Zbornik z naslovom Marko Natlačen (1886–1942) v zgodovinskem dogajanju.

Za uvodnikom urednika zbornika Marko Natlačen (1886–1942) v zgodovinskem dogajanju Zdenka Čepiča so objavljeni naslednji prispevki: Življenjska pot dr. Marka Natlačena (Mirko Kovač), Idejnopolitični profil in delovanje do leta 1929 (Jurij Perovšek), Delovanje v tridesetih letih (Jure Gašparič), Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927–1929) in Dravske banovine (1935–1941) (Miroslav Stiplovšek), Ban Natlačen in komunisti pred drugo svetovno vojno (Vida Deželak Barič), Gospodarsko življenje v času banovanja Natlačena (Mitja Sunčič), Socialna in zdravstvena problematika v obdobju Ljubljanske oblasti in Dravske banovine (Dunja Dobaja), Prosvetne razmere v obdobju banovanja Natlačena (Željko Oset), Natlačenovo delovanje od aprila do septembra 1941 (Bojan Godeša), Britanci, jugoslovanska vlada v begunstvu in Marko Natlačen (Jera Vodušek Starič), Odnos slovenskega partizanskega gibanja do Marka Natlačena (Boris Mlakar), Uboj Marka Natlačena in streljanje talcev v Ljubljani (Stane Okoliš) in Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo (Savin Jogan).

Dr. Marko Natlačen.

Bojan Godeša

Med prispevki posebej izstopa tisti z naslovom Natlačenovo delovanje od aprila do septembra 1941, ki ga je za zbornik pripravil dr. Bojan Godeša, zgodovinar, zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino. Kot v njegovih drugih besedilih, je tudi v tem Godeša prav vse podredil negativnemu prikazu določene osebnosti z t. i. desnice, v tem primeru delovanja dr. Marka Natlačena v tistih šestih mesecih leta 1941, torej v prvih šestih mesecih napada, razkosanja, okupacije in vzpostavitve oblasti vojaškega totalitarizma.

Letos spomladi /2012/ sem v Demokraciji že pisal o tovrstnem Godeševem početju, ko sem pisal o njegovi zadnji knjigi Čas odločitev. Prav gotovo se bomo v prihodnje morali bolj posvetiti temu avtorju in opozoriti na njegovo nerazumljivo početje. Medtem ko se je v knjigi Čas odločitev izrazito negativno lotil treh najvišjih predvojnih politikov Slovenske ljudske stranke, dr. Antona Korošca, dr. Frana Kulovca in dr. Marka Natlačena, je v tem, sicer kratkem prispevku v Natlačenovem zborniku, vendar nabitem z negativnostjo, obračunal z dr. Markom Natlačenom. Prav vse, kar je v članku napisal, služi nekakšnemu dokazovanju Natlačenove krivde oziroma popolne očrnitve njegove osebe in politike. Godeševo »sporočilo« o Natlačenu je enako, kot je bilo komunistično leta 1942, ko so ga umorili, in kasneje, ko so svoj umor opravičevali z »resnico« o njem, le napisano je veliko bolj prefinjeno, kot je bilo mlatenje stavkov in očitkov komunističnih avtorjev. Menda ni potrebno preveč ugibati, zakaj to počne. Razlog je en sam, obsedeno sovraštvo do desnice in krčevit poskus posrednega opravičila komunističnega umora Natlačena.

Natlačenova hiša v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena. Levo zadaj cerkev sv. Jožefa. FOTO: Ivo Žajdela

Kuharjevo »marčevsko« pismo

Kakšno metodo uporablja Godeša? V njegovih pisarijah gre na videz za »navajanje dejstev« in torej za argumentirani prikaz, v resnici pa, če dogajanje v obravnavanem času vsaj kolikor toliko poznamo, takoj lahko vidimo, da uporablja polresnice oziroma delne, močno prikrojene resnice ter večinoma drugorazredne vire in avtorje, veliko krat pa tudi povsem trivialne avtorje oziroma njihova mnenja.

