Nadaljevanje iz: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [2]

O smrti mladoletnih so odločili terenci iz krajev, kjer so bili doma

Tistim domobrancem, ki so ostali v taborišču zaradi pomanjkanja prostora na tovornjakih, je neke noči uspelo v mreži taborišča narediti luknjo in enajstim je uspelo pobegniti. Eden je bil ranjen in ni mogel bežati z ostalimi, tega so ubili s puškinimi kopiti. Dva od enajstih poznam in sta še živa. To sta Janez Zdešar iz Ljubljane in Tone Švigelj iz Bezuljaka pri Cerknici. Ostale, ki se niso rešili, so še isti dan ustrelili. Približno 14 dni po popisu domobrancev, ki smo še ostali, je komandant Škulj zahteval zbor vseh, ki smo ostali še v taborišču. Ko smo stali v zboru, je prišel udbovec iz mesta, v roki pa je držal seznam. Postavil se je pred nas in začel klicati imena tistih, ki jih je imel napisane. Ko je koga poklical, se je ta moral oglasiti, stopiti iz stroja in oditi na sredino dvorišča. Tam je bilo več partizanov, ki so jih vezali na naslednji način: eden je ujetniku obrnil roke na hrbet, drugi jih je prekrižal roke, tretji pa mu jih je zvezal z žico. Ko so vse izklicane zvezali, so jih odgnali na kraj, kjer so pred dnevi nekateri ušli. Ko se je zvečer že mračilo, se je pojavil v taborišču velik avtobus, v katerega so zvezane domobrance nagnetli, bilo jih je okrog sto. Ti domobranci so bili sami mladi, mlajši od 18 let. O njihovi smrti so odločili terenci iz krajev, kjer so bili doma.

Čez nekaj dni se je pojavila velika črna limuzina pred našo barako, iz nje so stopili trije lepo oblečeni civilisti in domobranski narednik Peter Dolničar, brat generala Janeza Dolničarja. Omenjeni je nosil na sebi še domobransko podoficirsko uniformo, pa tudi škornji so se mu lepo svetili. Vsi štirje so odšli v barake civilistov in tam iskali mojega soseda Lojzeta Ambrožiča, očeta kasnejšega kardinala. Ambrožiča niso našli v barakah, saj je ostal z družino v Vetrinju in leta 1948 so se preselil v Kanado.

Oh, ko bi ti vedel, kakšen revež je, živ je še, pa ga črvi jedo

Še istega dne okrog 14. ure smo imeli zbor za kosilo in slišal sem, kako je v baraki B eden klical mamo. Nisem upal iti pogledat. Ko pa smo čakali v jedilnici za tisto pesno perje, sem vprašal znanca, kaj je v njihovi baraki, da eden tako kliče mamo. Odgovoril mi je: »Oh, ko bi ti vedel, kakšen revež je, živ je še, pa ga črvi jedo.« V jedilnici sem prosil starešino barake, da naj nas vodi do barake B, da bom lahko videl človeka, ki je klical mamo. Moji prošnji je ugodil. Prignal nas je do okna, pod katerim je na tleh ležal revež. To je bil Anton Molk iz Logatca, naj bi bil sin železničarja, star je bil 16 let. Ko sem pogledal skozi okno ležečega okostnjaka, sem videl, da ima črve, dolge tri centimetre, od zadaj pa so imeli repe. Obrvi je imel že vse požrte, od spredaj nos, na ustnicah se je videlo, kako so se črvi gnetli eden čez drugega in mu lezli v usta. Pod brado na levi strani sem opazil ožrto meso, na desni pa tudi. Na tem delu je bil bolj ožrt kot na levi strani. Ko je vdihnil, mu je izstopila žila iz rane in se skrčila, ko pa je izdihnil, se je žila zravnala. Ležal je nepremično. Do te tragedije je prišlo zaradi griže, ki jo je dobil, ker se ni mogel umiti, pa tudi obrisati ne, ker ni bilo papirja. Prijatelji so mu en čas nosili tisto pesno perje, ki ga je na tleh ležeči v enem požirku spil. Prizor je bil takšen, kot bi z lambarjem zlil vodo v kanal, ki kar hitro priteče na drugi strani ven. Ta hrana, ki so mu jo prijatelji nosili, da jo je spil, je bila voda na mlin.

Na njegov grob so 40 let navažali industrijske odpadke, da bi zakrili zločin

Ko smo domobranci iz barake A odšli v svojo barako, so prišli štirje partizani pred okno in gledali na tleh ležečega, ki je že bolj potihem klical mamo. Vpili so: »Kurba, prej si pobijal, sedaj pa mamo kličeš.« Verjetno Tonček ni slišal partizanskega vpitja, ker je bil v komi. Približno ob treh popoldan je umrl. Pokopan je v grapi nasproti teharskega križa in na njegov grob so 40 let navažali industrijske odpadke, da bi zakrili zločin na tem mestu.

