Leta 2004 je v zvestobi misijonski karizmi prišla v Afriko – najprej v Benin, nato leta 2010 v Mali, da bi pomagala v sirotišnici in spremljala obubožane skupnosti v »meningitičnem pasu« Zahodne Afrike. V deželi, kjer več kot 90 odstotkov prebivalcev pripada islamu, je zaupala Božji previdnosti. »Vstopila sem v svet revnih z gotovostjo, da me tam čaka Gospod,« pravi. Sredi vse večje nestabilnosti in nasilja je 7. februarja 2017 doživela ugrabitev. Začelo se je dolgo romanje: štiri leta in osem mesecev v puščavi.

Evharistije ni mogla prejeti, a »mojo evharistično dušo je hranila nebeška mana«. Vsako jutro je ob sončnem vzhodu molila, s koščki oglja pisala pisma Stvarniku in v pesek risala kelih, »okrašen s cvetjem, ki je kljubovalo suši«. Ko so jo ugrabitelji zmerjali in brisali risbo, jo je narisala znova – še z več ljubezni. »S tem sem premagovala strah in krepila vero,« pripoveduje. V največji pripeki, ko se je termometer povzpel na 50 ali 60 stopinj Celzija, je v vetru zaznala Božjo...