Če je v knjigi Čas odločitev tako uporabljal dnevniške zapiske srbskega politika in ministra v Cvetkovićevi vladi Mihaila Konstantinovića in z njim manipuliral, da bi čim bolj kompromitiral dr. Anton Korošca, je v članku o Natlačenu v zborniku poleg nekaterih drugih spornih (trivialnih) virov kot neke vrste piko na i uporabil citat iz nekega pisma (!), ki ga je Alojzij Kuhar napisal 8. marca 1943. Da bi mu v manipulativni vnemi dal večjo težo, ga je poimenoval celo kot »marčevsko« pismo. Naj povzamem natisnjeni Godešev odlomek iz tega pisma: »Prva težava je bil pokojni N. V Jeruzalemu že so nam ga Angleži prinesli na dilci in smo mislili, da bomo že takrat ostali kje v kakšnem internacijskem taborišču zaradi tega. Dobro smo vedeli, da je bilo vse prav v duši. Ali taktično, kakšna naivnost in neumnost! Kako lepše bi mož napravil in bi zato Slovenci nič manj trpeli, če bi šel v samoto in ohranil sebi in nam vso to glorijo lojalnosti do kralja in naših zaveznikov. Kako Maček lepo taktizira! Za tista letanja okrog Lahov in v Rim pa bi se našel kdo drugi! Saj tako je stranka tudi sklenila takrat na banovini dne 30. marca, predno smo odšli in se razšli. Pri Angležih se je to ime izgovarjalo kot kuga. Nič ni pomagalo, če smo dokazovali, da je en milijon pod Nemci trpinčen in teptan in da se mora N. delati očitke kvečjemu za tistih 230.000, ki so pod Lahi. Pa ni nič pomagalo. Njegovo ime je stalo navezano na vse Slovence.«

Nekoliko daljši citat sem navedel zato, ker gre za paradigmatično razmišljanje, tako takrat, med vojno, kot ves čas po vojni in ves čas v demokraciji vse do danes. Več krat sem slišal ali bral podoben način razmišljanja. Najprej, iz samega besednjaka se vidi, da je šlo za zasebno pismo: zato takšna pretiravanja in s tem pačenja dejstev. Napisano je izrazito egoistično, Kuhar je videl le svojo pozicijo, in neobjektivno.

Spomenik talcem pred Natlačenovo hišo v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena; levo zadaj gimnazija Poljane. FOTO: Ivo Žajdela

Zatekanje k iluzijam

Za tovrstno razmišljanje je značilna neobjektivnost, neposluh za resnico, še posebej za dejstva ali okoliščine, ki nekomu niso všeč, lahkotno presojanje in razsojanje, vse zato, da si takšna oseba ustvari iluzijo o boljših politikah, o boljših politikih, o boljših odločitvah (domnevno) modrejših oseb v neki zgodovinski situaciji, o boljših izhodih iz težke situacije. Skratka gre za konformistično prevlado iluzij nad resnico, k temu pa se mnogi, predvsem intelektualci, pogosto zatekajo takrat, ko je neka tema neprijetna, nevšečna, problematična in celo nadvse težka.

Že dalj časa mi je jasno, kam spadam sam, kljub občasnim očitkom, da »pišem«, »branim«, »zagovarjam« neko stran ali osebo v zgodovini. Kot mi je tudi že dalj časa jasno, da pa nekateri drugi o enakih temah in osebah razmišljajo drugače: z navidezno »distanco«, z neobjektivno kritiko odločitev, potez, dejanj ali strategij določenih oseb. Taki ljudje pogosto modrujejo z vedenjem z kasnejših, da ne rečem z današnjih pozicij, ko vemo veliko več, prav gotovo več, kot so (lahko) vedeli tisti, ki jih kritizirajo. Ko jim omeniš ta krivični pristop, se postavijo v obrambno držo in takoj pohitijo s floskulami, da pa bi kritizirani vendarle »morali vedeti«, »morali predvideti«, »ne bi smeli« in podobno. Resnica pa se znajde v popolnem mrku.

