Knjiga Bogomile Kravos Dom sprejema in povezuje, zato so gradili narodne domove pripoveduje o »zaselkih, kontradah in kuortih« pri Svetem Ivanu, v nekoč slovenskem območju Trsta, o podjetnih prišlekih ter prosvetljenih Svetoivančanih, ki so ustanovili čitalnico in druga društva ter zgradili Narodni dom.

Sveti Ivan, rojstvo neke skupnosti

Tržaška slavistka in teatrologinja se je poglobila v raziskovanje Svetega Ivana v Trstu ter svoje delo poleti 2024 objavljala na straneh Primorskega dnevnika. Raziskavo je zdaj predelala za knjižno objavo, ob tem pa poskrbela tudi za italijansko verzijo, ki ni preprost prevod, saj je upoštevala ciljnega bralca, Italijana, ki o zgodovini tržaških Slovencev bolj malo ve. Nastala je knjiga Dom, ki nosi v slovenščini podnaslov »sprejema in povezuje, zato so gradili narodne domove«, v italijanščini pa »la nascita di una comunita« (rojstvo neke skupnosti).

Knjigo, ki prihaja med bralce dve leti po njenem avtobiografskem romanu Moj Trst (Slovenska ma­tica, 2023), sta izdali Zadru­ga Primorski dnevnik in založba Qudulibri.

Po tisti slovesnosti sem šla domov z grenkimi občutki

Kot je Bogomila Kravos dejala za Primorski dnevnik 5. septembra 2025 ni Svetoivančanka s poreklom, je pa bila od malega vključena v delovanje kulturnega društva Slavko Škamperle, ki so ga leta 1945 ustanovili v svetoivanskem Narodnem domu. »V petdesetih letih in vse do 70-ih let so bile v večernih urah tam kinopredstave: pozimi v dvorani, poleti pa na obsežnem vrtu Narodnega doma. Ko smo si ob obisku predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar in predstavnikov tukajšnje oblasti oktobra 2023 ogledali čudno zasnovo prostorov in se ob posaditvi lipe zazrli po vrtu, me je obšlo strašno nelagodje. V predelani stavbi je nekaj pretočnih prostorov, minimalno število sob – uradov na podstrešju. Zdi se mi, da ni služnostnih prostorov, kaj vem, za hiter sestanek, za spravljanje stolov, pripomočkov in odrabljene opreme, tudi ne gostinskega kotička, kjer bi se lahko ob kavi pogovorili, in ni obljubljenih dveh sob za svetoivanska društva. Zunaj pa je zmanjkala polovica vrta. Zanimivo, ne? Športno društvo Edera je še razpolagalo s celim vrtom, zdaj pa so postavili zid in polovico vrta verjetno pripisali hiši na Škuni.

Po tisti slovesnosti sem šla domov z grenkimi občutki. Čez kakšen mesec se je oglasila gospa Rossana Zagaria in me vprašala, če bi v svetoivanskem sindikalnem krožku kaj povedala o Narodnem domu, razložila zakaj, kako, čemu je nastal. Težko je odreči, še bolj, ker gre za objekt, ki so ga za skupnost zgradili naši predniki, s svojim denarjem.«

Bogomila Kravos s knjigo o Svetem Ivanu v Trstu. Foto: Ivo Žajdela

Iz želje po boljšem poznavanju kraja

Omenila je svoje raziskave o gledališkem delovanju v Trstu, kjer je večkrat omenila člane svetoivanske gledališke skupine kot kon­stitutivni del stalnega gledali­škega ansambla Slovenskega gledališča v Narodnem domu v Trstu. V ansamblu leta 1905 so bili na začetnih osem igralcev štirje iz svetoivanske skupine. Ta podatek se ni skladal z njenim poznavanjem te četrti, z njenim sočasnim stanjem. Kdo so bile te tako markantne osebe in kakšno je bilo okolje, v katerem so ustvarjale?

Iz želje po boljšem poznavanju kraja je leta 2007 nastal zbornik Narodni dom pri Sv. Ivanu, v katerem so razni sodelavci osvetlili vsak svoj delček nekdanjega življenja v tem primestju: od družbenega in cerkvenega do gledališkega, zgodovinskega in zemljepisnega. Kot urednica zbornika je delo usklajevala in se v določenem trenutku, ko ji preveč stvari ni bilo jasnih, posvetila časopisu Edinost in na mikrofilmu pregledala vse letnike od 1876 do 1928 ter zbrala naslove, ki so govorili o Sv. Ivanu. To je objavila v zborniku.

