Po pogrebni maši so pokojnika prepeljali na Col, kjer so ga pokopali na tamkajšnjem pokopališču. Pogreb je vodil upokojeni koprski škof Jurij Bizjak.

Fotografije s pogreba so prispevali Anton Harej, Oton Filipič in Nadja Pregeljc:

1/11

In memoriam: Popolnoma predan svojemu poklicu

29. septembra 2024 je bila nedelja. V konkatedrali Kristusa Odrešenika je dopoldne gospod Bogdan Vidmar daroval skavtsko sveto mašo, popoldne pa smo na sveti Katarini (hrib, ki so ga po priključitvi Primorske preimenovali v Kekca) opravili obred prehodov ob začetku skavtskega leta, na katerem smo Jazbeci, takrat novoustanovljena bratovščina odraslih skavtov, izrekli skavtske obljube. Ko smo se na terasi župnišča pripravljali na slovesni dogodek, nam je Bogdan, duhovni vodja naše bratovščine, rekel: »Če bom jaz drugo leto umrl, bo moj pogreb največja prireditev Katoliške Cerkve v okviru Evropske prestolnice kulture.«

Na obletnico te izjave, 29. septembra 2025, se je zgodilo, kar je napovedal. V Novi Gorici, Evropski prestolnici kulture, se je v župniji Kristusa Odrešenika odvilo slovesno pogrebno bogoslužje, ki je bilo hkrati velik kulturni dogodek, saj je Bogdan Vidmar z vsem, kar je delal in razmišljal, celo s svojo boleznijo in umiranjem, pričeval za kulturo in izročilo svetega. Mladim skavtom je naročil, naj se ob njegovi smrti zberejo in praznujejo Življenje. In res, zbrali smo se, velika množica mladih in starih, ter ob njegovem mrtvem telesu praznovali kulturo neumrljivega duhá.

Z vsem, kar je delal in razmišljal, celo s svojo boleznijo in umiranjem, je pričeval za kulturo in izročilo svetega

Bogdan Vidmar, ki je svojo dušo izročil nebeškemu Očetu v petek, 26. septembra, zvečer v župnišču v Novi Gorici, kjer je bil njegov zadnji dom, se je rodil 14. februarja 1965 in otroštvo preživel na Colu. Mašniško posvečenje je prejel med osamosvojitveno vojno, 29. junija 1991 v Kopru. Prvo duhovniško službo je opravljal kot kaplan v Postojni, nato je bil dve leti kaplan v Novi Gorici, od 1994 do 1996, potem pa je šel za tri leta v Slovensko Istro, kjer je upravljal župnije Movraž, Kubed, Sočerga in Pregara. Med letoma 1999 in 2003 je na Salezijanski papeški univerzi v Rimu zaključil podiplomski študij pedagogike. Nato je bil do leta 2012 župnik v Podragi, vmes, do leta 2010, duhovni vodja na Škofijski gimnaziji in v Malem semenišču v Vipavi, kjer je opravljal tudi službo svetovalnega delavca, od 2012 do 2016 je vodil pastoralo študentov in izobražencev v škofiji Koper, bil je tudi duhovni pomočnik v župniji Koper, med letoma 2016 in 2021 pa vikar v Bovcu. Deloval je tudi v postopku za beatifikacijo duhovnika in mučenca Filipa Terčelja. Leta 2021 je bil imenovan za vikarja v župniji Nova Gorica, leto dni pozneje pa je postal škofov vikar za vključitev Katoliške Cerkve v program Evropske prestolnice kulture. Deloval je tudi v gibanju Vera in luč.

Na njegovo pobudo je bil na Goriškem ustanovljen Zavod 1539 (številka pomeni leto prikazanja Device Marije v Grgarju), ki ga je Bogdan Vidmar vodil skoraj do smrti.

Ob pogrebnem bogoslužju je gospod škof msgr. dr. Peter Štumpf med drugim povedal: »Še en duhovnik koprske škofije je svoj boj dobro izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.«

Menil je, da naše izmikanje pred resnimi vprašanji življenja, trpljenja in smrti vodi otroke in mlade v epidemijo depresije.

