Nadaljevanje iz: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [1]

Partizani so nas z debelimi palicami tepli, da je tekla kri že pri vagonih

Na velenjski železniški postaji so nas že čakali živinski vagoni, v veliki naglici so nas nagnali v vagone. Ko smo bili vsi v vagonih, natrpani smo bili kot vžigalice v škatli, je vlak potegnil in kar hitro smo prispeli na železniško postajo Celje. Ko so odprli vagone, so pri vratih stali partizani in nas z debelimi palicami tepli, da je tekla kri že pri vagonih. Ko smo bili vsi zunaj, so nas gnali proti rampi, s katere so nakladali in razkladali vagone.

Udaril me je po hrbtu, da mi je zaprlo sapo

Tu so ločili oficirje in podoficirje. Na svoje oči sem videl, kako je partizan udaril domobranskega poročnika Ivana Škvarča iz Šentjošta. Kri mu je zalivala obraz. Nisem ga več videl. Nas pa so postrojili, po številu nas je bilo okrog 1.500, in napotili po ulicah Celja. Med pohodom po mestu smo morali vpiti: Mi smo belčki, mi smo požigali in klali, Rupnik je tavelika svinja, škof je tavelika svinja, in tako naprej. Ker nisem hotel teh psovk vpiti, je to opazil en partizan, ki je šel ob meni. Dvignil je šnelfajerco in zavpil: »Kurba hudičeva, prej si pobijal in požigal, sedaj pa nočeš vpiti,« udaril me je po hrbtu, da mi je zaprlo sapo.

Odvrzi vse, kar imaš, za šivanko boš ustreljen

Ko sem se zgrudil po cesti, sta me zgrabila dva soborca in me vlekla kakih 200 metrov daleč. In šele kasneje sem prišel do sape, da sem zadihal. Če me ne bi omenjena soborca dvignila in me vlekla za seboj, bi na cesti umrl, saj bi me množica ujetnikov pomendrala. V taborišče na Teharjah smo prišli okrog 15. ure, mislim, da je bila nedelja, 29. maja. Pred vrati taborišča smo morali odvreči vso vojaško opremo. V neposredni bližini prvih barak so nas spet postrojili v zbor in pred nas pogrnili vojaške odeje. Padla je komanda: »Odvrzi vse, kar imaš, za šivanko boš ustreljen.« To so ponavljali v nedogled. Mislim pa, da ni šlo za šivanko, šlo je za ure in denar.

Z odprtim nožem v desni roki je ujetniku rezal prst

Pred mano je stal malo starejši soborec in se trudil, da bi snel poročni prstan z roke, pa mu ni šlo. To je opazil en partizan in ga vpraša: »Ali ne moreš sneti prstana?« Domobranec mu je odgovoril: »Tovariš, res ne morem sneti prstana.« Omenjeni partizan se je potipal po žepih, segel je v hlačni žep, iz njega potegnil nož, ga odprl in z levo roko je prijel ujetnika za prst, na katerem je imel prstan. Z odprtim nožem v desni roki je soborcu rezal prst. Ko mu je po dolgem času le uspelo dobiti sklep prsta, ga mu je odrezal. Nož je zaprl, dal v žep, s prsta pa je snel zlat prstan ter ga dal v žep, žrtvi pa je prst vrgel pod noge in odšel. Žrtev je pri rezanju prsta tulila od bolečin, dokler niso prileteli še trije partizani. Eden je vprašal: »Kdo je vpil?« Nesrečni je s tresočim glasom odgovoril: »Mene boli, boli, boli, mene boli.« Partizan je repetiral pištolo in mu jo nameril, rekoč: »Če ne boš tiho, boš sedaj crknil.« Ranjenec je res utihnil, kri je v curku tekla, nato pa se je zgrudil na tla. Ko je to opazil neki partizan, je šel po še enega. Vsak je ga je prijel za eno nogo in sta jo vlekla čez dvorišče v grapo, kjer so kasneje streljali ujetnike. Prizor je bil enak, ko mesar, ki ni mesar, zaklanemu prašiču reže krempelj, pa ne more najti sklepa. Partizan tudi ni mogel najti sklepa, da bi prst hitro odrezal.

Najprej so jih brutalno pretepli, nato nad njih nagnali konje

Ko smo domobranci odvrgli vse, so plen odnesli z dvorišča. Nato pa je na konjih prijezdilo 14 oficirjev, ki so nas spraševali, kdo je od tukaj, naj se javi. Ker se ni nihče hotel javiti, so jih okoli 20 prepoznali. Postaviti so se morali v krog. Oficirji na konjih so se odpasali in s pasovi, na katerih je visela pištola, odbrane udarjali. Udarjali so toliko časa, dokler niso popadali na tla. Oficirji so opazili, da vsi niso mrtvi, zato so konje usmerili proti njim. Niti eden konj ni hotel pogaziti nemočnih, zato so konje obrnili in ležeče poskusili vzvratno pogaziti, pa jim tudi to ni uspelo. Na svoje oči sem videl, kako je eden oficir na vsak način hotel pogaziti na tleh ležečega, pa mu to ni uspelo. Konj je po centimeter drsal s kopiti nazaj proti ležečim, a pohodil jih ni. Pred ležečimi je konj izgubil ravnotežje in se vzvratno prevrnil nanje ter pod seboj pokopal oficirja. Oficirja so odnesli. Ali je bil živ ali mrtev, ne vem. Mislim pa, da je za svoje početje dobil plačilo.