O vplivu velemesta na prebivalstvo na obrobju

Kar je pozneje brala o Sv. Ivanu, se je umeščalo v ta bogat seznam in na tej osnovi je najprej objavila poleti 2024 o tem prispevke v Primorskem dnevniku. Kasneje je prišla zamisel, da objavljena nadaljevanja predela v dolg esej o specifiki tega primestja oziroma o vplivu velemesta na prebivalstvo na obrobju. Pravzaprav gre za duh časa, za podjetnost prišlekov, ki so vedeli, da v tem mestu lahko uveljavijo svoje sposobnosti. Iz svetoivanskih zaselkov so hodili »služit« v mesto in od tam prinašali, kar je bilo koristno za domače okolje. Pretok med mestom-centrom in primestjem-periferijo je nekaj naravnega. V osnovi je logika: »Eden drug'mu ognja damo!«, to ustvarja vez in zavezo.

Predstavitev knjige na Slovenski matici v Ljubljani 16. septembra 2025: Ignacija Fridl Jarc, Bogomila Kravos in Igor Kocijančič. Foto: Ivo Žajdela

Vsaka stavba v skupni lasti je sad požrtvovalnega dela

Bilo je v obdobju prebuje in v družbi so se pojavili prosvetljeni posamezniki: kdor se je uveljavil, se je zavedal, da bo boljše živel, če se bodo emancipirali tudi njegovi bližnji. Po zaslugi uspešnežev so uvedli šolanje, ko so zgradili še novo cerkev, ki je osrediščila zaselke, kontrade in kuorte, so pospešeno začeli graditi skupnost. Ugledni obrtniki in posestniki, duhovnik in šolski učitelji.

Učitelj Ivan Piano je leta 1868 ustanovil nekaj okoliških čitalnic, tudi svetoivansko. Takrat se je začelo zavestno in organizirano delovanje. Ko je bil v 70-ih letih 19. stoletja imenovan za župnijskega upravitelja Ivan Treven, ki je sodeloval s prosvetarji, je farane pripravil, da so začeli opremljati cerkev, ki so jo posvetili leta 1854.

Skozi celotno drugo polovico 19. stoletja se je, tako kot drugi predeli Trsta, tudi Sv. Ivan razvijal v sozvočju z mestom in ustvaril svojo zgodbo: od Perve merliške bratovščine do Konsumnih društev in prvega Narodnega doma. Vsaka stavba v skupni lasti je sad požrtvovalnega dela in denarnih vložkov posameznikov, ki so verjeli, da bo iz skupnega dobrega vsem boljše.

Veliko zaslužnih oseb je »le« omenjenih 

Bogomila Kravos je v knjigi omenila veliko zaslužnih oseb. Poudari, da bi Josip Godina Verdelski zaslužil natančno obdelavo literarnih del, prevodov, časopisnih poizkusov in založniških podvigov. Afera med njim, Pianom in Franom Cegnarjem bi lahko navdihnila roman. Svetoivančan je popolnoma pozabljeni Jakob Svetina, prvi raziskovalec podzemnih vodnih tokov, avtoriteta na tem področju ne le v Avstro-Ogrski, pač pa v Evropi. V knjigi je samo omenila družine Vatovec, Gašperčič, Jaklič, Negode, Germek, Nadlišek in Trobec. »Pa bi si zaslužile monografske študije,« doda.

Bogomila Kravos in Igor Kocijančič, predsednik Zadruge Primorski dnevnik. Foto: Ivo Žajdela

Nič ni bilo podarjeno. Vse so gradili sami.

Spomni, da nevedenje in nepoznavanje ni v redu. »Po glavi mi je več časa rojila misel, da bi to prestavila v italijanščino, da bi imeli tudi moji someščani priložnost spoznati to stvarnost oziroma zasluge posameznikov, ki so verjeli in velikodušno vlagali v skupnost. Škoda bi bilo, da bi italijanski del Trsta še naprej ne vedel, kako so gradili mesto in primestje, da so bili to prosvetljeni posamezniki, da je bilo delo za skupnost častno, da se je lastna veljava izkazovala z delom in financiranjem skupnih projektov ter objektov. Za gradnjo Narodnega doma oziroma narodnih domov so ustanavljali Konsumna društva, izdajali so delnice, delničarji so pri banki, recimo pri Tržaški posojilnici in hranilnici, najemali kredit za gradnjo in potem odplačevali najeti dolg. Nič ni bilo podarjeno. Vse so gradili sami, s svojimi sredstvi in globoko vero v razvoj skupnosti. Tako kot Slovenci so bili v tistem času organizirani tudi Italijani, vsak je imel svoja društva.«

