Osvežimo: to antinagrado podeljujeta kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si v sodelovanju z zainteresirano javnostjo. Mislimo si, kar si hočemo, ampak prav je, da nekdo opozarja na seksizem v javnem diskurzu. Čestitke predanim organizatorjem in zainteresirani javnosti, da v ta namen požrtvovalno spremljajo med drugim družbena omrežja, podkaste in celo medije, ki jih za lastno veselje ne bi niti v sanjah (celo katoliški radio!).

»Nečastni naziv« zmagovalca Bodeče Neže menda lahko doleti »vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete«. Imejmo to v mislih pri analizi 20 nominiranih izjav.

Za naziv zmagovalca se letos neprostovoljno poteguje pisana družba: Blaž Brodnjak (predsednik uprave NLB), Luka Debeljak (nekdanji vojaški specialec in inštruktor streljanja), Andrea Massi (športni strokovnjak, partner in nekdanji trener smučarke Tine Maze), Luka Lisjak Gabrijelčič (politični analitik in kolumnist), Jernej Vrtovec (predsednik in poslanec NSi), G. N. (avtor/-ica z uredništva Dela), Stanislav Zore (frančiškan in ljubljanski nadškof), Andrej Brvar (pesnik, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo), Robert Golob (predsednik vlade), Štefan Pavlinjek (direktor in lastnik ROTO Group), Albert Riera (nekdanji trener NK Celje), Metod Ropret (predsednik Odbojkarske zveze Slovenije), Igor Bergant (novinar), Burek Olimpija (prodajalna bureka v Ljubljani), Dejan Verčič (visokošolski učitelj na FDV), uredništvo spletnega portala 24ur.com, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, Jožica Frigelj (učiteljica leta 2023, prejemnica državne nagrade za življenjsko delo v šolstvu), Lea Pisani (strokovnjakinja za kulturo oblačenja) in Lucija Mulej (sociologinja in antropologinja, izredna profesorica).

Ko berem nominirane izjave, se mi zdi, da je najprej treba generalno razčistiti, ali sploh lahko javno izrazimo svoje mnenje. Ker če ne ali vsaj ne vsi (na kar me napeljuje nekaj izjav, ki so se po mojem po krivici znašle v naboru), je vse skupaj, na čelu s tem komentarjem, brezpredmetno. Po drugi strani je na spisku kar nekaj izjav, s katerimi se vsebinsko v resnici strinjam, a so definitivno podane na neprimeren način. Marsikatera v mojih očeh sploh ne bi bila sporna, če bi bila oblikovana malenkost bolj premišljeno in povedana z manj moškega cinizma, ki je zame kot žensko res neprijeten oz. kar odbijajoč. Zato je moje merilo za presojo nominiranih izjav poleg merila organizatorjev predvsem ton, ki veje iz njih.

Na spisku je kar nekaj izjav, s katerimi se vsebinsko v resnici strinjam, a so definitivno podane na neprimeren način.

Nekaterih naj se zgolj bežno dotaknem. Organizatorji so brezkompromisni – tudi seksistične šale ne pridejo v poštev. S čimer se vsekakor strinjam. »Šala« s portala 24ur.com je grozljiva in v njej ni absolutno ničesar smešnega. Jedrnata objava (sicer izbrisana) na FB profilu Burek Olimpija verjetno niti ni bila mišljena kot šala: Se strinjate? Od začetka sveta obstajata 2 spola. Eden hodi k urologu, drugi k ginekologu. Vsi ostali k psihologu. Priznam, da sem jaz tu kot sporno opazila najprej pravopisno napako. Seveda, tudi ton je neprimeren in zadnji stavek nepotreben. Ampak recite, kar hočete, ta zapis odpira prostor za razpravo, kar je v polarizirani družbi prava redkost. In, saj veste, quod rarum, carum.

Bergantova izjava je brez vsakršnega konteksta, zato z njo ne bom izgubljala svojega in vašega časa. V zvezi z Debeljakovo le to: glede pripravljenosti z orožjem braniti domovino naj se opredeljujejo moški, da ne bom obtožena, da odvzemam njihovo vlogo. Razen če je to potiskati v domeno moških dandanes že sporno, ker s tem zanikam enake možnosti? Lucija Mulej pa se je tu verjetno znašla po nesreči, ker je vsebino želela podati na poetičen način in se je, to je treba priznati, nerodno izrazila.

