Študiral je na Inštitutu in akademiji za multimedije v Ljubljani, med tem je soustanovil videoprodukcijsko hišo Vizualist. Sodeloval je pri več kot 30 filmih, večinoma o plezanju in veslanju, o gorah, rekah in naravi nasploh. Pogumno snema tudi v ekstremnih razmerah: na vrvi v gorskih stenah, med veslanjem po rekah, tako ponoči kot tudi podnevi. Nagrajen je bil že tolikokrat, da sploh ne šteje več. Na Islandiji je posnel fotografijo Poslednji vzpon, za katero je prejel glavno nagrado National Geographica. O svojih potovanjih tudi predava.

Kako ste se začeli ukvarjati s fotografijo pokrajine, narave in športa?

Izhajam iz alpinistične družine. Oba moja starša sta alpinista in hribovca, zato sem bil prisiljen hoditi v breg že kot otrok. Vzgajala me je mama, ker se je oče pri mojih dveh letih preselil na Japonsko, kjer še vedno živi in dela kot gorski vodnik. Kljub temu smo vedno bili v dobrih odnosih. Pozneje sem tekmoval v plezanju. Zaradi zapletenega zloma roke v srednji šoli pa nisem mogel več plezati, zato je fotoaparat zamenjal mojo morebitno plezalno kariero. Tako sem začel to, kar sem imel rad, šport, naravo in hribe, združevati v fotografiji, in pozneje pri snemanju. 

 V domačih Julijskih Alpah. FOTO: Rožle Bregar

Prvi fotoaparat mi je kupila mama in že v srednji šoli sem si začel s fotografijo služiti kruh. Zato sem se odločil za študij multimedije, snemanja in fotografije. Ko sem začel snemati, sem delal komercialne projekte, televizijske oglase, vendar je to zelo stresno delo, zato sem se osredotočil na dokumentarne filme. Film ostane dlje v zavesti gledalca kot reklama. Dokumentarec je močno orodje ozaveščanja, saj z njim dosežeš širšo javnost.

V svojih filmih se ukvarjate z okoljsko problematiko, predvsem z jezovi na rekah. Zakaj vas ta tematika tako zanima?

Tematike ohranjanja narave in kulture so zdaj aktualne. Jaz jih združujem tudi s športom, na primer veslanjem. Ljudje ne vedo, kaj se dogaja z rekami, ki jih politika oziroma tisti, ki so na položajih, z jezovi uničujejo. Zdaj nastaja film o reki Soči. Po vojni so hoteli zajeziti ves zgornji del Soške doline, a so se ljudje uprli. Po pravni poti jim je uspelo doseči, da niso postavili jezov, sicer bi zalili najlepši del doline. Ko sem v Sloveniji, sem nekako med rekami in hribi, saj so ti še vedno moja strast. Pogosto snemam v Triglavskem narodnem parku.

Drugače pa se okoljevarstveno ne angažiram, sem bolj »stric iz ozadja« in skozi film sporočam svoje mnenje. Veliko ljudi niti ne pogleda, kdo je sodeloval pri nastajanju filma, kar mi ustreza. Ko so na ogled celovečerci, sem bolj prisoten v medijih, nočem pa se siliti v ospredje. Sicer svoje projekte promoviram na družbenih omrežjih, a nisem vplivnež in zavračam vse ponudbe za tovrstna sodelovanja.

Soča, reka, na katero Rožle Bregar najraje zahaja. FOTO: Rožle Bregar

Na RTV Slovenija smo lahko videli že več vaših dokumentarcev. Med drugim je bil zelo uspešen film Zadnji ledeni lovci. 

Ta je bil res zelo gledan. Zdaj je znova zanimiv, ker je Grenlandija spet pod drobnogledom in ga ponekod spet predvajajo. Film namreč govori o izginjajoči kulturi lovcev na vzhodni Grenlandiji. Snemali smo ga leta 2016 in je bil eden izmed mojih prvih projektov na tem otoku. Nastajal je dve leti in v tem času smo nekaj mesecev živeli pri Inuitih. Imeli smo privilegij, da smo bili z njimi »24/7«, z njimi jedli, lovili in videli, kako »delujejo« njihove družine, kakšna je njihova kultura, slišali smo pristne zgodbe. To je najboljše, kar lahko dobiš za dokumentarni film. Njihova zgodba je res zanimiva. 

Pred 200 leti so bili inuitski lovci popolnoma samozadostni, preživljali so se z lovom. Grenlandija je že dolgo pod dansko oblastjo in ko se je ta pridružila Evropski uniji, je to vplivalo tudi na življenje Inuitov. Politika jih je začela zelo omejevati z zakoni, zato kar naenkrat niso več smeli loviti tako, kot so bili navajeni. Danes večinoma kupujejo uvožene stvari v trgovinah. Mladi niti nočejo več loviti ali se kakor koli preživljati kot predniki. Če imajo možnost, gredo študirat na Dansko in tam ostanejo. Inuitov je vedno manj, izginja pa tudi njihova kultura.

 Raziskovanje odmaknjenih predelov islandskega višavja. FOTO: Rožle Bregar

Zakaj vas prav Grenlandija in Islandija tako privlačita?

Najprej bi zelo ločil Islandijo in Grenlandijo, saj gre za popolnoma različni deželi. Obe sta na severu, v obeh je mraz. Že od nekdaj imam rad arktična območja, mraz, divjino in neposeljenost. Ko smo snemali lovce na Grenlandiji, sem imel izredno priložnost, da sem spoznal severne dežele. Od takrat preživim na Islandiji veliko časa, dva, tri mesece na leto, tam imam veliko prijateljev, skupaj imamo tudi produkcijo in snemamo različne videovsebine, dokumentarce, tudi komercialne »content« projekte, večinoma za blagovne znamke, ki prodajajo opremo za dejavnosti na prostem. Vedno smo v osrednjem delu Islandije, ki je popolnoma divja, neposeljena, tudi turistov ni tam. V teh projektih res uživam, tudi zaslužek je dober. Delamo tudi za velike televizijske hiše, kot sta Netflix in National Geographic. Na Grenlandiji sem malo manj, lani sem šel tja z jadrnico. Dva tedna smo raziskovali neokrnjene fjorde, predlani pa smo se vozili s pulko, to so sani, ki jih vlečeš za sabo, smučali smo po zamrznjenih fjordih, plezali po gorah in snemali.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (3/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.