Bloke ležijo na nadmorski višini od 700 do 800 metrov, zato je podnebje tu občutno hladnejše. Tu si pozimi lahko še vedno privoščite tek na smučeh – ko je snega dovolj, poskrbijo za kar 20 kilometrov urejenih in utrjenih tekaških prog, ki imajo obliko pentlje, tako da se lahko vrnete na izhodišče. Potepanje po pozimi zasneženi, poleti pa živahno zeleni planoti, obkroženi z gozdovi in ne prav na gosto posejanimi vasmi, je blagodejno za dušo in telo. Če imate s sabo kolo, pa je možnosti še veliko več. Lahko se držite glavnih cest, ki niti ob urah, ko se ljudje odpravljajo ali vračajo iz službe, niso prav prometne, ali pa zavijete na katero od stranskih poti. 

Potepanje po pozimi zasneženi, poleti pa živahno zeleni planoti, obkroženi z gozdovi in ne prav na gosto posejanimi vasmi, je blagodejno za dušo in telo.

Če je v vas kanček pustolovskega duha, se lahko za krajši čas izgubljate po gozdnih cestah in kolovozih. S telefonom v žepu se boste prej ali slej znova našli. Vendar je treba upoštevati, da je to območje medveda. Od aprila, ko pridejo medvedke z mladiči iz brlogov, pa nekako do septembra, ko so ti že večji, je treba paziti, da se ne bi za kakšnim ovinkom nenadoma znašli iz oči v oči z medvedjo materjo, saj je ta zelo zaščitniška.

Kouc in smeči

Ko je govor o Blokah, ne moremo mimo morda njihove največje znamenitosti – starih smuči. V Novi vasi si lahko po vnaprejšnjem dogovoru ogledate stalno muzejsko razstavo Bloški smučar, ki prikazuje nekdanje življenje Bločanov in bloškega smučanja. Tako kot še v marsikaterem drugem primeru je nemogoče mimo Valvasorja ‒ v Slavi vojvodine Kranjske mu je namenil vznesene besede: »Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli in v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi.« 

Valvasorjev opis je bil ena redkih omemb smuči v 17. stoletju, kar je pozneje pripomoglo k utrjevanju mnenja, da so bile Bloke in njihova okolica zibelka smučanja v tem delu Evrope. V alpskih deželah se je smučanje pojavilo šele konec 19. stoletja, a to s smučanjem, ki ga opisuje Valvasor, ni imelo nobene neposredne zveze, saj je šlo za šport meščanov, ki izvira iz Skandinavije. Na njem temelji tudi smučanje, kakršno poznamo danes. Bločanom pa smuči niso pomenile športnega rekvizita, ampak prevozno sredstvo, ki jim je pozimi pomagalo premagovati razdalje.

Valvasorjev opis je bil ena redkih omemb smuči v 17. stoletju, kar je pozneje pripomoglo k utrjevanju mnenja, da so bile Bloke in njihova okolica zibelka smučanja v tem delu Evrope.

Med tistimi, ki jih je bloško smučanje navdušilo, je bil Rudolf Badjura (1881‒1963), naš prvi učitelj modernega smučanja. V leta 1921 izdani knjižici Smučarska terminologija se je opiral prav na bloško izrazje. Izraz kouc, kot pravijo Bločani kolu, na katerega se je med spustom nazaj nagnjeni smučar po potrebi opiral – če si ga ni vtaknil med noge –, se resda ni uveljavil, je pa dobila svoje mesto beseda smuči; Bločani jim pač od nekdaj pravijo smeči.

Vas Fara na Blokah. FOTO: Andrej Praznik

K maši, za pogrebom, po opravkih

Etnolog Boris Orel je bil mnenja, da so bloške smuči avtohtonega izvora, a povezane z dediščino slovanskih priseljencev. Z njimi bi lahko v 6. stoletju k nam prišle stare sani, imenovane smyčók, pozneje pa naj bi se na Blokah razvile smuči. Kot rečeno, smuči na Blokah in v okolici niso bile namenjene zabavi. Bile so prevozno sredstvo, ki je omogočalo gibanje po globokem snegu. To okoli poldrugi meter dolgo »zimsko obuvalo« je bilo običajno iz bukovega lesa. Žagane ali klane deske so segreli v kotlu, v katerem so kuhali hrano za prašiče, ali v hlevskem gnoju, nato pa jih za nekaj časa zakrivljene pritrdili med kline lestve ali v brano. Na smučeh so se Bločani odpravili k maši, po opravkih, obiskih in v gozd, pa tudi za pogrebom. 

Smuči na Blokah niso bile namenjene zabavi, bile so prevozno sredstvo, ki je omogočalo gibanje po globokem snegu.

Iz Valvasorjevih zapisov bi morda lahko sklepali, da je bilo spuščanje po hribu običajno, kar pa ne drži; v to so bili večinoma prisiljeni prebivalci višje ležečih vasi. Tako so denimo v Novi vasi, lokalnem središču, smuči uporabljali izjemoma, saj so šli pozimi le poredko zdoma. Za namen, ki bi ga danes označili kot šport, so jih uporabljali le na pustni torek, otroci in mladi fantje pa še ob kakšni drugi priložnosti. Tedaj so se za zabavo res spuščali po hribu navzdol. To je zahtevalo precej spretnosti – smuči so bile na nogo pritrjene z enostavno zanko iz usnjenega jermena, žime ali podobnega materiala, v katero je smučar vtaknil sprednji del čevlja, medtem ko se je peta svobodno gibala.

Bloške smuči so se začele spreminjati pod vplivom modernejših »norveških« smuči, ki so se začele pri nas uveljavljati na prelomu 19. v 20. stoletje. Med vojnama so Bločani izdelovali vse daljše in ožje smuči. Zaton bloškega smučanja je pomenila italijanska okupacija ‒ fašistična oblast Ljubljanske pokrajine je poleti 1942 izdala odlok, ki je ljudi prisilil, da so oddali smuči in palice. Mnogi so jih raje zažgali ali zakopali in s tem je bloško smučanje doživelo konec. Po vojni so Bločani z njimi na nogah le še občasno pozirali radovednežem in raziskovalcem tega običaja.

Muzejska razstava Bloški smučar
Nova vas 4a
1385 Nova vas

Dogovor za ogled:
TIC Bloke
Nova vas 46
1385 Nova vas
Tel.: 031 326 158
tic.bloke@gmail.com

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (02/2025).