Bogu hvala za slovenske misijonarje

Kakšni so vaši vtisi ob obisku Slovenije? Prvič sem tukaj in odkrivam lepote Slovenije. Bogu hvala, da so slovenski misijonarji v naši škofiji Farafangana. Do sedaj so moji predhodniki lepo sodelovali s slovenskimi škofi, tudi sam si to leto, odkar sem škof v Farafangani, prizadevam za sodelovanje. Z ravnateljem Misijonskega središča, narodnim voditeljem in sodelavci smo imeli zelo lepo srečanje in pogovore o našem sodelovanju, pa tudi z ljubljanskim nadškofom in celjskim škofom. Nam lahko predstavite svojo škofijo? Farafangana leži na jugovzhodu Madagaskarja. Geografsko jo na vzhodu omejuje Indijski ocean, na zahodu pa gorska veriga od juga do severa Madagaskarja. Otok je velik 20400 km2 (približno kot Slovenija), škofija ima 1,800 milijona prebivalcev, okoli 300-400 tisoč je krščenih katoličanov. Naša škofija je glede etničnih skupin najbolj raznolika na Madagaskarju – ima osem velikih plemen. Vsako pleme ima svoj dialekt, predvsem pa navade. Kristjanov je veliko in se delijo na katoličane, luterane in kalviniste, tudi nekaj anglikancev je po večjih mestih. So pa tudi muslimani. V škofiji Farafangana je 15 domačih škofijskih duhovnikov, štirje misijonarji iz Slovenije, dva Italijana in en Francoz, skupnost klaretincev pa je prišla iz Indonezije in Indije (3 duhovniki in 4 sestre). V kakšni družini ste odraščali? Prihajam iz škofije Ambositra, to je visoka planota med Antananarivom in Fianaratsoo. Ta del Madagaskarja je najbolj krščanski. Naša vas je podeželska župnija in je že 150 let krščanska. Moja starša sta oba katoličana. Tako sem se rodil v katoliški družini, zelo vernima staršema in praktičnima katoličanoma. Vzgojeni smo bili v katoliški veri. Sem najstarejši od dvanajstih otrok. Starši so nas naučili moliti, saj smo vsak dan molili zjutraj, preden smo začeli delati in zvečer, ko smo končali delo. Zelo smo bili povezani z misijonarji jezuiti, ki so tu oznanjali evangelij. Sedem ali osem let star sem začel hoditi k verouku, potem sem se pripravljal na prejem zakramentov. Vsi smo bili krščeni kot otroci in smo odraščali v veri. Kdaj je dozorela vaša odločitev za duhovni poklic? Starši so vedno govorili o duhovniškem poklicu, bili smo povezani z duhovniki in z leti se je tudi v meni vzbudila želja, da bi postal duhovnik. Pri sedmih letih sem začel ministrirati in sem bil vseskozi blizu duhovnikom. To me je veselilo in prepoznal sem klic v duhovniški poklic. Župnik me je spodbujal, ko sem zaključeval nižjo gimnazijo, pa me je naravnost vprašal, ali želim iti v malo semenišče. Prej so bili v naši župniji jezuiti, župnik, ki me je povabil, pa je bil Francoz, škofijski duhovnik. Začel sem v malem semenišču, nadaljeval v velikem semenišču in bil v duhovnika posvečen 30. avgusta leta 1992. Oče je še živ, mama pa je že pokojna. Dve rodni sestri sta redovnici (prva je klarisa, druga pa je sestra C.I.M. (op. prevajalca: izg. sim = redovna skupnost Coeur Immacule de Marie, ki ima med drugim skupnost v našem Sloveniku v Rimu). Kje ste služili na poti duhovništva, preden ste bili imenovani za škofa? Najprej sem služboval dve leti kot kaplan, potem sem bil dve leti župnik na podeželju. Po štirih letih sem nadaljeval študij na katoliški univerzi Ambatoroka in potem nadaljeval še študij dogmatične teologije v Lyonu. Ko sem se vrnil iz Lyona, sem poučeval v semenišču, bil sem rektor semenišča in predavatelj na medškofijskem semenišču za južni del Madagaskarja (za 9 škofij). Osem let sem bil ravnatelj tega semenišča (120–140 bogoslovcev, zdaj čez 200). Leta 2009 