Avtobus se ustavi, pred nami je kolona avtomobilov, ob cesti so ljudje. Videti je dim, na levi strani ceste gori. Voznik izstopi, iz trupa avtobusa izvleče gasilni aparat in priskoči na pomoč dvema moškima, ki se trudita ukrotiti ognjene zublje, ki objemajo motor in ližejo asfalt, po katerem se je razlilo gorivo. Belkast prašek – no, seveda ni kokain – oranžnim plamenom počasi jemlje moč in jih dokončno zaduši, iz ognja se počasi izlušči skelet motorja. Mrtev, dodobra oprašen motor leži povprek na cesti, v travi poleg njega sedi motoristka, se z rokama oklepa čelade in nesrečno gleda v prašno okostje, medtem ko jo kolegi motoristi tolažijo.

Bogota leži na nadmorski višini približno 2600 metrov. FOTO: Dora Otoničar

Gorska prestolnica

Za dobrih 300 kilometrov smo potrebovali osem ur. V urbani del Bogote smo se pripeljali skozi njeno jugozahodno sosesko Kennedy. Z glavne avenije ni bila videti nič posebnega, čeprav se uvršča v zelo nevarno območje z največ ropi in tatvinami v mestu. Kraje telefonov so nekaj običajnega. Kolumbijci turiste svarijo z zapovedjo »No dar papaya!« ('Ne dajaj papaje'). Sami zelo dobro vedo, da ne smejo razkazovati nakita, telefonov ali denarja in tako ustvarjati priložnosti, da jih nepridipravi ogoljufajo ali okradejo. Najbolj razširjena razlaga omenjenega opozorila je, da je sadež papaje lahko dostopen, saj ga ni težko vzgojiti, da je mehek, zato ga je lahko razrezati in vzeti. Predstavlja torej skušnjavo in priložnost, kakršni se ponujata tudi tatovom, če neprevidno razkazujemo stvari, ki imajo določeno vrednost. V kolumbijskih mestih je treba poznati varne in nevarne predele. Že sosednja ulica je lahko v nevarnem območju. V zgodovinskem središču Bogote se zelo trudijo za varnost in nadzorujejo tako rekoč vsako ulico. Pred vhodi v zgradbe stojijo varnostniki, na vogalih so policisti s psi. Po ulicah patruljirajo tudi policistke.

Bogota leži na platoju vzhodne kordiljere na nadmorski višini približno 2600 metrov. Mesto, ustanovljeno že sredi 16. stoletja, je ujeto med gorske hrbte in se ni moglo enakomerno širiti. Hitra in nenadzorovana urbanizacija mu je dala podolgovato obliko. V smeri vzhod-zahod meri 11 kilometrov, v smeri sever-jug pa se je razpotegnilo na dvakrat večji razdalji. V prejšnjem stoletju so se vanj množično priseljevali ljudje s podeželja, v letih od 1948 do 1960 so bežali pred oboroženimi konflikti in nasiljem, ki je vladalo na ruralnih območjih. V mestu so iskali varnost in delo. Takrat so začela na njegovem obrobju nastajati revna barakarska naselja. Zdaj živi v Bogoti približno osem milijonov prebivalcev, na širšem metropolitanskem območju pa jih je še kakšna dva milijona več. Ljudje se še vedno priseljujejo, veliko jih je prišlo iz obubožane sosednje Venezuele. V zadnjih desetih letih se je iz nje v Kolumbijo zateklo približno tri milijone migrantov, več kot petina jih zdaj živi prav v Bogoti.

Neoklasicistična mestna hiša je dolga kar sto metrov. FOTO: Dora Otoničar

Prenočišče sva imela v Candelarii, zgodovinskem predelu mesta z značilnimi kolonialnimi zgradbami. Deset minut hoje in bila sva na osrednjem trgu Simóna Bolívarja. V venezuelski prestolnici Caracas ima leta 1783 rojeni revolucionar in prvi predsednik Velike Kolumbije, najbolj zaslužni vodja boja za osvoboditev izpod španske kolonialne oblasti, skoraj v vsakem mestu svoj trg, na katerem po navadi na konju zmagoslavno vihti meč. Vendar na osrednjem trgu Bogote ni na konju in nima dvignjenega orožja. Meč drži v desni roki, ki je spuščena, njegova vojska je že zmagala. V levi roki drži papirnat zvitek, dokument, ki ga predstavlja kot državnika. Z glave mu zleti golob in se pridruži tovarišem, ki na tleh zobljejo koruzo.

V starem srcu mesta

Domač turist s tipičnim kolumbijskim klobukom na glavi nepremično stoji z iztegnjeno roko, njegova dlan je polna zrnja. Žena je na preži s telefonom. Trije golobi negotovo prhutajo nad iztegnjeno roko, dva se končno opogumita in z dlani pobereta zrnje. Žena zadovoljno pritiska na ikono fotoaparata. Potem si moški sname klobuk in skupaj si ogledujeta fotografije. Za golobi se podijo otroci in jih poskušajo zagrabiti za rep. Za ptiči se zapodi še rjav pes in cela jata se dvigne v zrak, a se že na drugem koncu velikega trga spusti nazaj na tla. 

Po bližnjih stopnicah prihaja moški, z rame mu visi lekarna s stekleničkami zdravilnih tekočin in okroglimi plastičnimi lončki krem. Ob nogi mu opleta velik pano, na katerem oglašuje posebno mazilo. Pomada de coca y marihuana zdravi vse bolezni: revmatizem, osteoporozo, boleča kolena in ramena, razširjene vene, migrene, bolečine v mišicah, blaži posledice udarcev. »Namažite prizadeto mesto, dobro vtrite in ponavljajte, dokler ne dosežete želenega učinka.«

Odraščanje s pametnimi telefoni – v tem pogledu je življenje kolumbijskih otrok takšno, kot drugje po svetu. FOTO: Dora Otoničar

Nekoliko naprej, kjer je bilo manj stojnic in se je pločnik nekoliko razširil, sta se počasi naprej in nazaj oziroma gor in dol sprehajala bela alpaka in njen gospodar. Gobec dolgodlake živali je bil opasan, in čeprav ji morda kdo od mimoidočih ali tistih, s katerimi se je morala fotografirati, ni bil všeč, ga ni mogla pljuniti. Lastnik je imel belo damo na rdečem povodcu in vabil na fotografiranje. Umakniti sta se morala mladi ženski, ki je čez cesto pririnila voziček, na katerem je pisalo tinto. V plastičnih posodah je prevažala črno kavo, in ko jo bo kdo naročil, jo bo nalila v enega od majhnih plastičnih lončkov. Kolumbijci večinoma pijejo črno kavo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (3/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.