Bil je neutrudni organizator duhovnih vaj, mladinskih srečanj, romanj, prosvetnih in kulturnih aktivnosti. Bil je profesor in ne nazadnje varuh obrobnih malih ljudi – bolnikov v psihiatrični bolnišnici in revežev, ki jim je vedno in povsod nesebično pomagal. Bil je pričevalec do svoje mučeniške smrti.

Med Primorsko in Kranjsko

Filip Terčelj se je rodil 2. februarja 1892 v Grivčah nad Ajdovščino pri Markovih. Vas je sodila v štursko župnijo, le-ta pa v ljubljansko škofijo. Šturje je od Ajdovščine, ki je spadala pod goriško škofijo, ločevala le reka Hubelj, ki je bila obenem mejna reka med Primorsko in Kranjsko. Lipče je bil prvi od sedmih otrok Filipa in Marije, roj. Rustja. (Glej: Tino Mamić, Rodovnik rodbine Filipa Terčelja, SLO, št. 3, september 2014). Osnovno šolo je obiskoval v Šturjah, 1905–1913 Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu in nato bogoslovje v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1917. Med letoma 1917 in 1921 je bil kaplan v Škofji Loki.

Filip Terčelj se je rodil leta 1892 v Grivčah nad Ajdovščino.

Leta 1921 je na pobudo škofa Jegliča nadaljeval študij v Nemčiji in pridobil naslov profesorja teologije, vzporedno pa je skrbel za slovenske izseljence in spoznaval ustroj organizacije nemške ljudske prosvete, kar je kasneje s pridom prenesel na domača tla, in sicer že leta 1922, ko je začel delovati v goriškem Alojzijevišču in postal glavni tajnik Prosvetne zveze na Goriškem. V tem času je ustanovil ogromno društev, veliko predaval, pridigal, urejal glasilo zveze Naš čolnič in napisal večino člankov: socialne, vzgojne, psihološke, verske, kulturne. »Iz njih sije ves žar in vsa moč mladinskega vzgojitelja in varuha največjih etičnih, moralnih in narodnih vrednot.« (Brecelj, 1992, 13)

Leta 1929 je začel sodelovati z Vinkom Vodopivcem pri izdajanju cerkvenih pesmaric. Izdal pa je tudi več samostojnih publikacij: vzgojno čitanko Čolnič, šmarnice Marija, v naše življenje, molitvenik Mati, uči otroka moliti, zbirko črtic Ogorki. Leta 1938 je napisal razpravo Psihiatrija in pastoracija ter objavil članke v dijaškem glasilu Naša zvezda. Leta 1940 je napisal povest Vozniki.

Študij je leta 1930 nadaljeval na katoliški univerzi v Milanu. Že od leta 1930 so ga zaradi njegovega domoljubja fašistične oblasti nadzorovale. Septembra 1931, ob obletnici ustrelitve bazovskih žrtev, ko so Brici razobesili slovenske zastave, pa so ga, skupaj z Lojzetom Bratužem, obtožili sodelovanja v tej akciji. Terčelj je bil najprej zaprt v goriških zaporih, nato v koprskih, leta 1932 pa konfiniran v Campobassu, a kmalu pomiloščen.

Preganjanje se je nadaljevalo tudi po vojni, saj je bil kot pokončna osebnost, zvesta Bogu in človeku, trn v peti tudi novi jugoslovanski oblasti.

Na Goriškem ni smel opravljati nobene službe, zato je leta 1934 prebežal v Ljubljano. Med letoma 1934 in 1945 je bil profesor na II. državni gimnaziji. Zaradi nenehnega preganjanja je že leta 1935 napisal testament. Preganjanje se je nadaljevalo tudi po vojni, saj je bil kot pokončna osebnost, zvesta Bogu in človeku, trn v peti tudi novi jugoslovanski oblasti. Poleti 1945 sta bila z duhovnikom Francem Krašno sojetnika v ljubljanskem zaporu. V decembru 1945 pa se je umaknil v Sorico, da je imel vsaj hrano in streho nad glavo, saj je sicer v Ljubljani živel v popolnem pomanjkanju.

Selška dolina ob koncu 2. svetovne vojne

Dejstvo je, da je bila Selška dolina, kljub temu da velja »za zibelko partizanstva« (»mit« o Dražgošah, partizanska tiskarna Trilof, Prešernova brigada), tudi »zibelka krščanstva« (večinsko prebivalstvo je bilo verno; Dražgoše so bile žrtvovane, ker »ni bilo škoda farških ljudi«; cerkve, ki so jih partizani med vojno požgali, minirali in uničili, so verniki obnovili in ponovno zgradili). In to pristno vero, zakoreninjeno stoletja, je bilo potrebno zlomiti. Po vojni so bile razmere v mnogočem hujše kot med vojno. Ljudje so bili ustrahovani, trpinčeni, preganjani. In v take razmere sta prišla duhovnika Krašna in Terčelj.

Prvi zaznamek v župnijski knjigi pove, da je bil Krašna v Sorici kot župnijski upravitelj od avgusta 1945. Upravljal je župnijo Sorica in podružnico Davča. Ko je decembra Terčelj prišel k sobratu Krašni, so bili župljani zelo zaskrbljeni, saj so neznano kam odgnali več ljudi. Že 17. maja 1945 je izginilo 13 moških, med majem in avgustom pa še 11, skupno torej 24 mož (kasneje smo izvedeli, da je bilo žrtev komunističnega nasilja 38). V adventu 1945 so lokalni oblastniki pregnali čez mejo v Avstrijo žene in otroke kmetov iz Spodnjih Danj in Sorice zaradi njihovih nemških priimkov; iz Davče in Zalega Loga pa zaradi nestrpnosti. Duhovnik Krašna je župljanom obljubil, da se bo za primer zavzel. Tako se je 7. januarja 1946 s Terčeljem odpravil proti Železnikom, od koder naj bi se odpeljala v Ljubljano, a na poti so ju zajeli. Na Brelihovi domačiji so ju zaprli, mučili in naslednji dan v Štulčevi grapi zverinsko umorili.

Tudi Filip Terčelj in Franc Krašna sta del naše doline, del bolečine, zamolčane zgodovine, ki potlačena potuje skozi rodove, iz generacije v generacijo.

Terčelja in Krašno je treba umestiti v celoto dogajanja na Selškem in na Slovenskem v času po vojni. Oba duhovnika sta imela pri pomoči prebivalcem pod Ratitovcem veliko vlogo. Franc Krašna (1887–1946) je bil med letoma 1927 in 1941 župnik pri Sv. Križu nad Jesenicami, od koder ga je okupator pregnal. Za zdaj ni znano, kakšna je bila njegova vloga v Grčaricah, kjer je kot župnik deloval med vojno, in kako so ga zaznamovala znanstva z Alojzijem Stepincem in Gregorijem Rožmanom, ki ju je gostil in vodil na Triglav, z Ivanom Mačkom - Matijem, s katerim sta bila lovska tovariša, ter zakaj je bil premeščen v Sorico in kakšna je bila njegova vloga tu. In zakaj je Filip Terčelj prišel prav k njemu?

Župniki v Selški dolini so se večinoma vrnili iz nemškega pregnanstva na svoje župnije, le soriški župnik Viljem Cunder se ni vrnil, ampak je bil premeščen v Bohinjsko Bistrico, njegovo mesto pa je zasedel Franc Krašna.

Članek si lahko v celoti preberete v 54. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.