Vinko Zibelnik (na sredini) med snemanjem filma o pobojih, na Teharjah 5. maja 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Lepo vas prosim, dajte mi omogočiti, da bi še enkrat starše videl

Dan po smrti Antona Molka in prihodu Petra Dolničarja, doma iz Šujice pri Dobravi, ata se pojavila brata Petra Dolničarja, ki sta bila oficirja jugoarmade, Ivan takrat podpolkovnik in Lojze poročnik. Sklicala sta zbor. Takrat nas je bilo še okrog 200. Zbrali smo se okrog njiju. Prvo vprašanje Ivana je bilo: »Kdo je iz Dobrove? Naj se javi!« Jaz se nisem. Javil pa se je Ivan Kušar iz Draževnika, Franc Glinarjev iz Dobrove in še eden iz Podsmreke. Ivan jih je vprašal, kje je ta in oni, pa tudi po svojem bratu je spraševal. Odgovorili so mu, da so ga včeraj videli tukaj. Ker ta oficirja nista ravnala surovo z nami, sem se s sklenjenimi rokami obrnil proti podpolkovniku Ivanu in ga prosil: »Lepo vas prosim, dajte mi omogočiti, da bi še enkrat starše videl.« To je bila edina in poslednja moja želja. Vprašal me je, čigav sem. Odgovoril sem mu, da sem Vrbanovčev. V tem trenutku me je prepoznal in mi odgovoril: »Ti še ne boš šel domov. Ti boš še ostal tukaj.« Približno 14 dni kasneje ob 7. uri zjutraj so sklicali zbor in kar kmalu so me poklicali, pa tudi zvezali. Poklicanih in zvezanih nas je bilo okrog 80. S sklenjenimi glavami smo razmišljali, kaj se bo zgodilo z nami. V tem trenutku se je pojavil partizan in vsakega posebej pregledal, če smo dobro zvezani. To se je dogajalo približno ob 9. uri dopoldne. Ko smo bili vsi pregledani, če smo dobro zvezani, nas je odgnal na dvorišče za barako B. To dvorišče je bilo še posebej ograjeno z železno mrežo dveh metrov visoko. Na tem dvorišču smo se razšli vsak v svojo smer.

Vprašal me je, če sem Vrbanovčev iz Hrastnic

Šel sem ob mreži navzgor, misli pa so bile usmerjene k mojim staršem in ubijalcu, ki sem ga v neki podobi videl, kako je obrnjen proti meni in ima v mene obrnjeno puško. Vsak čas bo počilo in jaz bom obležal mrtev. V tem trenutku sem zagledal belo limuzino s premično streho, ki se je ustavila pred štabno barako. Iz nje je stopil visok oficir po činu polkovnik in se usmeril na dvorišče, kjer smo se zvezani sprehajali in vsak po svoje razmišljali o svoji usodi. Visoki oficir se je ustavil deset metrov pred menoj in me vprašal: »Kaj pa ti delaš tukaj.« Odgovoril sem, da bi rad šel domov. Vprašal me je, zakaj pa sem prišel sem. Bil sem tiho, pa tudi oficir je bil tiho, a pogled je imel obrnjen proti meni. V tem trenutku sem zaslišal nad mano glas, kot prikazen, ki mi je govoril in ponavljal, da naj ga prosim in on mi bo omogočil iti domov. To se je tudi resnično zgodilo. Obrnil sem se proti visokemu oficirju in mu z zvezanimi rokami na hrbtu rekel: »Lepo vas prosim, dajte mi omogočiti, da bi šel domov.« Na to prošnjo mi ni odgovoril. Vprašal me je le, če sem Vrbanovčev iz Hrastnic /Hrastenice med Dobrovo in Polhovim Gradcem/. Odgovoril sem pritrdilno. On pa mi je rekel, da naj pridem v pisarno, da se pogovoriva. Obrnil sem se in šel proti izhodu. Tam me je ustavil stražar rekoč, kam rineš. Jaz sem mu odgovoril: »Oficir, s katerim sem zdaj govoril, mi je naročil, da naj pridem v pisarno k njemu.« Stražar je videl, da se je omenjeni oficir res z mano pogovarjal, zato mi je rekel: »Ne smem te pustiti, grem komandirja straže vprašat, če je oficir res rekel, da pridi k njemu v pisarno.« Ko stražar pove svojemu komandirju mojo novico, prileti ta po bližnjici proti meni in me vpraša, kaj bi rad. Odgovoril sem mu, da mi je visoki oficir, ki je v pisarni, naročil, da naj pridem k njemu v pisarno. Komandir straže mi je rekel: »Ne smem te pustit, grem oficirja vprašat, če je res kar govoriš.« Komandir straže se je obrnil, po bližnjici pohitel v pisarno k omenjenemu oficirju in se hitro vrnil, odvezal mi je roke in mi ponudil žico, ki je bila dolga kak meter. Rekel mi je naj jo spravim za spomin. Prepričan sem bil, da je dobro vedel, zakaj sem bil zvezan.