Spomenik talcem pred Natlačenovo hišo v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena. FOTO: Ivo Žajdela

Včasih so dobri tudi Angleži

Skratka, tovrstni intelektualni zanikrnosti ni videti ne konca ne kraja. Večkrat sem že opozoril, da se moramo potruditi in poskušati čim bolj razumeti neko situacijo ali obnašanje neke osebe v povsem specifičnih razmerah. Še posebej, če gre za (nemočne) žrtve in posledično za zločine. Potruditi se moramo, da stvari poskušamo razumeti na osnovi dejanskega stanja, dejstev, ki so bila prisotna takrat in da moramo čim bolj odmisliti naše vedenje o kasnejših razvojih dogodkov.

Prav tako moramo nekaj razumeti na mikronivoju, posebej ko je šlo za zelo intenzivno ter izrazito težko dogajanje, in ne smemo s svoje časovne distance vsiljevati svojih strategij na dogajanja in razmišljanja na makronivoju. Pri naših intelektualcih pa so bili npr. Angleži in njihova razmišljanja vedno pomembnejši, od na primer zločinov in usod med okupacijo in revolucijo v Sloveniji. Godeša to, tudi s pomočjo, kot vidimo, Alojzija Kuharja, na veliko počne. Kdo pa je po tistem neizmernem šoku in stiski, po sovražni zasedbi in razkosanju Slovenije lahko v ospredje dal presojanje, kako bodo na primer neki Angleži gledali na dogodke? In to Angleži, ki so vedno gledali le na svoj interes, pogosto na uničujočo škodo drugih. Namesto, da bi Natlačenu priznali voljo in pogum, da je poskušal, najprej pri Nemcih, potem pa pri Italijanih, izposlovati boljši položaj za svoj narod, nekateri – tako kot so komunisti, ko so ga umorili – iščejo vse mogoče načine, da bi te njegove poskuse v nadvse težkih razmerah (tudi z tveganji očitkov takšnih in drugačnih nasprotnikov), da bi ta njegova dejanja prikazali kot nekaj izrazito slabega. To ni ne politika, ne ideologija, to je lahko samo bolezen. Tisti, ki pa so bili poskriti in niso nič tvegali, tiste zdaj vlačijo na plano.

Manče pri Vipavi leta 2007. Na zelenici je bil že betonski temelj za kip dr. Marka Natlačena. Ker so se oglasili »borci NOB«, dediči komunistične morije nad Slovenci, so se politiki oportunistično umaknili in spomenika niso dovolili postaviti. FOTO: Ivo Žajdela

Prevlada negativizma

Kuhar ni poskušal z ničemer razumeti, v kako dogodkovno zgoščenih in življenjsko hudih razmerah se je znašel Natlačen takoj po okupaciji Slovenije. »Najlažje« mu je bilo navajati očitke. Dobro, Kuhar iz velike oddaljenosti tudi ni mogel poznati in s tem razumeti tiste silovitosti dogajanja med okupacijo in nekoliko kasneje še pod komunistično revolucijo. Presojal je iz svoje egoistične pozicije tisoče kilometrov vstran. Godeša danes zaradi oddaljenosti dogodkov in velikega vedenja o njih lahko presoja veliko bolj objektivno. Pa tega ne počne. Nasprotno, svoje veliko znanje še bolj, kot Kuhar, gosti v negativni prikaz Natlačena.

