Nadaljevanje iz: Bojan Pipp, domobranci, taborišče Šentvid [2]

Bojan Pipp: Nekaj časa sem bil že doma in vsak dan bolj pri sebi. Pa sem dobil septembra ali na začetku oktobra iz terenske pisarne poziv, naj se takoj po prejemu obvestila oglasim pri njih. Pisarna je bila na Vodovodni prav v gostilni Fortuna, zdaj se imenuje Na Brinju. To je tista slavna gostilna, v kateri je bila med vojno baza, iz katere so se vosovci odpravljali na svoje morilske podvige, na akcije, kot so jim rekli. Mračilo se je, bilo je že hladno, zato sem oblekel suknjo. Od doma sem šel po Žolgerjevi. Tam, kjer se križa z Vodovodno in je bilo najbolj osvetljeno, in zraven pride še Dermotova, so z vogalov skočili name štirje pobje in me začeli pretepati. Eden je bil moj sošolec, tudi druge sem poznal. Nobenemu nisem naredil nič hudega, nobene žal poteze niso prejeli od mene. Takoj sem bil po obrazu ves krvav, raztolkli so mi nos, ves sem bil podplut. Nazadnje sem nemočen počepnil in se skrčil, da bi se branil in bi me bilo čim manj. Brcali so me od zadaj v hrbet, od spredaj v trebuh in kamorkoli. Nato so potegnili pištole, me z njimi suvali v hrbet in me gnali na zaslišanje v hišo, ki je bila last Langusovih. Tam je bila trgovina Kamenšek, kasneje je imel trgovinico Mercator, ne vem, kako se imenuje tista ulica. Naslednja je Langusova vila.

Tam notri me je sprejel Zdenko Roter, kapetan Ozne

Tam notri me je sprejel Zdenko Roter, kapetan Ozne ali nekaj takega, in me začel zasliševati. Poznal sem ga, ker je bil gimnazijski sošolec mojega starejšega brata. Sedel je za mizo in čeprav ni mogel spregledati, kako sem ves zabuhel in mi z nosu in po obrazu teče kri, je ravnal, kot da se ni zgodilo nič. Vpraševal me je za brata, o meni, o vsej tej poti, kako pa kaj. Reči moram, da je bil korekten, naredil se je finega, čeprav je verjetno vse potekalo pod njegovo komando. Kaže, da je bil takrat šef bežigrajske Ozne, pa komaj leto starejši od mene. Tam sem bil ne vem koliko časa, več kot eno uro.

Ali so to Slovenci, saj to ne morejo biti sonarodnjaki

Domov sem se vrnil šele okrog enajstih. Naši so bili nad mojim videzom zgroženi, obenem pa jim je odleglo. Povedali so mi, kako jih je skrbelo, ker me ni bilo nazaj. Zato so šli vprašat v terensko pisarno in izvedeli, da me pri njih ni bilo in da sploh ne vedo za poziv. Morda res ne. Svoje pretepene rane in buške sem zdravil kar nekaj časa. Ležal sem doma, na cesto nisem hodil, vse se mi je strahotno upiralo, vsa družba zunaj, razen domačega okolja, se mi je zagnusila in upirala. Že takrat na poti čez Kranj, ko so nas ljudje zmerjali in tolkli, ko smo lezli po tistem klancu, sem si rekel: »Zdaj pa vidim, da smo se za neko narodnost zastonj bojevali. Ali so to Slovenci! Saj to ne morejo biti sonarodnjaki, tako zapeljani, kruti in zaslepljeni so od tega komunizma.« Razočaran sem bil in sram me je bilo, da sem Slovenec. Zunaj samo veselje, povsod neke naveze, sam pa sem preživel in nosil v sebi tisto kruto resnico in jo ves čas doživljal. Ni se mi dalo iz hiše. V šolo nisem smel, saj tudi druge niso pustili, Suhadolčeve punce denimo, so vrgli iz šole, ker so sodelovale v tistih dijaških protikomunističnih organizacijah.