Lojze Tekavec iz Svetega Vida nad Cerknico in Vinko Zibelnik, v Begunjah, 29. 8. 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Prosi ga, in šel boš domov

Počasi sem se pomikal mimo barak proti pisarni, iz katere je skozi okno gledal oficir, kdaj bom prišel. Ko me je zagleda, mi je rekel, naj pridem pred okno. Ko sem prišel, sem mu rekel: »Izvolite tovariš komandant.« On me je vprašal, koliko časa sem bil pri domobrancih. Rekel sem, da 26 mesecev. On nato: »Zakaj nisi šel k partizanom?« Odgovoril sem, da sem mislil, da bodo domobranci zmagali. Ta odgovor ga je malo presenetil in je utihnil. Meni, pa je neka nevidna oseba odzgoraj govorila, naj ga prosim in me bo uslišal. In res sem ga prosil: »Dajte mi omogočit, da bi šel domov, tako bi še enkrat rad videl starše.« On pa me je vprašal, ali sem imel kakšno možnost, da bi dezertiral od domobrancev in se pridružil partizanom. Odgovoril sem: »Imel sem priliko, da bi ušel.« On: »Zakaj pa nisi šel v partizane?« Jaz spet: »Ker sem mislil, da bodo zmagali domobranci. Mi se nismo borili za oblast, ampak za življenje in premoženje. Saj veste, da so nam Italijani vse požgali, očeta pa odgnali na Rab v lager.« Zasliševalec je molčal in razmišljal, meni, pa je spet nevidni človek govoril že večkrat prej izrečene besede: »Prosi ga, in šel boš domov.« Na ta zadnji poziv nevidne osebe sem se s sklenjenimi rokami obrnil proti polkovniku in ga milo prosil, da bi mi omogočil, da bi šel domov: »Tako bi rad šel domov,« sem dodal.

Ne streljat! Ta gre domov.

Na to milo prošnjo se je obrnil proti meni in mi rekel, da bom pa šel. Nato se je obrnil in šel iz pisarne. Štabni pisar, ki je sedel pred pisalnim strojem, pa mi je rekel, da naj počakam, ker bo zagotovo prišel nazaj, in res je. Prinesel je papir in blazinico za prstne odtise. Najprej me je prijel za kazalec leve roke, povaljal po blazinici in nato na papirju, nato je ponovil še s sredincem leve roke. Nato me je prijel za prst desne roke in ponovi isto, kot prej z levo roko. Pisarju je naročil, da mi morajo dati vojaško hrano, da bom lahko šel domov. Meni pa je rekel, da ko bodo stražarji imeli kosilo, naj grem in mi bodo dali vojaško kosilo. Okrog 12. ure sem zagledal stražarje, ki so šli na kosilo in sem se jim pridružil. Vsi so me gledali, a rekel mi ni nihče nič. Verjetno so bili njihovi pogledi zato usmerjeni v mene, ker sem bil tako suh, da sem se lahko s prsti rok objel čez pas. To je bilo resnično, čeprav za marsikoga neverjetno. Ko so kuharji odprli lino, skozi katero so delili hrano, je zadišalo kot še nikoli nikjer, kaj šele v tem taborišču. Jaz sem stal od zadaj in kar naenkrat se je pojavil Škulj in zavpil nad mano, kaj delam tam. Z rame je snel brzostrelko in jo nameri proti meni. V tem trenutku se je pojavi tisti podoficir, ki je malo prej sedel za pisalno mizo, da bo pisal moje pričevanje, pa ni imel kaj napisati, razen to, da sem bil pri domobrancih, zato ker sem mislil, da bodo zmagali. Tega pa ni hotel napisati, pa tudi zasliševalec tega ni diktiral. Pisar je videl, kako je Škulj pomeril brzostrelko proti meni in zavpil: »Ne streljat! Ta gre domov.« Škulj se je obrnil in pogovarjal s pisarjem. Jaz sem počasi šel mimo njih proti izhodu in naprej v barako, brez naročenega kosila.

Nadaljevanje v: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [4]

1/2