Z izbiro naslova Dom je želela pojasniti, kaj je bil nekoč dom in kaj ta beseda pomeni. »V knjigi je dvojna pripoved, ena je namenjena slovenskim bralcem, ki naj bi o naši preteklosti nekaj vedeli, druga pa italijanskim, ki jim je nekdanja svetoivanska stvarnost nepoznana. Vsekakor bo privilegiran dvojezični bralec, ker se slovenska in italijanska verzija v marsičem medsebojno dopolnjujeta.«

Bogomila Kravos s knjigo o Svetem Ivanu v Trstu. Foto: Ivo Žajdela

Štiridesetdnevni obnovitveni zagon PNOO OF je hudo zavrla ZVU

Naj poobjavim še zapis Bogomile Kravos iz začetka knjige. Zapisano je, da je bil Sv. Ivan nekoč »trdnjava slovenstva«. Danes prednjači po tehtnih zapisih in publikacijah o kulturnem in gospodarskem vzponu nekdanjega severno-vzhodnega tržaškega obrobja. V mesecih po koncu vojne, leta 1945, so se Svetoivančani zbrali v »osvobojenem« Narodnem domu in društvo, ki je nasledilo tista, ki so v njem delovala pred nastopom fašizma, soglasno poimenovali po Slavku Škamperletu. V času prepovedi vsega slovenskega je fant s petjem ohranjal živo slovensko besedo med svojimi rojaki. To dejavnost je plačal z življenjem, zato je njegovo ime nesporno povezovalo nekdanje prijatelje s somišljeniki in ponujalo manj junaškim Svetoivančanom možnost vključitve v obnovo delovanja. Od nekdaj je bilo petje šola jezika in po vojni je petje spet bogatilo besedno izrazje, izboljševalo izgovarjavo, osvobajalo: v kratkem so bili svetoivanski pevci zbrani v imenitnem pevskem zboru, ob njih so nastopali še igralska skupina z ljubiteljskimi igralci iz nekdanjih podtalnih družb, orkester tamburic in sokolski fizkulturniki. Štiridesetdnevni obnovitveni zagon Pokrajinskega narodno-osvobodilnega odbora OF je hudo zavrla Zavezniška vojaška uprava, ki je od 12. junija 1945 v Trstu odločala o mestnih zadevah.

Predniki so verjeli, da bo pravično povrnjeno, kar so Italijani zasegli

Naši predniki so verjeli, da bo pravično povrnjeno, kar so Italijani zasegli ali pod pretečo prisilno prodajo – razlastitvijo iz previdnosti prepisali na zaupnike. V dvajsetletnem obdobju so fašisti premišljeno izvajali odkupe požganih skupnih slovenskih domov po »bagatelnih« cenah, povojna zavezniška vojaška oblast pa je z izgovorom o začasnosti upravljanja zavlačevala s priznanjem preteklega nasilja in vračanjem odvzetega /Zakaj neki. Komunizem in Broz sta bila sinonima za totalitarizem. Op. I. Ž./. Anglo-američani so tkali svoje naveze in računali, da se bodo zadeve izravnale s pozabo. Ni jim bilo mar za »trdnjave slovenstva« /Spet, zakaj neki, op. I. Ž./. Ob prevzemu uprave mesta so začeli postavljati železno zaveso /Spet, zakaj. Ali kar tako?!, op. I. Ž./. Vloga zaupnikov, ki so v času preganjanja in požigov sprejeli prepis nepremičnin na svoje ime, ni bila lahka. Sami niso imeli možnosti za prepis imetja na nekdanje lastništvo, konsumna društva, njihovi potomci pa verjetno sploh niso vedeli za skrivne dogovore. Kakorkoli je že bilo, v šestdesetih in sedemdesetih letih so obnovitelji kulturne dejavnosti sprevideli, da o »našem« skupnem imetju odločajo »véliki« po svoji presoji. Vztrajno so pripovedovali o nekdanjem razvejanem društvenem delovanju, omenjali zaslužne osebe, njihove organizacijske sposobnosti in podjetnost. Gradili so na novo. Mlajši smo iz vljudnosti prisluhnili pričevalcem polpreteklega dogajanja, veliko, a vseeno premalo je ostalo zabeleženo.