S podlo in umazano lažjo so povzročiti smrt tisočih

Za brata dolgo nismo vedeli, kaj je z njim. Nekega večera smo zaslišali ropot pri poštnem nabiralniku. Šel sem gledat. Zunaj ni bilo nikogar, v nabiralniku pa smo odkrili listič z bratovo pisavo, na katerem je pisalo, da »je njegovi skupini uspelo, da se je preko hribov na Tirolskem prebila v Italijo, da pa je Bojan verjetno ubit«. Kasneje smo izvedeli, da so imeli hude težave, da so jih Angleži hajkali in prav po čudežu jim je uspelo, da so se jim izmaknili. Spet ti Angleži! Smatram, da so eni najhujših umazancev v zgodovini. Nobene želje nimam, da bi prišel s temi ljudmi skupaj. S podlo in umazano lažjo so povzročiti smrt deset ali petnajsttisoč slovenskih fantov, pri tem pa svoje ravnanje celo zagovarjali. Če bi rekli: »Nismo vedeli, da se bo to zgodilo. Oprostite, naredili smo zgodovinsko napako!« Ne, uprizorili so celo proces proti Nikolaju Tolstoyu, ga v njem razglasili za lažnivca in krivca ter mu naprtili neizmerno denarno kazen. Pred leti tudi niso bili drugačni, poglejte samo, kaj je v Bosni in Srbiji počel lord Owen. Vedno nekaj mešajo. Samo z lumparijami, preigravanji in izkoriščanjem so obvladovali svoje kolonije. Če ne bi bilo vsega, kar je prinesel komunizem, bi bila Slovenija drugačna. Zdaj pravijo, desničarji se ne znajo organizirati in upravljati države. Seveda ne, saj so najboljše potolkli, kdor pa je ostal, ni prišel nikamor. Njihovi partijski zalivančki so se od dojenčka naprej redili s partijskim mlekom in rasli v milosti pri Bogu in pri ljudeh. Priznam, da desnica ni tako sposobna kot levica, ne vejo pa priznati, od kod strahotni deficit.

Na Dunajski sem polagal kocke in šaflal pesek

Eno leto nisem smel v šolo. Spomladi sem se končno omajal in zmigal. Prijavil sem se za delo na Dunajski cesti, ki je bila prej makadamska. Polagal sem kocke in šaflal pesek. Tako sem zaslužil nekaj denarja. Inženir, ki je vodil gradnjo, Vrhovnik se je pisal, me je zafrkaval, češ kako to, da kot mlad človek ne hodim v šolo. Volilne pravice nismo imeli, ne jaz in ne mama, oče pa. Ker je bil v službi na železniški direkciji, je po službeni liniji podpiral OF, pasivni simpatizer, podobno kot smo bili do nedavnega vsi člani sindikata. Niso ga imeli črno zapisanega, čeprav je imel dva taka sinova.

Dokler niso prišle karakteristike s terena ...

No, potem sem naslednje leto dobil pravico, da grem v šolo. Napraviti sem moral nostrifikacijske izpite čez razrede in spet začel hoditi v 7. razred gimnazije, iz katerega sem oktobra 1944 šel k domobrancem. Prišel sem med dve leti mlajše fante. Komaj dva meseca sem bil v šoli, ko so me vpoklicali v jugoslovansko vojsko. Ker nisem imel mature, sem dve leti služil vojaščino. Dokler niso prišle karakteristike s terena, so me sicer postavili za četnega pisarja, potem pa so nas razgnali in poslali v kazenske enote, kjer smo bili pod posebni vojaškim režimom. Bil sem konjevodec do zadnjega dne služenja svojega vojaškega roka. V jeseni 1948 sem bil spet doma, hitro spet v šolo, naredil sedmi in osmi razred, leta 1950 maturiral in se vpisal na medicino.