pa sem bil imenovan za škofa v Fenerive-Estu, ki je ena izmed mlajših škofij na severnem delu Madagaskarja, 5. januarja 2025 pa sem bil umeščen kot škof v Farafangani. Ali Malgaši živijo vero v osebnem odnosu z Jezusom in kakšno mesto ima Bog? Veliko teh, ki so krščeni, želi biti dejavnih kristjanov, želijo biti blizu Bogu. So skromni, preprosti, imajo vero, želijo živeti iz krsta. So pa tudi ovire za vero. Ali zaradi revščine ali zaradi političnih prevratov vere ne živijo v globini, ker je v ospredju skrb za preživetje. Želim si, da bi se kristjani zavedali, da so del Cerkve in bi jo vedno bolj sami vzdrževali – tako stavbe kot duhovnike. Je pa to težje, ker so revni. Težava te škofije je, da je manj duhovnikov kot v škofiji, kjer sem bil prej, je pa veliko redovnikov. Čez 50 duhovnikov v 30 župnijah (9 mestnih, 21 misijonskih). Petnajst je domačih škofijskih duhovnikov, ki so tukaj, redovniki pa se izmenjavajo. Težavo vidim v tem, da je premalo škofijskih duhovnikov, zato si prizadevam, da bi bilo več domačih škofijskih duhovnikov. Že 25 let obstaja katoliški radio Farafangana, ki oddaja o 5. zjutraj do 22. ure zvečer. Radi poslušajo radio, kjer lahko prisluhnejo molitvam, škofovim nagovorom, novicam, raznim pričevanjem in glasbi. Kako sodelujete z misijonarji, tudi slovenskimi? Šele ko sem prišel v Farafangano, sem slišal, da obstaja Slovenija. Ni bilo težko vzpostaviti stikov s Slovenci, ker sem že sodeloval z raznimi redovniki, tudi z misijonarji, jezuiti, lazaristi, … Se še spoznavamo, z večino smo se že kar dobro spoznali. Kje vidite potrebe v svojii škofiji? Kakšni so načrti? Kje so poudarki sinode v življenju Cerkve? Sveto leto je bila res lepa spodbuda. Bilo je zelo močno in lepo. Smo romarji upanja. Vsaka župnija je imela svoj program, imeli pa smo tudi skupne programe v škofiji. Vsako leto aprila imamo škofijsko romanje na grob bl. Luciena Botovasoa (učitelja in frančiškanskega tretjerednika, ki je bil leta 1947, v času preganjanja, ki je spremljalo boj za neodvisnost otoka, umorjen iz sovraštva do vere). To je velika spodbuda za krščansko življenje v škofiji Farafangana. Letos je nekaj posebnega srečanje otrok na škofijski ravni. 3000 otrok je prišlo na to srečanje, za Kristusa Kralja pa smo imeli tudi zelo lepo srečanje mladih. Bilo jih je več kot 3000 samo iz naše škofije. Na nacionalni ravni pa je bilo srečanje odraslih katoličanov. Iz naše škofije smo poslali 120 katoličanov na to srečanje v svetem letu. To želimo nadaljevati, najprej z željo, da imamo duhovniki skupno srečanje, potem redovniki in tudi laiki. Precej prizadevanj bo še potrebnih za prejem zakramentov – krsta, obhajila, predvsem pa za poroko oz. sveti zakon. Spodbujamo jih k družinskemu življenju in k odločitvi za sklenitev zakonske zveze. Tu pa imamo še precej dela. Malo je cerkveno poročenih. Vabimo jih, se pa bojijo, saj so vpeti v družinske vezi. Mladi se ne morejo odločiti, če se starši ne strinjajo. In če niso verni starši, je to ovira. Vidim potrebo po življenju iz zakramentov. Po poročilu duhovnikov je zdaj krščenih največ otrok, število katehumenov se počasi zmanjšuje. Je pa toliko več otrok. Kako malgaški človek živi vero v vsakdanjem življenju? Vsi Malgaši brez izjeme imajo prepričanje, da je Bog Stvarnik. Malgaško mu rečejo Zanahary. Na to njihovo vero v Stvarnika so misijonarji 'cepili' krščansko vero. Prej so vedeli, da je Bog eden, zdaj so izvedeli tudi, da je postal človek, da obstaja Sveta Trojica, vera je postala bolj osebna. Tako se starim navadam ne odpovejo, jih živijo, ker tudi niso