Iransko državo na eni strani zaznamuje visoka samozavest dedičev tisočletne perzijske civilizacije, po drugi strani pa jo od islamske revolucije leta 1979 prežema fundamentalistična ideologija, pomešana z eshatološkim pričakovanjem. Hamenej je umrl kot mučenik. Toda v boju proti »velikemu in malemu Satanu« (ZDA in Izraelu) ni bil pripravljen žrtvovati le svojega življenja. Da bi pripravili pot »miru in pravičnosti«, je bilo dovoljeno marsikaj: poboj več tisoč protestnikov, podpora različnim milicam po Bližnjem vzhodu in spodbujanje terorizma.

Ideološka redukcija eshatologije sicer ni omejena na režim ajatol; tudi visoko v ameriški politiki najdemo posameznike, ki verjamejo, da je izraelska prevlada na Bližnjem vzhodu pogoj za Jezusov drugi prihod. Vseeno se zdi, da je svet, v katerem Irana ne vodi več versko navdahnjena revolucionarna oblast, nekoliko varnejši in mirnejši.

Družbeni nauk Cerkve ima dobro razdelane kriterije za presojanje moralnosti vojne.

Ali je vseeno, kako do tega sveta pridemo? Družbeni nauk Cerkve ima dobro razdelane kriterije za presojanje moralnosti vojne, ki je dopustna le v primeru zakonite samoobrambe. Poleg tega je treba upoštevati načelo sorazmernosti, da vojaški poseg ne povzroči večjega zla, kot bi ga nevarnost, ki jo želi preprečiti. V tem pogledu se ob napadu na Iran postavlja veliko dvomov.

Načela seveda hitro trčijo v realnost geopolitike. Kot je v teh dneh zapisal dr. Žiga Turk, je »moraliziranje« v zunanji politiki neuporabno, šteje le igra moči in ravnotežij. Države si prizadevajo za prevlado, vse ostalo je le iluzija. V luči biologije to izhaja iz gona za preživetje; dodamo lahko, da v luči teologije to izhaja iz človekove padle narave.

V tem pogledu je bila vojna na neki način neizogibna. Aimen Dean je še pred začetkom napadov položaj na Bližnjem vzhodu primerjal z Evropo na predvečer prve svetovne vojne, saj so vsi »s hrbtom pritisnjeni ob zid«. Tako kot leta 1914 pa to še ne pomeni, da je bila odločitev za vojno preudarna. Če ajatola Hamenej ne bi bil tako potopljen v ideologijo, bi v prid svojemu narodu morda lahko sprejel delno kapitulacijo ob očitni vojaški premoči ZDA. Donald Trump bi po drugi strani lahko ostal zvest svoji predvolilni obljubi, da ne bo začenjal novih vojn, če ne bi bil prehiter pri izjavah na družbenih omrežjih, če se izrazimo zelo poenostavljeno.

Napad na Iran je bil tvegana stava, ki lahko prinese dobre in slabe posledice.

V širšem pogledu vpliva napad na Iran tudi na to, kako druge države in njeni voditelji vidijo svet, v katerem delujejo. »Preventivne« vojne postajajo normalnost. S podobno utemeljitvijo se je začela tudi ruska invazija v Ukrajino, jutri pa to lahko velja za številna druga svetovna žarišča. To spodbuja oboroževalno tekmo, verjetno pa tudi širjenje jedrskega orožja.

Napad na Iran je bil tvegana stava, ki lahko prinese dobre in slabe posledice. V svojem omejenem pogledu ne vidimo vseh motivov zanj, nekaj jih bo razkril čas, nekaj jih bo ostalo skritih. Vsak, ki nosi v rokah takšne odločitve, mora nazadnje prevzeti odgovornost za svoja dejanja, zato nas Cerkev tudi spodbuja, naj molimo za voditelje. Čeprav nas primer teokratskega iranskega režima opozarja, kako nevarno je v zunanjo politiko vpletati eshatološke pojme, pa bi bilo kljub temu prav tako nevarno odreči se moralni presoji z vidika »končnih stvari«. Navsezadnje je, tako kot v osebnem življenju, tudi v življenju držav na dolgi rok najbolj preudarno slediti moralnim vrednotam. Če ne verjamemo v to, potem je pač dovoljeno vse.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (10/2026).