Nadaljevanje iz: Bojan Pipp, domobranci, taborišče Vetrinj, taborišče Šentvid, Polde Koman [1]

V Šentvid, pot se nam je vlekla v neskončnost

Bojan Pipp: Bilo je 15. junija, ko naj bi šli na pot. Bili smo zelo onemogli, saj smo bili ves ta čas brez hrane. Partizani so nas gnali kar po glavni cesti. Dan je bil lep. Spremljali so nas na konjih, nekaterim od njih se je poznalo, da jih bolijo riti. Eden je sedel kar po strani. Bilo nas je vsaj tristo, razpotegnjeni smo bili v dolgo kolono. Nekateri so omagali in obstali ob strani. Kaj so naredili z njimi, ne vem. Rekli so, da so jih postrelili, čeprav tega nisem videl. Pot se nam je vlekla v neskončnost, čeprav je bila dolga samo dvajset kilometrov. Komaj smo jo zmogli. Sredi Šentvida smo zavili ostro na cesto, ki nas je popeljala naravnost čez progo in na dvorišče Škofovih zavodov. Da se je zgodilo ravno 15. junija, so se zapomnili drugi. Tega dne je sv. Vid. V Šentvidu je bilo žegnanje, ki so ga oznanjali z vsemi zvonovi.

Ko sta se morala ujetnika tepsti med seboj

Tam so že bili neki ujetniki. Spravili so nas za ograjo na desno stran pod drevesa. Nekaj dni so nas imeli kar na prostem, ležali smo po tleh na travi, okrog nas pa so krožili partizani in se šli z nami svoje igrice. Nosil sem angleško bluzo, kratko do pasu, ki sem jo dobil v Vetrinju. Pa pride vojak: »A ti si tud partizana ubil, svinja bela, in mu vzel bluzo.« S težavo sem mu dopovedal, da so mi jo dali na Koroškem, ker je bila prejšnja slaba. Prisilil me je v zamenjavo. Dobil sem ponošeno italijansko bluzo. Tam zunaj me je prepoznal Podborškov Tone, mladi partizan, oče je imel mesarijo na Linhartovi. Bil je mojih let, kot otroka sva se skupaj igrala: »A tudi ti si tle?« On partizan, jaz domobranec. Kasneje nisem več slišal zanj in ne vem, kje je obtičal. Stražarji so zahtevali, da jih nazivamo, vendar jim nič ni bilo prav. Tepen si bil, če si rekel »gospod partizan« in ravno tako za »tovariš partizan«. »Jaz nisem gospod, jaz nisem tvoj tovariš!« zmeraj si jih dobil. Priče smo bili tudi perverzne partizanske predstave, ko sta se morala ujetnika tepsti med seboj. Na začetku sta se samo božala, ker sta bila pač prijatelja, potem pa vedno bolj zares in do hudega, prav do solz. V spodnjih sobah so bile ženske in otroci in nas gledali skozi okna.

V dvorani Škofovih zavodov smo gnili in stradali

Čez nekaj dni so nas zbasali v dvorano. V knjižici o Škofovih zavodih piše, da je velika 18 x 23 metrov, pa so nas čez 700 nabili vanjo. Za to številko vem, ker smo se morali prvi ali drugi dan prešteti. Zdaj je po tleh parket, takrat pa samo beton. Debeli podporni stebri so ostali; pri drugem na levi strani sva čepela s Tonetom Masnikom. Tam notri smo gnili in stradali. Tako smo bili stlačeni, da sploh nismo mogli stegniti nog. Kri nam je zastajala v skrčenih udih, kolena so postajala čisto trda.

Zadirali so se ostro in nevarno

Kar nekaj tednov so vsako dopoldne prihajale delegacije partizanskih oficirjev. Prerivali so se med nami in iskali. Zadirali so se ostro in nevarno: »S kod s pa ti doma, s kod s pa ti doma?« Iskali so svoje, predvsem Notranjce. Kadar so koga od poznanih našli, so ga začeli tepsti, ga izvlekli ven in skozi vrata. Nihče se ni vrnil. Na srečo zanje nisem bil zanimiv. V ljubljanskem dialektu sem jim odgovarjal, od kod sem. In s tem, ko so izginjali, je bilo za nas vedno več prostora in končno smo lahko stegnili tudi noge. Kadar so se spomnili, so prišli. Še zdaj vidim pred seboj njihove nevarne obiske in mi zveni po ušesih njihovo bevskanje: »S kod s pa ti doma ...«