nasprotne krščanstvu. Tako naredijo najprej obred po navadah prednikov (poroko, pogreb), potem še krščanski obred. Njihovim navadam pa krščanstvo da potem tudi vsebino. So pa tudi taki, ki vztrajajo pri svojem, ne vstopijo v cerkev. Želimo si, da bi prišli in vsi postali kristjani. Ali živite v dialogu z drugimi verstvi? Vsi se strinjamo, da se nikogar ne sili, da bi moral prestopiti iz ene v drugo vero, ampak si vsak sam izbere vero. Ko pride kdo iz družine, vsi pridejo in sodelujejo na družinskem praznovanju. Zdaj je muslimanski praznik, potem je katoliški … Kristjani imamo ekumenski svet štirih krščanskih Cerkva: pridemo skupaj, imamo skupne molitve in lepo sodelujemo. Molitve so redne, še posebej za domovino. Na Madagaskarju Cerkev raste, kajne? Katoliška Cerkev ima veliko vlogo in težo na Madagaskarju. Škofje se pogosto srečujemo. Odzivamo se tudi na družbene težave, s katerimi se soočamo. Škofje z izjavami spodbujamo vse Malgaše, ne samo katoličane, da bi živeli iz malgaške tradicije. Najbolj pomembno je živeti skupaj v miru in spoštovanju. In med vsemi verami se katoliška res obrača na vse ostale vere, na vse ljudi, da bi živeli v miru, edinosti in spoštovanju. V glavnem ni plemenskih sporov ali vojn med Malgaši, in to po zaslugi katoliške vere, ki povezuje vse Malgaše. Janez Pavel II. je obiskal Madagaskar leta 1989, 2019 pa papež Frančišek. Na Madagskarju imate v primerjavi s Slovenijo veliko bogoslovcev. Na splošno se povečuje število bogoslovcev na Madagaskarju, vidim pa, da Farafangana glede tega zaostaja. Razlog vidim v tem, da je tradicija še zelo močna in pretehta nad pristno krščansko vero. Vseeno pa je že veliko duhovnih poklicev, veliko je redovnikov. Iz naše škofije je petnajst fantov v malem semenišču, pet v propedevtičnem letu in šestnajst v velikem semenišču. V regiji se škofije tudi povezujejo in je v semenišču 120 škofijskih bogoslovcev, čez 200 skupaj z redovniki. V teh dneh ste imeli tudi nekaj delovnih srečanj. O čem ste se pogovarjali? Pogovarjali smo se in iskali načine, kako bi sodelovali. Mi vsekakor potrebujemo pomoč, da bi lahko potekalo izobraževanje v semenišču (šolnina, sredstva za učitelje, za zdravila, potovanja …), ker je vse to izdatek škofije. Pogovori so bili v smeri, da bo misijonsko središče pomagalo s sredstvi, iščejo še poti, kako konkretno. Potreboval bi tri, štiri pisarne za svoje najbližje sodelavce (vikar, ekonom in tajnik). Živim sam v hiši, ki je zgrajena tako, da je urejeno stanovanje za enega človeka. Nimam prostorov za sodelavce. Povečati bi morali hišo, urediti tri delovne sobe za tri najožje sodelavce in sobo za zbor svetovalcev. Želim si več sodelovanja in da bi živeli v skupnosti. Dogovarjamo se tudi za motorje in avtomobile za duhovnike, v ospredju pa je želja, da bi imel ekipo sodelavcev blizu sebe. Kaj bi za konec pogovora povedali bralcem tednika Družina? Ko sva se pogovarjala z nadškofom Stanetom Zoretom, sva videla, da si tako Slovenci kot Malgaši želimo poglabljati krščansko vero, podeliti izkušnje, se bogatiti, podpirati in moliti drug za drugega. Vabim vas, da pridete na Madagaskar, da boste videli deželo od blizu, in bomo skupaj razširjali Božje kraljestvo. Jana Podjavoršek Prevod: Jani Mesec

Dostop do članka (47174)

Bogu hvala za slovenske misijonarje

Bogu hvala za slovenske misijonarje

Kakšni so vaši vtisi ob obisku Slovenije?

Nam lahko predstavite svojo škofijo?

ŽUŽEMBERK – Tradicionalni koncert

LOKA – Obisk Karitas Radeče v Trubarjevem domu upokojencev

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.