Saj tudi Godeša včasih kje omeni, da ne Natlačen ne kdorkoli drug od Slovencev takrat, takoj po okupaciji Slovenije, ni imel proti mogočnima ideološko-vojaškima strojema nobene večje možnosti, da bi dosegel kar koli. Toda tu smo pri bistvu problema in če imamo pozitivističen odnos, da poskušamo razumeti vso zapletenost, težavnost in tragičnost tistega časa, potem moramo biti toliko objektivni in se po tem, kar vemo, zavedati, da je Natlačen pač poskušal, kot je v tistih ali podobnih razmerah poskušala večina vodilnih ljudi kjer koli po Evropi, da bi dosegli za svoje ljudstvo čim bolj ugodno situacijo, kolikor bi jo pač lahko dosegli. Natlačen je to krčevito poskušal in na različne načine. Najprej je šel k Nemcem v Celje, da bi ti zasedli celotno Slovenijo – potem ko je bila okupacija nesporno dejstvo –, in da ta ne bi bila razkosana med različne okupatorje. Ko je bil tam zavrnjen, so mu ostali samo še Italijani, vstopil je v njihovo Konzulto, da bi tako poskušal doseči vsaj kaj koristnega za svoj narod. Ni mu uspelo, ker mu Italijani tega niso dopustili. Šel je v Rim in Vatikan, tvegal je očitke tistih, ki so komaj čakali, da bi mu lahko kaj očitali. Nič ni mogel doseči. Toda za to ni on prav nič kriv. Poskušal je po svojih najboljših močeh. Intelektualno in moralno zdrav človek bo takšne poskuse spoštoval oziroma jih bo presojal trezno in objektivno. Intelektualni zdraharji, neobjektivneži, politični zaslepljenci ali lahkotni presojevalci in idealizatorji pa tega ne počnejo. Veliko jih je.

13. oktobra 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Nagovor Mirka Kovača, ki si je najbolj prizadeval za postavitev kipa; v prvi vrsti sedi Tine Velikonja. FOTO: Ivo Žajdela

Diskreditacija Natlačena

Gosar, Kuhar in mnogi drugi so ždeli na razmeroma varnem ali daleč stran, kakšen med njimi je imel tudi sebične interese, ko je presojal Natlačena in njegove poteze. Godeša mu, s »pomočjo« Gosarja, očita in to v članku na več mestih, kot da bi šlo za ne vem kako pomembno stvar, da se svoji vodilni vlogi v slovenskem političnem življenju »za nobeno ceno ni bil pripravljen odpovedati« in se je je »krčevito oklepal ne glede na okoliščine«. Navedel je, da so bile pri Natlačenu »lastne politične ambicije razlog, da se je izpostavil«, da je »skušal nastale razmere izkoristiti za uresničitev lastnih političnih ambicij«, pripisal mu je celo negativni značaj in škodljivost za dolgoročne slovenske interese. Absurden je Godešev poskus diskreditacije Natlačena z nekakšno debelacijo jugoslovanske države. Zapisal je, da »temeljna negativna ocena Natlačenove dejavnosti v tem času ne bi smela biti sporna in problematična«.

Ti očitki so intelektualno povsem deplasirani. S takšnimi in podobnimi je v svojem članku Natlačena prikazal kot čistega nesposobneža in škodljivca oziroma, da uporabim njegove izraze, kot kolaboranta, celo kvizlinga, pripisal mu je celo politiko oziroma »strategijo reševanja slovenskega vprašanja v okviru novega reda«. Ve se, kaj naj bi ta »novi red« bil. Že v knjigi Čas odločitev je ta »novi red« oziroma Hitlerjev nacizem vsiljeval Antonu Korošcu, Kulovcu in prav tako Natlačenu. Seveda bi moral Godeševo pisanje ovreči od stavka do stavka, toda kje naj tako obširno besedilo objavim. Kljub temu menim, da sem s temi nekaj opazkami opozoril na njegovo početje.