To, da se je med nominirance prebil zgolj naslov Delovega članka (Punčka za milijon dolarjev), nam pove, da s člankom kot takim ni nič narobe, strinjam pa se, da naslov ni primeren, saj žali uspešno športnico. Dejstvo. Ko smo ravno pri športnicah. Med nominiranci se je znašel tudi Metod Ropret, po mojem po krivici. Logično, da je nerodno, če se odbojkarice (ki kot ekipa kakopak predstavljajo Odbojkarsko zvezo Slovenije) prikažejo na političnem protestu, vodstvo pa o tem ni obveščeno. Ne gre za to, da bi on imel »besedo pri njihovih osebnih in političnih odločitvah« ter se kot moški postavljal nad ženske, kot piše v utemeljitvi. Odbojkarska zveza Slovenije se, jasno, pač ne opredeljuje glede svetovne politike. Precej prepričana sem, da bi bil odziv enak, če bi šlo za moško ekipo, in mislim, da ta primer nima ničesar s seksizmom.

Tu je še nesrečna premierjeva izjava o romski problematiki, ki spada v koš vsebinsko-na-mestu-oblikovno-sploh-ne: Vsi mi plačujemo za to, da starši silijo mladoletne deklice v romskih naseljih v zanositev. Ta finančni model bomo pretrgali. Še bolj kot ob avtorja izjave naj se obregnem ob neznanega avtorja utemeljitve, ki meni, da Golob »govori o mladoletnih deklicah kot o problemu, ki ga je treba nadzorovati« in ignorira »moško, patriarhalno nasilje«. Ljudje, ali beremo isto stvar? Jaz kot problem, ki ga izpostavlja Golob, nedvoumno razumem starše teh deklic, predvsem očete. In potemtakem tudi ta izjava v resnici ni seksistična.

Mislim, da ta primer nima ničesar s seksizmom.

Nadalje, k Brvarjevi izjavi: Če se omejimo zgolj na književnost, ki jo še najbolje poznam, imamo opraviti z vrsto premikov, med njimi je tudi feminizacija literature. Število avtoric je izjemno, morda prek razumne mere. Kdor se količkaj ukvarja s področjem književnosti in založništva, dobro ve, da danes praktično več ljudi piše kot bere. Glede na hiperprodukcijo, ki smo ji priča, je šlo število avtorjev in, ja, tudi avtoric res »prek razumne mere«. Smešno je, da Brvar pravzaprav govori o pozitivnih premikih na področju književnosti v smeri feminizacije literature. Ni to nekaj, kar bi morale feministke pozdravljati? Njegovo izjavo razumem v smislu, da avtoric včasih skorajda ni bilo (kar je seveda bilo krivično, ker ženske dolgo niso imele pravih možnosti za to), stanje pa se je tako zelo popravilo (mimogrede, te dni so bili objavljeni podatki za leto 2024, ko je bilo v Sloveniji med poklicnimi pisatelji/-cami 41 % moških in 59 % žensk), da jih je danes celo že preveč. Prepričana sem, da bi gospod Brvar potrdil, da je trenutno tudi moških avtorjev preveč. Kakorkoli. Ne verjamem, da se prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo boji ženske konkurence, kot sklepajo v utemeljitvi nominacije.

Po drugi strani Verčičeva izjava dejansko problematizira feminizacijo poklica, natančneje poklicev v šolstvu. Če jo povzamem: Učiteljice, šolske psihologinje, logopedinje in svetovalne delavke ne razumejo v polnosti fantov, zato bi bilo dobro, če bi bilo v šolstvu razmerje med zaposlenimi ženskami in moškimi bolj uravnovešeno. Ideal izobraževalnega sistema je namreč postala »pridna punčka«, kar ni pošteno do fantov. To je ena od izjav, ki bi lahko bile bolj premišljeno zastavljene, a vsebinsko nimam pojma, kaj bi lahko bilo z njo narobe. Utemeljitelj/-ica nominacije Verčiču med drugim očita ponavljanje stereotipa, »da učiteljice in druge strokovnjakinje fantov ne morejo razumeti, ter ustvarja vtis, da napredek deklet poteka na račun fantov«. Prvič, ženske ne razumemo v polnosti moških, moški pa ne žensk. Pika. Drugič, napredek deklet v šoli včasih žal res poteka na račun fantov, saj je šolski sistem trenutno dejansko zastavljen bolj po meri deklet. Na to opozarjajo mnogi (tudi lanski zmagovalec Bodeče Neže, ki mu je prav to prineslo zmago), ne le Verčič.

