Učeni Kranjec

Janez Krstnik Prešeren se je rodil 9. junija 1656 (po nekaterih virih že leta 1655) kmečkima staršema Juriju in Ani Prešeren v Hrašah št. 7. V tistem času v Lescah še ni bilo župnije, zato je bil krščen v župnijski cerkvi sv. Petra v Radovljici. Posledično je vse življenje veljal za Radovljičana in se v virih vedno omenja kot “Ratmannsdorfensis” (Radovljiški) ali “Kranjec iz Radovljice“. Na Dunaju je z lahkoto dosegel doktorski naziv in prejel častni naslov dunajske univerze (Poeta Laureatus). Izpopolnjeval se je v Franciji, Nemčiji in Italiji, doktoriral iz teologije in obojega prava, zato je bil v svojem času poznan kot “učeni Kranjec”. Postal je kanonik, diplomat in zaupni svetnik salzburškega nadškofa, ki ga je leta 1685 postavil za vodjo Nadškofijske knjižnice v Salzburgu. Po vrnitvi v Ljubljano je postal odbornik in predsednik kranjskih deželnih stanov ter stolni prošt pri sv. Nikolaju, zato je bil tudi radovljiški župnik in arhidiakon za Gorenjsko (1692–1704). Dvor na Dunaju mu je podelil naslov palatinskega grofa, papež v Rimu pa naslov apostolskega protonotarja. Umrl je 28. septembra 1704 v Ljubljani in bil kot prvi legat pokopan v novi stolni cerkvi sv. Nikolaja.

Na Dunaju je z lahkoto dosegel doktorski naziv in prejel častni naslov dunajske univerze.

Janez Krstnik Prešeren se je v slovensko kulturno zgodovino vpisal kot ustanovitelj in dosmrtni predsednik prve akademije znanosti in umetnosti na Slovenskem (Academia Operosorum). Bil je tudi med ustanovitelji naše prve javne znanstvene knjižnice (Semeniška knjižnica), v katero je vložil največji del svoje bogate osebne knjižnice. Slovel je kot moder in odločen mož (Resolutus) ter velik podpornik znanosti in umetnosti, zato ga po pravici uvrščamo med najbolj zaslužne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Pisal je pesmi v latinščini in velja za prvega izpričanega pesnika v rodbini Prešeren. Del premoženja je namenil ustanovitvi sklada za dijaške štipendije in s tem pridobil trajne zasluge na področju šolstva in izobraževanja. Ustanovil je dijaško štipendijo, katere glavnica je bila 17. aprila 1701 kupljena desetina thurnovske graščine v vaseh Selo, Zabreznica in Vrba. Prešernova ustanova, ki jo je dokončno uredil proštov brat in radovljiški meščan Janez Jurij Prešeren, je omogočila študij celi vrsti Prešernov in drugih rojakov. Proštovo štipendijo v višini 90 goldinarjev je leta 1821 prejemal tudi pesnik France Prešeren.

Akademija operozov, gradnja nove stolne cerkve in ustanovitev Akademije filharmonikov v Ljubljani

V ljubljanskem stanovanju prošta Janeza Krstnika Prešerna (nekoč Domplatz 301, nato Pred škofijo št. 9, danes Ciril-Metodov trg št. 9) so se v letih 1692–1704 zbirali vodilni izobraženci in domoljubi tistega časa. Na božični dan leta 1693 sta se Prešeren in razgledani pravnik Janez Gregor Dolničar (1655–1719) v proštovem stanovanju dogovorila o pobudi za ustanovitev prve znanstvene družbe na Slovenskem, ki je dobila ime Academia Operosorum (Družba delavnih). Vanjo so vstopili izobraženci, ki so bili prej večinoma vključeni v bratovščino sv. Dizma. Gonilna sila in najbolj prizadeven član akademije je bil Janez Gregor Dolničar, njen steber pa Janez Krstnik Prešeren, ki je postal prvi in dosmrtni predsednik akademije. V proštovem stanovanju in pod njegovim vodstvom so se člani zbirali ob znanstvenih in umetnostnih razgovorih. Prešeren jih je s svojimi zvezami predstavil tudi tujini in jim preskrbel mednarodno priznanje, da so se v ljubljansko akademijo vpisali tudi člani iz drugih dežel.

Janez Krstnik Prešeren se je v slovensko kulturno zgodovino vpisal kot ustanovitelj in dosmrtni predsednik prve akademije znanosti in umetnosti.

Ljubljanski operozi so svoj program usmerili predvsem na znanstveno področje in se uspešno povezali z italijanskimi in srednjeevropskimi središči. Akademija operozov je sprva delovala kot zasebni krožek in se je šele leta 1701 prvič javno predstavila z latinsko publikacijo Apes aCaDeMICae Operosorum Labacensium (Akademske čebele ljubljanskih operozov). V tej knjižici so bili objavljeni akademski emblemi prvih 23 članov, ki so bili oblikovani kot njihove alegorične predstavitve. Pod vsakim emblemom je bil v latinščini natisnjen epigram ali namig k simbolu. V vseh alegoričnih podobah se kot skupni motiv pojavlja čebela, ki je bila simbol akademije. Operozi so to marljivo žuželko izbrali za svoj simbol, ker naj bi po njenem zgledu nabirali nektar znanja iz cvetov učenosti. Delovno geslo Družbe delavnih je bilo “Nobis atqve aliis operosi” (Nam in drugim delavni). Proštu Prešernu so operozi priznavali pobudo za ustanovitev Akademije operozov. To dokazuje tudi iz vsebina njegovega latinskega epigrama iz leta 1701, ki ga je poslovenil dr. Primož Simoniti.

»Pot ni vrlini prestrma, ni trudu preozka stezica,
če roj številen poslal nanjo odločen je duh.
Trnje ne straši, saj up in trud vse težave premaga,
kajti bodeči je trn z vrtnico zraščen trdnó.
Kakor čebelice med izmed trnja nam nosi bogastvo
naš Resolutus s cvetlic, ni ga nevarnosti strah.«

Dne 2. decembra 1699 je generalni vikar ljubljanske škofije Janez Anton Dolničar na zasebnem sestanku pri proštu Prešernu štirim sogovornikom predstavil svoj načrt za gradnjo nove stolne cerkve v Ljubljani. Staro stolnico naj bi podrli in na njenem mestu pozidali novo baročno stolno cerkev. Njegovo idejo so podprli in jo posredovali stolnemu kapitlju, ki je načrt sprejel. K sodelovanju so povabili italijanske mojstre in leta 1701 začeli z gradnjo cerkve, ki je kmalu postala najpomembnejši spomenik baročno prenovljene Ljubljane.

Na pobudo prošta Prešerna so konec leta 1701 na domu ljubljanskega patricija in Prešernovega prijatelja Janeza Bertolda pl. Höfferja ustanovili tudi Akademijo filharmonikov (Academia Philharmonicorum).

Članek si lahko v celoti preberete v 54. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.