Škofovi zavodi v Šentvidu leta 1991. Videti jih je bilo mogoče le izza ograje, saj je tam še vedno gospodovala komunistična jugovojska. FOTO: Ivo Žajdela

Do srede julija smo bili tako obnemogli, da smo obležali

Dvakrat na dan smo dobili pol litra zelenkasto rjave tekočine, v kateri si našel nekaj cevčič čebulnih listov. Kotel so prinesli po stopnicah, še zdaj so malo odkrušene. Tekočino so nam nalili v menažke, žlice smo imeli in počasi smo srebali tisto župo. Oba rekvizita imam spravljena, tudi nahrbtnik in raztrgano italijansko bluzo sem prinesel domov. Vprašujete za kruh! Lahko, da so ga na Teharjah dajali, pri nas ne! Po taki hrani smo do srede julija tako obnemogli, da smo obležali. Tekočine smo dobili komaj toliko, da smo šli na vodo enkrat na dan, dalo se je samo podnevi. Preden sem se odločil za ta podvig, sem se skrbno pripravil. Pokleknil sem in se oprijel stebra. Vsakokrat me je pri tem oblila tema, kot bi padla noč. Počakal sem, dokler se mi ni razjasnilo. Potem sem se pazljivo plezal ob stebru, vmes obstal, in se končno dvignil do konca. Šele ko je bilo vse svetlo, sem se odločil za prvi korak. Pod stražo so nas po poševni potki gnali zadaj za stavbo, kjer je bila gramozna jama, nekaj so bili kopali. Tam si počepnil in se odtočil. Na blato sem šel šele po 18-ih dneh. Začutil sem manjši pritisk zadaj in izpraznil za češnjo velik zelen bobek.

Še dva od partizanov, ki so imeli opravka z nami, sem prepoznal. Eden je bil medicinec, kasnejši zdravnik Miro Krištofič, drugi neki Jerman. Mirota sem poznal, ker so Bernotovi stanovali tam, kjer je bila naša mama, njihova Ančka pa je bila njegova punca. Hodil je k njej in ji pravil, da me je videl v Šentvidu in da sem živ, ona pa naši mami. Za Jermana pa sem vedel že prej preko njegovega brata, ki je bil moj sošolec. Takrat je bil že zdravnik, delal je desno zgoraj v l . nadstropju v ambulanti, kjer so mi enkrat celo dali neke tablete in nas cepili.

Škofovi zavodi v Šentvidu leta 1991. FOTO: Ivo Žajdela

Javijo naj se tisti, ki so bili prostovoljci

V zadnji tretjini julija so se na stežaj odprla vrata. Spominjam se nepomembne podrobnosti, da so bila takrat bela, zdaj pa so siva. Zagledali smo tri strumne oficirje. Obstali so se na vrhu stopnic in zaslišalo se je povelje: »Javijo naj se tisti, ki so bili prostovoljci!« Nastala je grobna tišina. Čakali so oni, čakali mi. Pa se odločim. Dovolj sem imel vsega. Itak nas bodo ubili na ta ali drugi način. Če se že mora zgoditi, boljše da čim prej. Vstal sem prvi, čez nekaj časa še dva ali trije. »Vzemite vse svoje stvari!« Pod stražo smo šli po stopnicah v prvo nadstropje na desno. Gnali so me samega v precej veliko sobo. Pisalna miza, za njo oznovec s plavimi oznakami, mlad, čeden, velik. Kasneje sem ga srečal za Bežigradom na cesti in si rekel: »Tale me je pa v Šentvidu zasliševal«. Ne vem, kako sem izgledal, po mojem precej mizerno. Ponudil mi je stol, usedel sem se. Začela sva pogovor. Povedal sem mu nekaj takega: »Mi smo bili ves čas zavedni Slovenci in se borili proti komunizmu. Daleč od tega, da bi bili za Nemce, nemško niti ne znamo. Bili smo pač katoliško vzgojeni. Kaj je komunizem, smo vedeli že od prej, ker smo brali knjižice, ki so opisovale življenje v Rusiji, Ukrajina joka in druge. Mama je bila globoko verna, otroci tudi. Za domobrance smo se javili, da bi Slovenijo ubranili pred to zablodo. Vedeli smo, da bodo Nemci vojno izgubili. Vendar smo bili prepričani, da bodo prišli Angleži in bo na ta način prišlo do pametnega zaključka vojne.«