Nekaj časa sem jih poslušal, potem pa sem imel tega dosti

Tudi kot študent sem imel peripetije. Cela reč je bila, tik pred diplomo so me hoteli zabrisati s fakultete. Leta 1954 (verjetno ne 1953) smo bili, tako kot drugi, teden dni v ginekološkem internatu. Vedeli so, kaj sem bil, Lunaček, Kobal in naš Dinko. Da bi me sprovocirali, so začeli nakladati, kakšne svinjarije da so počeli domobranci. Nekaj časa sem jih poslušal, potem pa sem imel tega dosti, in rekel: »Veste kaj, partizani pa so na tisoče ljudi pobili po vojni.« Začudeno so me gledali, prvič da so slišali o Rogu, morda kdo od njih res ni vedel, večina pa se je sprenevedala. Mi smo vedeli že leta 1945, za Teharje smo vedeli, za Kočevski rog smo vedeli takoj, da so vse tiste, ki so izginili, ubili, res pa ne za Hrastnik in druge kraje. Seveda je bilo to zanje že preveč. 

Ja, smo vas pobijali, pa vas bomo še

Skuhali so proti meni zelo intenziven sodni in preiskovalni tribunal. Nič kolikokrat so me zasliševali. To so počeli v nekdanjem Akademskem domu na Miklošičevi cesti, tam kjer stoji novi del hotela Union, prej Holiday Inn. V njem se je naselila mladinska politična garnitura. Vedno sem se držal resno in neustrašeno. Slišal sem jih praviti: »Ta je pa tak, da bi tudi jermena lahko z njega rezali, pa se ne bi pustil.« Ponovil sem jim: »Vi me dolžite to in to, v resnici pa ne morete tajiti, da ste ubili na tisoče ljudi.« Še danes slišim Staneta Markiča, ki je ves jezen vstal in mi rekel v obraz čez mizo: »Ja, smo vas pobijali, pa vas bomo še.« Bili so zelo ostri in to v glavnem moji sošolci iz fakultete. Grozila mi je izključitev, prizadelo me je tudi, ker sem moral zapustiti mesto demonstratorja na histologiji.

Odpustili so me z razlago, da sem neprimeren

Pa sem razmišljal s svoje strani. Kaj čem, hudimana. Doma revščina, s skromno očetovo pokojnino smo z mujo preživljali. Mama je bila sicer iznajdljiva, vse nam je sešila sama, da smo nekako preživeli. Moj demonstratorski denar nam je prišel zelo, zelo prav. Kupil sem si star bicikel, da sem se z njim vozil v službo. Izgubil sem jo, odpustili so me z razlago, da sem neprimeren.

Kaj bo, če mi res prepovejo študij. Nekaj je bilo napraviti. Odločil sem se, da poiščem razumevanje pri dekanu dr. Janezu Milčinskemu. Prijavil sem se mu na pogovor. Pristal je. Povedal sem mu, kdo sem in kaj sem bil. Nekaj časa me gleda, potem pa rekel: »Ja, prav da ste prišli, drugače bi vas pa jaz poklical.« Lepo po pravici sem mu povedal prav vse, tudi o zapletu s sošolci. Po tistem se je poleglo, junija 1956 sem diplomiral. Čeprav sem bil med najboljšimi študenti, dobival sem same devetke in desetke, sem se zaklel, da ne bom prosil za nobeno mesto ali asistenturo. Čeprav sem imel dobro štartno osnovo, se nisem hotel nikjer zaplesti. Nisem si mogel predstavljati, da bi na neki fakultetni seji sedel za mizo skupaj s temi farizeji, denimo s Kobalom. Že samo misel na kaj takega mi je bila odvratna. Nisem imel ne volje in ne želje. Zato sem se vedno raje umaknil.