Bogdan je trdno veroval v zveličanje duše in zato ga ni bilo strah. Na letošnjem poletnem skavtskem taboru izvidnikov in vodnic v Radovljici je s svojim značilnim žarom govoril mladim o strahotah sedanjega zgodovinskega trenutka, a jih na koncu pozval k pogumu in jim zagotovil, da so v Božjih rokah varni. »Jaz sem bolan,« je rekel, »ampak sem v Božji milosti, in mi vsi, ki smo verjetno bodoče žrtve tretje svetovne vojne, smo v Božjih rokah, torej se nimamo česa bati.« Lahko bi mu kdo očital, da otroke straši, toda Bogdan Vidmar je odločno zavračal vsakršne vzorce permisivnih vzgojnih pristopov in nikoli ni pristajal na koncept prikrivanja resnice, kajti menil je, da naše izmikanje pred resnimi vprašanji življenja, trpljenja in smrti vodi otroke in mlade v epidemijo depresije.

Bil je goreč v vsem, kar je počel. Iz enega od govorov pri pogrebni sveti maši smo izvedeli, da so ga kolegi v semenišču klicali Makabejec. Avtorica tega zapisa sem ga spoznala pred dobrimi dvajsetimi leti, ko smo na Goriškem ustanovili civilno iniciativo, ki se je uprla političnim kupčijam na področju igralništva v našem prostoru. Glavni »vojskovodji« v na videz brezupni vstaji proti »mamonu« sta bila duhovnika msgr. Gašper Rudolf in mag. Bogdan Vidmar. Kaj se je zgodilo, da se je ameriški lobi umaknil, ne vemo, a igralniška industrija na Goriškem, ki je že brez požrešnega partnerja zastrupila prostor, se ni razširila.

Ena izmed njegovih zamisli, ki nam bo tistim, ki smo z njim preživeli zadnja leta njegovega življenja, najbolj ostala v spominu, je gotovo obuditev obredja pashalne večerje. Bogdan Vidmar jo je začel prirejati z mladimi skavtskimi voditelji, vključno s skavti iz zamejstva, letos pa je obred pripravil tudi za odrasle skavte ter za pastoralne sodelavce iz domače in okoliških župnij. Kljub temu da sam ni mogel več jesti, je s pomočjo prijateljev priredil »zadnjo večerjo« in nam v natančno izpeljanem obredju prikazal, kako se je judovsko praznovanje izhoda iz Egipta preobrazilo v krščanski praznik vstajenja in naše priložnosti za odrešenje.

Ena izmed njegovih zamisli, ki nam bo tistim, ki smo z njim preživeli zadnja leta njegovega življenja, najbolj ostala v spominu, je gotovo obuditev obredja pashalne večerje.

Morda sem še veliko stvari o njem pozabila povedati. Skušala sem povzeti govore in zapise o njem, ki jim je skupno tole: Bogdan Vidmar je bil popolnoma predan svojemu poklicu. Bil je bister, izobražen, čuječ, premišljen in duhovit. Znal je uživati in se odrekati. »Zdrav in bolan, v vsem je bil Kristusov,« je v pridigi povedal škof Peter Štumpf.

Bogdan je ljubil gore, bil je pravi skavt. Ob 30. obletnici samostojne Slovenije je z odraslimi skavti iz Bovca, Buškimi gamsi, na planini Berebica ob pogledu na Triglav obhajal sveto mašo in s tem obeležil še svojih 30 let posvečenega življenja.

O vzponu na Berebico je sanjal tudi v času, ko je bil že hudo bolan. V začetku letošnjega avgusta je pisal Aleksandri, voditeljici Jazbecev: »Želim si iti na planino Berebico in tam prespati noč v šotoru. Legel bi rad na šotorsko krilo, gledal macesne in nebo. In de vidiš ti, viš, tu so moje želje. Imam, de vidiš ti, še veliko večje. Jih bom razodel, če uresničimo te in če bom še živ.«

Bil je prešibak, da bi to zmogel.

Nič hudega, dragi Bogdan, kajti povzpel si se še veliko više, zdaj, ko si odrešen bolnega telesa. Končno si ozdravel in gotovo že zreš v še globlje in še bolj široko Nebo, kot je tisto nad planino Berebica. Mi, tvoji bratje: prijatelji, župljani, sorodniki, sodelavci, duhovniki, skavti; vsi, ki smo te imeli radi in te bomo pogrešali, pa se veselimo, da bomo v to Lepoto nekoč lahko zrli skupaj s teboj.

Bogomir Štefanič, Bogdan Vidmar, »Kajenje ubija«, kaj pa igralništvo?, Družina, 13. 4. 2008