Poglejmo še izjavo Jožice Frigelj, tudi s področja vzgoje in izobraževanja: Fantje so se vedno ravsali, punce so vedno izločale nekatere iz svoje družbe. Zdaj o vsakem zbadanju rečemo, to je nasilje, potem pa kup dobronamernih odraslih otroku rešuje probleme. To je narobe. S tem smo jih oropali neke izkušnje, ki je za življenje nujno potrebna. Zakaj pa je to na seznamu nominacij? Predlagam, da anonimni predlagatelj pri gospe Frigelj preveri, ali kot izkušena učiteljica res »ne loči med konfliktom in dejanskim nasiljem«. Ker če to drži, gre za hud problem (sicer nepovezan s seksizmom). Toda dvomim … Učiteljici se očita tudi utrjevanje spolnih stereotipov. Kdor je hodil v šolo, ve, da ta stereotip zelo pogosto pač ni le mit, ampak resnica. Življenje simpatizerjev Bodeče Neže bi res bilo lažje, če bi uspeli sprejeti dejstvo, da moški in ženske preprosto nismo v vsem povsem enaki.

To se odraža tudi pri presenetljivi nominaciji izjave Lee Pisani, strokovnjakinje za kulturo oblačenja, ki meni, da pajkice in globoki dekolteji ne sodijo na delovno mesto. Avtor/-ica utemeljitve ji očita, da na ženske prelaga odgovornost za obnašanje moških, ignorira pa »dejanske izkušnje žensk v profesionalnem okolju – neprimerni dotiki, neželene spolne pobude, seksistične 'šale', eksplicitne slike ali 'slečene hlače'«. Vse to so brez trohice dvoma težke in obsodbe vredne problematike, a če bi jih res naslovila strokovnjakinja za kulturo oblačenja, bi bili zadovoljni? Ne bi to pomenilo, da imajo naštete »dejanske izkušnje« v resnici kaj opraviti z oblačenjem? Lahko že enkrat doumemo, da med tem, kako se nekdo obleče, in tem, kako ga drugi obravnava, preprosto obstaja korelacija? Človek ni stroj.

Če partner reče, da je partnerka sama vredna več kot njeni uspehi, očitno tudi ni prav.

Naj preidem še na izjave s področja družine. Kot družinsko žensko me še posebej zanimajo. Najprej Albert Riera o nogometni ekipi: Če jih preveč hvališ ... Tudi če preveč hvališ ženo, se bo nekoč mogoče nehala truditi za svojo lepoto. Vedno si lahko še lepša, lepše oblečena ... Isto je z ekipo. Rdeča zastavica! Kako plehko. Kdo bo ženi povedal, da je DOVOLJ lepa in ne glede na videz (in oblačila!) vredna spoštovanja in ljubezni … če ne njen mož?!

Ampak ne. Če partner reče, da je partnerka sama vredna več kot njeni uspehi, očitno tudi ni prav. Kajti na seznamu je tale preprost stavek Andrea Massija, partnerja in nekdanjega trenerja smučarke Tine Maze: Vse Tinine kolajne in globuse bi zamenjal za najino družino. Hvala Bogu, če je to rekel! Namesto očitkov, da si lasti njene dosežke in telo, pozdravljam njegovo lestvico prioritet.