Navadili smo se samo na najbolj primitivno bivanje

Svojo življenjsko pot bomo končali na ta način, ponosno, trdo smo delali ves čas, fejst smo delali, nikdar nismo zapravljali denarja za potovanja po svetu, in to mi je tudi v neko zadoščenje. Kaj bi rekel, marsikaj sem pozabil. Prav na tla so nas spravili v tistem hermetično zaprtem prostoru, voda dvakrat na dan, nobene hrane, navadili smo se samo na najbolj primitivno bivanje. Edino, kar sem vedel, je, kako je treba vstati, počakati črno temo kot sredi noči, in mirovati, dokler ni prišla razsvetlitev. Ves tisti čas od Podrožce pa do 8. avgusta so nas imeli samo slovensko govoreči, tudi tat, ki mi je ukradel uro, je bil Slovenec. Tako smo bili telesno ubiti, kar je sigurno vplivalo na percepcijo. Vem za nepomembne podrobnosti, veliko važnega pa mi je ušlo iz spomina.

Krasne pokojnine imajo, domove in vikende

No, ti na nasprotni strani so pozabili vse. Za vse vedo, o svojih zmagah in pohodih, celo kdaj je kdo kihnil, ko pa bi morali nekaj povedati o tistem potem, se ne spomnijo ničesar. Tale gospod Stjenka /Bojan Polak/, da nič ne ve. Kočevje je zanj španska vas, pa je bil prav on tisti, ki je svoje knojevce pošiljal, da so se do komolca umazali s krvjo. Nič jim ne preti, nič se jim ne bi zgodilo, če bi jih obšlo spreobrnjenje. Krasne pokojnine imajo, domove in vikende, pa ni nobeden od njih tako možat, da bi povedal, tako in tako je bilo. Iščejo vedno nove finte. Zdaj na lepem nočejo slišati za revolucijo, ker se jim je sfižila. Vsega imajo dovolj, pa niso srečni.

Valil sem se še dvanajst stopnic navzdol in pri tem zlomil še levo ključnico

Leta 2019 je Vanja Kržan v Zavezi (št. 114) objavila pričevanje Antona Masnika, ki je bil tudi vrnjen iz Vetrinja in je trpel v komunistični mučilnici v Škofovih zavodih v Šentvidu. O Bojanu Pippu je povedal: V dvorani smo bili dokaj varni pred krvniki. Najhuje se je začelo, ko so nas prestavili v kapelo, nadstropje više. Bila je brez oken in zmrzovali smo na golih tleh. Kadar se je prikazal oficir in ukazal: »Zbor!« smo postali trdi od strahu. Oficir je izbral dva, ki sta se morala klofutati do onemoglosti, dokler se ni eden od njiju izmučen zvrnil po tleh. Prišlo je jutro, ko je prišla vrsta za klofutanje name. Klofutal naj bi Lovšinovega Staneta, svojega gimnazijskega sošolca. Zaprosil sem oficirja: »Prosim, ne morem pretepati sošolca, saj mi nikoli ni nič slabega storil.« V trenutku je stegnil svojo močno roko in mi dal tako močno zaušnico, da sem se zvrnil na prvo stopnico z zlomljeno desno ključnico in se valil še dvanajst stopnic navzdol in pri tem zlomil še levo ključnico. V ambulanto so me morali odnesti. Nekako so me povili. Bojan Pipp je bil izredno plemenit fant in srčno dober. Ves mesec ali še dlje je presedel ob meni tako, da sva sedela s hrbtoma drug proti drugemu. S tem mi je lajšal bolečine, ključnici pa sta se hitreje zarastli. Tudi Stane Lovšin in Ciril Armeni, oba moja sošolca, sta bila srčno dobra in po vojni postala zdravnika. Koliko dobrih fantov pa je bilo ubitih! Take še danes pogrešamo. Po enem mesecu je prišlo povelje, naj se javi vsak, ki je šel prostovoljno k domobrancem. Javil se je tudi Bojan, poleg njega še trije drugi. Nobenega ni bilo več v dvorano, toda Bojan Pipp je ostal živ in bil dodeljen med civiliste.