Dvorana v Narodnem domu pri Svetem Ivanu po požigu Italijanov 3. septembra 1921. Vir: knjiga

Vse to je izginilo, ko so odprli novo cesto Raffaele Sanzio

Na odnos do preteklosti opominja že zapis Svetoivančana iz leta 1906: Bilo je 1882 leta pri Sv. Ivanu. Kjer vodi danes 576 met. dolga cesta od Bošketa do svetoivanske cerkve, se je prostirala tedaj lepa ravan, vrti, nasajeni s sadnim drevjem; /.../ Vse to je izginilo, ko so odprli novo cesto Raffaele Sanzio. Pred hišo g. Miheliča se je širila lepa ravnina, na kateri je imela veliko veselje vaška mladina.

Na tej trati se je vršila onega leta velikanska slavnost blagoslovljenja zastave »Delavskega podpornega društva«, tam je bil postavljen velik oder pokrit z belo-rudečimi platnenimi preprogami. Tam pred Trobčevim vrtom je bilo prirejeno široko omizje v podobi podkve za banket. Pokojni Iv. M. Vatovec, bivši deželni poslanec, je dal napraviti veliko sliko, ki nam predočuje še danes to lepo slavje onih dni. /.../ Na 5. avgusta se ponovi v Narodnem domu pri Sv. Ivanu stari običaj razvitja društvene zastave. Ker se bo obenem praznovala 25-letnica enega naših starejših društev, je dolžnost vseh nas, da se udeležimo v večem številu ko mogoče (Edinost, 24. julij 1906).

Zavest o zmuzljivosti spominov

Zavest o zmuzljivosti spominov je botrovala nastanku dragocenega Slovenskega prosvetnega zbornika 1868–1968, ki ga je za Slovensko prosvetno zvezo uredil Drago Pahor. Med mnogimi sodelavci se je mladi raziskovalec Samo Pahor posvetil preučevanju nastanka čitalnic in burnemu dogajanju v tržaški okolici. Drugače pomembni so zapisi Pavle Kolarič, ki je kot tajnica Slovenskega kulturnega društva Škamperle med znanci zbirala gradivo in pričevanja o nekdanjem kulturnem delovanju, o svetoivanski šoli, o cerkvenih, verskih in laičnih pobudah. Svoja dognanja je objavljala v Primorskem dnevniku, Jadranskem koledarju, reviji Dan in v publikaciji Slovenska čitalnica pri Sv. Ivanu 1868–1968. Zabeležke in zbrano gradivo je dala v hrambo Odseku za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice (OZE – NŠK). Njena sestra Antonija Kolarič je urejala bibliografske zbirke in nekaj sestavkov o tem svojem delu objavila v Jadranskem koledarju. Še na pesnico Marijo Mijot se moramo spomniti. Pesnjenje zahteva svobodo izražanja in Mijotova je bila brezmejni talent, pa so bile ob njej društvene članice, ki so jo bodrile, nadzirale in brzdale, da čustva niso brisala bogastva običajev. Njeno pesnjenje je odražalo barvitost narečja, v katero se je upesnilo nekdanje svetoivansko življenje.

Mladost pri Sv. Ivanu

Najizčrpnejši vir podatkov o devetnajstem stoletju pri Sv. Ivanu je drobna knjižica z romanesknim opisom družbenih razmer in sposobnosti posameznika, da se osebno uveljavi: Življenje Josipa Godine Vèrdélskega (1879). Navdihnila je vse nadaljnje poskuse rekonstrukcije preteklosti, posebej Bartolovo obsežno in s podrobnimi opisi krajevnih značilnosti bogato delo Mladost pri Sv. Ivanu. Knjiga Uporna mladina pa je menda edini prikaz preganjanja in kljubovanja nasilju članov mladinskih društev v dvajsetih letih 20. stoletja, posebej svetoivanskega, v katerem je bil. avtor Milko Škrap aktiven.

Poljanka Dolhar, »Vse so gradili sami, s svojimi sredstvi in globoko vero v razvoj skupnosti«, Bogomila Kravos, Trst, Sveti Ivan, Primorski dnevnik, 5. 9. 2025Bogomila Kravos, Ko so Slovenci začeli zahajati na predstave v Narodni dom, Trst, Primorski dnevnik, 9. 1. 2025

Robi Šabec z Bogomilo Kravos, Bogomila Kravos, Trst, Sodobnost, št. 9, 9. 2026

1/5