13. oktobra 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Zasluge za spomenik in za simpozij o Natlačenu ima Mirko Kovač. V prvi vrsti (levo) sedi Tine Velikonja. FOTO: Ivo Žajdela

»Skrit« za avtoriteto ustanove

Zgodovinar bi moral vse svoje talente in trud uporabiti za to, da neko dogajanje in osebe v njem prikaže čim bolj objektivno. Godeša v svojih pisanjih oziroma objavah počne prav nasprotno. Prav vse podreja temu, takrat seveda, ko piše o t. i. desnih politikih ali dogodkih v zvezi z njimi, da bi jih čim bolj očrnil. Kot sem to zapisal že letos spomladi /2012/, zaradi pogostosti in sistematičnosti, bi le stežka lahko verjeli, da gre za političnega (ideološkega) zadrteža proti t. i. desnici. Človek je namreč v osnovi toliko pošten, da vendarle ne podreja vsega negativnemu odnosu do česar koli, ampak ima vedno določeno distanco do obravnavanega, predvsem pa čim večjo objektivnost. To, kar počne Godeša (v knjigi Čas odločitev in v članku v Natlačenovem zborniku) ni in ne more biti delo intelektualno zdravega človeka. Mi je zelo žal, da sem moral to letos zapisati že dvakrat.

V demokraciji lahko vsak svobodno piše in objavlja, toda zgodovinar dr. Bojan Godeša objavlja svoje zgodovinopisne pamflete z avtoriteto ustanove, v kateri je zaposlen, Inštituta za novejšo zgodovino, naše najbolj specializirane ustanove za raziskovanje novejše zgodovine Slovencev.

Leta 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Nagovor Justina Stanovnika, urednika Zaveze. FOTO: Ivo Žajdela

»Prefinjeni« pamflet

Ni moj namen Godeše »ovajati«, vendar glede na njegovo dolgoletno, vztrajno in vedno bolj krčevito početje vendarle treba povedati, da je zaposlen v javnem zavodu, ki ga financiramo davkoplačevalci (torej tudi jaz). Za malo se mi zdi, da nekdo piše tako sovražna besedila v obliki »prefinjenih« pamfletov o pomembnih osebnostih in dogodkih iz naše zgodovine z mojo »pomočjo«. Zakaj sem uporabil sintagmo »prefinjeni« pamflet? Zato, ker Godeša pri svojem pisanju ne uporablja hudih besed ali bombastičnega verbalnega rohnenja, ampak nadvse kultiviran jezik. S tem načinom mnoge, ki komaj čakajo, da jim kdo da prav, prepriča. Vsebinsko pa so njegova besedila en sam sovražni odnos do politično (morda idejno?) drugačnih osebnosti, političnih sil in dogodkov, ki so jih ti kreirali.

Leta 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Natlačenov pranečak Ivan Jamšek je prebral svojo pesem. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj pa dostojanstvo!

V Inštitutu za novejšo so zaposleni tudi zgodovinarji, ki so pošteni, objektivni in se zelo trudijo, kljub temu moram še enkrat omeniti to ustanovo, ki je izdala Natlačenov zbornik, saj je urednik Zdenko Čepič v njem objavil tudi čudaški prispevek Savina Jogana z naslovom Pravni vidiki delovanja in ravnanja Marka Natlačena med okupacijo. Jogan je v njem sestavil svojevrstno obtožnico proti Natlačenu, neke vrste vosovski komunike številka 2, oziroma še en poskus opravičila komunističnega zločina Natlačenovega umora. V dvaindvajsetih letih delovanja inštituta v demokratični Sloveniji se njenim tam zaposlenim raziskovalcem in urednikom nikoli ni zgodilo, da bi napisali ali naročili kakšno podobno pravno analizo domnevnih zločinov komunističnih medvojnih in povojnih zločinov, ki so Slovenijo uničili, pa so imeli za to več kot dovolj časa in možnosti take objave. Morda zato ne, ker za njih ti zločini ne obstajajo, sodeč po njihovih raziskovalnih rezultatih. Teh ljudi očitno lastno dostojanstvo prav nič ne skrbi.

 Ta prispevek sem prvotno objavil v Demokraciji 11. oktobra 2012.

13. oktobra 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. V zanikrni Sloveniji Natlačenov kip ni mogel biti postavljen na javno mesto. Potem ko se Slovenija seseda od spomenikov komunističnih zločincev. FOTO: Ivo Žajdela