Poglejmo Brodnjakovo izjavo: Razvitost neke družbe, civilizacije, ko preide v presežno raven dekadence in hedonizma, hkrati preide v negativno spiralo lastnega obstoja. Zato ker je udobje v prvem planu in odlagamo prvi porod, potem se pa zapleta, zato ker rodila žensk niso prilagojena na prvi porod pri 40ih in potem se pa odločimo, da jih ne bomo imeli več ali pa ne bomo se sploh odpovedali svojemu udobju, ampak bomo najprej gradili kariero, pa bomo stari 35 let. Očita se mu poenostavljanje in pripisovanje odgovornosti ženskam. Pardon, ampak odgovornost za rojevanje otrok pač ne more sloneti na kom drugem. Itak pa gre za kritiko družbe nasploh – moških in žensk, saj uporablja prvo osebo: »odlagamo« in »se odločimo«. Če želite, v nekem intervjuju sta Brodnjak in njegova žena spregovorila o tem, da si je on želel še kakšnega otroka, ona pa ne. In je ostalo pri treh.

Če se Brodnjaka v utemeljitvi obtožuje, da »prezre načelo enakosti spolov in dejstvo, da gre za skupno partnersko odločitev«, to kar naenkrat izpuhti, ko pridemo do kar treh izjav, povezanih s problematiko splava. Tu odloča samo ženska. Če v eni utemeljitvi beremo: »Odločitev za otroka je skupna obema partnerjema,« iz druge izhaja, da to velja samo, kadar je odločitev »ja«. Kajti pri odločitvi za otrokovo smrt gre izključno za »avtonomno odločanje ženske o lastnem telesu«. Nihče od »borcev za enakost spolov« se ne bori za to, da bi tudi pri vprašanju splava imel kaj besede otrokov oče. Kje je tu skupna partnerska odločitev, kje je tu enakopravnost spolov? Prosim vas, aktivisti, potrudite se malo! Če se spomnite še na pravice nerojenih otrok, bomo pa res že reševali svet.

Škoda, da hvalevredno opozarjanje na nedopustnost seksizma leto za letom zvodeni.

Da ne zaidemo preveč, tu so torej še izjave Lisjaka Gabrijelčiča, Vrtovca in Zoreta. Prva z ironičnim tonom pravi, da obstajajo pravice, pomembnejše od »pravice do splava«, kar Lisjaka Gabrijelčiča avtomatsko uvršča na seznam nominirancev. Vrtovec si je nominacijo prislužil z izjavo, da bo Evropsko komisijo sodil po tem, kako bo reagirala na pobudo My Voice, My Choice, saj Evropa potrebuje »krščanskodemokratska načela«, ne »dekadence zahoda«. Mnenje njega in njegove stranke pač. Kje je tu problem? Na koncu pa omenimo še nadškofa Zoreta, ki je dejal: Oprostite, ampak varnega splava ni. Splav je smrtno nevaren in otroček ga tako rekoč nikoli ne preživi. In če ne bodo preživeli otroci, ne bomo preživeli kot narod. Imeli bomo polno pravic, vse ozračje bo brnelo od pravic, ne bo pa več tistih, ki so nosilci pravic, to je ljudi. Tisti, ki je Zoreta nominiral za Bodečo Nežo, v utemeljitvi žuga, da gospod splav enači z umorom otročka. Drži, ker točno to je. Znanstveno, ne aktivistično gledano pač. Nadalje trdi, da Zore pravi, da je treba nujno prepovedati ali omejiti splav, da prikazuje ženska telesa kot sredstvo za reprodukcijo, da gre za odvračanje pozornosti od dejanskih socialnih problemov ... Kje? V nobeni od zadnjih treh izjav ne najdem sledov seksizma.

Po sprehodu skozi nominacije kot dejansko seksističnih ocenjujem šest od dvajsetih izjav. Škoda, da hvalevredno opozarjanje na nedopustnost seksizma leto za letom zvodeni v konglomeratu absolutno problematičnih izjav pomešanih z ostalimi, ki so vzete iz konteksta, napačno razumljene ali pa naslavljajo za levi aktivistični pol nedopustne tematike. Kaj, če bi se v prihodnje osredotočili samo na prve in izboru dejansko dali težo? Bodeča Neža bi tako v resnici postala nečastna antinagrada, zmagovalca pa bi doletela sramota in ne včasih skorajda laskavi naziv, ki ga ne gre jemati resno.

P. S.: Letos sta zame glavni zmagovalki oz. osramočenki Bodeče Neže, če odštejemo »šalo« s portala 24ur.com, izjavi Štefana Pavlinjeka in Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Ne bom jima delala reklame! Strinjam se z utemeljitvama in upam, da sezona 2026/2027 ne prinese ničesar podobnega.