Jokali so in tožili, da so jih prebutali

Ta možakar, moram reči čisto po pravici, je bil zelo benigen. Ni me zmerjal, nič ni vpil, kaj šele, da bi me kdaj udaril. Ko je bilo najinega pogovora konec, se je zamislil. Na mizi je stal velik bel porcelanski vrč, zagrabi ga je in natočil v šalo, ki jo je imel na mizi: »Na, pa tole malo popij!« Pijem, okusna črna kava. Prvič pri teh ljudeh človeška poteza in po toliko tednih sem v ustih čutil okus, ki je bil drugačen od tiste zelenjavne čobodre. Odgnali so me po hodniku istega nadstropja v nek razred. Učilnica, po tleh parket, drugačna toplota. Ulegel sem se, bil sem sam, čez nekaj časa so jih prignali še nekaj. Jokali so in tožili, da so jih prebutali, pregarbali. Ne vem, od katerih zasliševalcev so prišli, morda celo od mojega. Rekli so, da so bili tepeni, jaz ne. V tisti sobi smo ležali na tleh dobra dva tedna in obirali uši. Vmes so priredili celo dezinfekcijo. Na dvorišču so imeli sezidano dezinfekcijsko postajo. V njej so s suho toploto odpravljali uši in uničevali klice. Večer je bil, bolj noč, ko smo nagi stali zraven in čakali. Čudež je bil iz tiste ogromne mase oblek dobiti nazaj svoje. In ker ga ni bilo, nisem dobil vsega, tako da je zame ostala pol sežgana srajca, ki sploh ni bila moja. Res pa na tistih oblekah uši ni bilo več. Prej, če si jih ne bi redno odpravljali, bi nas požrle. Zadnje dni julija in prve avgusta so nas slikali od spredaj in v profilu zadaj za tem traktom in pobrali prstne odtise. Okno naše sobe je gledalo proti Gorenjski. Z njega smo videli, kako so slikali tam spodaj tudi druge.

Mama je zakrilila z rokami in ni prišla do sape

Začelo se je govoriti o amnestiji in da nas bodo izpustili. Dočakali smo 8. avgust. Morda sem bil med prvimi. Dobili smo odpustnico, takle listek, zgoraj je pisalo: OZNA za Slovenijo. Pripornik ta in ta se odpušča na prostost, spodaj podpis, spet OZNA za Slovenijo. Nosil sem jo v denarnici. Ko sem služil vojsko, so naredili preiskavo in mi jo vzeli. Glavna vrata so se odprla in odšli smo ven. Vsak zase, ne vem, če so šli kakšni fantje po skupinah. Zavedal sem se, da se ne bo varno voziti s tramvajem ali hoditi po mestu in med ljudmi. Zato sem izbral staro traso opuščene železniške proge še iz prve svetovne vojne, ki je vodila iz Šentvida dol v smodnišnice za Bežigradom. V loku je za štadionom segala do njih. Tire so demontirali že v stari Jugoslaviji, nasip pa je ostal. Po njem smo prej radi hodili na Šmarno goro, ker smo se s tem izognili prometu in prišli nemoteno v Šentvid. Po tej trasi, po tej stari vojaški progi, sem se osamljen majal domov, ne da bi me kdo ustavljal ali vpraševal.

Meglilo se mi je pred očmi, a občutek, da se vračam, mi je dajal moč, obenem pa sem vedel, da sem, dokler ne pridem do cilja, še vedno v nevarnosti. Samo na koncu se je obregnil obme neki civilist, verjetno me je poznal: »Zdaj pa ta beli prihajajo, zdaj ste pa zmagali«, nekaj takega je bilo. Kot prvega sem zagledal petletnega brata Janeza, ki se je igral na dvorišču. Objela sva se, razjokal se je, jaz tudi. Potem navzgor po stopnicah, mama je zakrilila z rokami in ni prišla do sape. Okopal sem se in uredil. Po tistem sem bil nekaj tednov fejst bolan. Morda sem se preveč najedel. Bruhal sem, kuhala me je vročina, nobene driske. Da bi bil lahko tifus. Že mogoče. Počasi sem se spravil pokonci.

Konec v: Bojan Pipp, domobranci, taborišče Šentvid [3]

1/2