. Lucij Kantij Fid je pripadal družini Kantijev (Cantii), eni pomembnejših emonskih družin. Poleg omenjenega spomenika je z območja Emone znan tudi nagrobni spomenik, ki ga je za svoja starša Lucija Kantija Probata (Lucius Cantius Probatus) in Kantijo Cirato (Cantia Cirrata) ter zase dal postaviti Lucij Kantij Prokul (Lucius Cantius Proculus). Tudi ta spomenik je bil ponovno uporabljen in danes krasi severovzhodni zunanji vogal cerkve Marije Pomočnice (t. i. Križevniške cerkve) v Ljubljani.

Rimski spomeniki so bili dragocen vir gradbenega materiala.

Da so bili rimski spomeniki dragocen vir gradbenega materiala, kaže tudi primer Gradišča pri Velikih Malencah, ki leži zahodno od izliva Krke v Savo. Na tem mestu je v prazgodovini stalo utrjeno gradišče (od tod tudi ime) s pripadajočo nekropolo. Rimljani so pozneje zaradi strateške lege, ki je omogočala dober pregled nad Krškim poljem, naselbino ponovno poselili. Oprli so se na prazgodovinske okope in v 4. stol. plato obdali z obzidjem s stolpi, pri čemer so uporabili več kot deset spolij – ponovno uporabljenih antičnih kamnitih spomenikov. Med njimi so bili nagrobniki, votivni oltarji in drugi kamniti bloki z napisi. Graditelji so jih najverjetneje pripeljali iz bližnjega rimskega mesta Neviodunuma (današnje Drnovo pri Krškem).

Podobne zgodbe poznamo tudi iz drugih krajev po Sloveniji. V Miklavžu na Dravskem polju so bili trije rimski nagrobniki ponovno uporabljeni kot stranice grobne skrinje, na Trojanah pa so arheologi v ostankih rimske lončarske delavnice odkrili fragment starejšega nagrobnika, vgrajenega med gradbeni material. Presenetljivo usodo je doživel tudi nagrobnik, ki so ga leta 1947 odkrili na Aškerčevi ulici v Ljubljani. Gaj Bononij Ahilej (Caius Bononius Achilleus) ga je dal postaviti v spomin svoji tašči Tiberiji (Tiberia), pozneje pa je bil spomenik odstranjen z enega od emonskih grobišč in uporabljen kot pokrov rimske kloake. Nagrobnik, namenjen ohranjanju spomina na pokojno, je tako dobil povsem vsakdanjo in praktično nalogo.

Ponovna uporaba kot srednjeveški in novoveški nagrobnik

Le redki spomeniki so ohranili prvotni namen tudi v poznejših obdobjih. Prav kakovosten kamen in dobra ohranjenost sta omogočila, da sta bila vsaj dva spomenika tudi stoletja pozneje znova uporabljena kot nagrobnika.

Vsaj dva spomenika sta bila tudi stoletja pozneje znova uporabljena kot nagrobnika.

Prvi primer prihaja iz Maribora, kjer so v bližini sinagoge odkrili del antične nagrobne konstrukcije z napisom, ki omenja osvobojenca Asklepijada (Asclepiades?). V 14. stol. so spomenik ponovno uporabili kot nagrobnik judovskega rabina Abrahama (1379).

Še zanimivejšo zgodbo skriva nagrobnik sedemnajstletne Durije Maksime (Durria Maxima), izdelan v 2. stol. Po vsej verjetnosti je izviral iz Kranja, pozneje pa so ga prepeljali v Ljubljano. Leta 1814 so tedanji lastniki prvotni latinski napis zgladili, napisno polje poglobili in vanj vklesali nov nagrobni napis, tokrat za pivovarja Nikolausa Mercka. Tako je isti kamen v skoraj sedemnajstih stoletjih dvakrat služil istemu namenu – najprej kot rimski, nato pa kot novoveški nagrobnik.

Članek si lahko v celoti preberete v 54. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.