Koroška je dežela gozdov, hribov in dolin. Tudi zato je raziskovanje teh krajev na kolesu nekaj posebnega. Kolesarjenje skozi to pokrajino tako ni le športna dejavnost, temveč pravo doživetje. Pot nas vodi skozi razgibane doline, čez travnike in skozi senčne gozdove, med vožnjo pa se odpirajo slikoviti razgledi, ki se z vsakim kilometrom nekoliko spremenijo.

Štrekna je v celoti asfaltirana, zato je primerna za rekreativne in bolj izkušene kolesarje ter tudi za družine z otroki.

V poljubni smeri

Štrekna, kolesarska pot po Koroškem, ki jo predstavljamo, poteka večinoma po trasi nekdanje železniške proge (»štreki«) med Velenjem in Dravogradom. Dolga je približno 35 kilometrov in je v celoti asfaltirana, zato je primerna za rekreativne in bolj izkušene kolesarje ter tudi za družine z otroki. Ker je speljana po nekdanji železniški trasi, so vzponi in spusti blagi in enakomerni, večinoma pa je tudi ločena od motoriziranega prometa, kar omogoča varno in prijetno kolesarjenje. Vodi skozi Mislinjsko dolino in ponuja lepe razglede na okoliške gozdove in hribe, med drugim na Pohorje in Uršljo goro, pelje pa tudi skozi posebej zanimive predele, kot je soteska Huda luknja.

Reka Drava teče tik mimo kopalnega jezera v kraju Labot v Avstriji. Od tam oziroma do tja tudi vozi Štreknabus. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Posebnost Štrekne je tudi njen začetek oziroma zaključek, pač odvisno, v katero smer se podamo. Na obeh koncih poti nas namreč pričaka jezero, v katerem se lahko, ko je dovolj toplo, lepo skopamo. Te prijetne osvežitve smo deležni bodisi na naši, slovenski strani bodisi nekaj kilometrov čez državno mejo, v sosednji Avstriji. Pot lahko začnemo na njenem južnem koncu, pri Velenjskem jezeru, ki je nastalo s posedanjem površja zaradi kopanja premoga v globinah pod njim. Kolesarjenje lahko zaključimo v Dravogradu, kjer se Štrekna konča, ali pa izlet podaljšamo še malo čez mejo, do slabih deset kilometrov oddaljenega kopalnega jezera v Labotu (nem. »Lavamünd«) v Avstriji. Lahko pa seveda kolesarimo tudi v nasprotni smeri, od Labota (ali Dravograda, kar si pač izberemo za izhodišče) do Velenja.

Za začetek kopanje

Z družino smo se odločili, da svojo kolesarsko turo po Štrekni začnemo v Velenju, zato smo se z avtomobilom in vso potrebno kolesarsko opremo odpravili v Labot. Parkirišče je tam brezplačno, na voljo pa so tudi otroška igrala, zato otrokom med čakanjem na Štreknabus ni bilo dolgčas. Štreknabus je avtobus s prikolico za kolesa, ki vozi po vnaprej določenem urniku, objavljenem na spletni strani Štrekne. Rezervacije niso mogoče, zato je priporočljivo, da smo na izhodišču nekoliko pred njegovim odhodom. Avtobus ima ob trasi več postajališč, zato lahko vstopimo ali izstopimo na več mestih med Labotom in Velenjem. Naš cilj je bil prevoziti celotno traso Štrekne, zato smo se z avtobusom odpeljali do Velenjskega jezera, kjer se je pravo kolesarsko doživetje šele začelo.

Z avtobusom smo se odpeljali do Velenjskega jezera, kjer se je pravo kolesarsko doživetje šele začelo.

Še preden smo začeli poganjati pedale, smo naredili prvi daljši postanek. Bilo je poletje in Velenjsko jezero, ki je s svojimi lepo urejenimi vodnimi atrakcijami za otroke še posebej privlačno, kot nalašč za kopanje. Nekoč umazano jezero brez življenja je zdaj pravo nasprotje svoje nekdanje podobe in poleti privablja številne kopalce. Ob jezeru je tudi več odličnih lokalov, kar je pomenilo, da se je naš kolesarski dan že začel zelo prijetno, s kopanjem in posedanjem v lokalih.

Prvi del poti, po kateri smo se odpravili z gorskimi kolesi, nas je vodil skozi Velenje, nato smo nadaljevali proti Koroški. Vozili smo po trasi, po kateri je nekoč tekla železniška proga od Velenja prek Mislinje do Slovenj Gradca in je bila del železniške povezave med Celjem in Dravogradom. Proga je bila zgrajena konec 19. stoletja in je imela ključno vlogo pri prevozu lesa, premoga in drugih surovin iz Mislinjske doline, obenem pa je služila potniškemu prometu. Vlaki so po tej trasi vozili več kot sto let, dokler ni promet na tem odseku konec 20. stoletja postopoma zamrl. Dolgo je samevala in bila prepuščena zobu časa, pred nekaj leti pa so jo preuredili v kolesarsko stezo in jo poimenovali Štrekna. Ohranila je značilne elemente železnice, kot so kamniti mostovi, prehodi in nekdanja postajališča, kar ji daje zgodovinski čar, kolesarje pa tudi spomni na vlogo železnice pri razvoju teh krajev.

Mostovi so prijetna popestritev Štrekne. V okolici Mislinje vodijo v višini drevesnih krošenj, kar daje poti poseben čar. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Malo navzgor, potem le še navzdol

Med potjo iz Velenja proti Mislinji, na kateri smo se počasi dvigovali, smo si privoščili nekaj krajših postankov. Ustavili smo se tudi pri vhodu v Hudo luknjo, največjo podzemno jamo v tem delu Slovenije. Vanjo ni mogoče prosto vstopiti, vsaj ne v njene globlje predele, saj je vhod zaprt s kovinskimi vrati. A je prav prijetno posedeti na eni od klopi, ki so na mostu pred jamo. Pot proti Mislinji je zanimiva tudi zaradi predorov – železniške proge skozi ozko sotesko Huda luknja ponekod ni bilo mogoče speljati drugače. Stari kamniti predori so do zdaj ohranili svojo prvotno obliko, njihovo podobo pa so ob urejanju Štrekne posodobili.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (3/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.