Komandant Škulj iz Iške vasi je dvignil šnelfajerco in ustrelil

Kam so pretepene odnesli, ne vem. Mi smo se morali pomakniti na zgornji del dvorišča, od koder nismo imeli pogleda na nanje. Verjetno so jih poslali v 13. brigado, kakor so govorili, če so katerega ubili. Naslednji dan so prignali Rupnikov bataljon in z njimi ravnali enako, kot z nami prejšnji dan. Naslednji dan je začel padati dež in padal z nezmanjšano močjo ves dan ter noč. Domobranci smo morali med dežjem sedeti čisto pri miru. Okrog 9. ure se je en domobranec rahlo dvignil, da bi opravil potrebo, to je opazil komandant Škulj iz Iške vasi, dvignil je šnelfajerco in ustrelil. Šest domobrancev je obležalo težko ranjenih, trije so umrli še isti dan, trije pa drugi dan, vsi so izkrvaveli. Nihče pa jim ni smel pomagati.

Vinko Zibelnik (na sredini) med snemanjem filma o pobojih, na Teharjah 5. maja 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Odvažanje domobrancev v smrt na Hrastniškem hribu

Okrog poldneva so domobrance začeli vezati z žico, to so počeli do noči. Ko se je že temnilo, so prihrumeli tovornjaki in zvezane naložili ter odpeljali v smer Laško in naprej čez prelaz Marno v vas Brnica. Tam so se tovornjaki ustavili, jih raztovorili, pripeljane pa za hišo odgnali po bregu v Pustov kozolec. Tam so jih odvezali, da so se mogli sleči in sezuti, čevlje zavezati skupaj, obleko pa zložiti na poseben kup. Ko je bila prva skupina slečena in sezuta, so jih ponovno vezali po dva. To se je dogajalo okrog 23.30 ure. Odgnali so jih po poljski poti navzgor, v kozolec pa so prignali drugo skupino.

Ujetnike so gnali okrog 500 metrov navzgor mimo treh hiš, pod vrhom grebena so bile rudniške ugreznine, in jih tam ustrelili. Čez dva dni, to je v petek popoldne, so spet začeli vezati domobrance C skupine. Na dvorišče je eden prinesel leseno klado, drugi žico, tretji pa sekiro. Tisti, ki je imel sekiro, je sekal žico, ostali partizani pa so ujetnike vezali, do večera so imeli vsi povezane roke na hrbtu. Ko se je stemnilo, so prihrumeli tovornjaki, zvezani so se morali povzpeti nanje, vendar vseh niso mogli naložiti. Ostalo jih je od 20 do 25. Tovornjaki so odpeljali pol ure kasneje, kot prejšnji in prišli v Brnico eno uro kasneje, okrog pol enih ponoči. V Pustovem kozolcu so postopek ponovili.

Vinko Zibelnik (na sredini) med snemanjem filma o pobojih, na Teharjah 5. maja 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Mučenja ujetnikov na morišču pri Hrastniku

Ko so ujetnike med potjo gnali, so jih mučili. Bral sem, da je znana partizanka med potjo vprašala enega domobranca, če škili. Odgovoril ji je, da ne. Rekla mu je, naj pokaže jezik, pokazal ji ga je, partizanka pa mu je vanj zapičila vilice in mu ga raztrgala, nesrečnik pa je tulil. Po pripovedovanju prebivalca iz Hrastnika so domobrance pri grobišču pripravljali Avgust Polšč (partizansko ime Dušan), Alojz Ribič (partizansko ime Savinski) in Konrad Pevec. Bral sem, da so najprej ubijali Hrvate, ki so jih ujeli med Zidanim Mostom in Celjem. Ob prvem obisku domobranskih grobišč mi je en domačin povedal, da so v Pustovem kozolcu dekleta posiljevali, ena od deklet se je močno upirala nasilju in ji je rabelj porinil puškino cev v spolovilo, jo zasukal in potegnil ven rodilne organe, potem pa ustrelil.

Morišča na Hrastniškem in drugod

O tem kozolcu bi lahko povedal še marsikaj. Saj upam, da ljudje iz Hrastnika in okolice vedo še marsikaj. Nekateri morilci in organizatorji so še živi, nekateri pa so si sami vzeli življenje. Prebivalci Zasavja vedo zelo veliko o tem. Vedo tudi to, da je šlo 70 mladincev na Kovk na tečaj, da so se izobrazili za ubijanje. Prebivalci zasavskih revirjev so dolgo molčali in prikrivali množična morišča, kot so Huda jama, stari Hrastnik, Lopata, vrh Marija Reka, kraj pod Jelenco, hrib Roblek, Rajska dolina, ob kapelici proti Turju, grobišče za kapelico, stari savski most, most čez Savo, pri spomeniku flosarjev, Deželakov greben ob Savi, Klembasov kamnolom, tovarna apna, Rosov kamnolom, na Visokem, pod vasjo Retje, grobišče za cerkvijo sv. Valentina, Zelena jama, za tovarno Sijaj, 27., 28. in 29. grobišče je baje ob potoku Boben.

Gnali so jih v barako stražarjev in se tam do onemoglosti izživljali

Drugo skupino, ki bi morala iti na tovornjak, so namestili pod barako B in kuhinjo ter je tam ostala nekaj dni. Skupino A in B so popisali v soboto dopoldne. Vsak je moral dati točen naslov, kako se piše, vas, številka in pošta. Ko so vse popisali, so nam rekli: »Zdaj vas ne bomo več tepli, pa tudi streljali ne, dali vam bomo hrano in v barako boste šli. Naslove bomo pa poslali na krajevne odbore in tam bodo odločali o vaši usodi.« Tako se je tudi zgodilo. Isti dan, ko so nas popisali, sem proti večeru videl partizane, ko so šli od večerje v barako, v kateri so bili civili, tam so zbirali dekleta, kakor je bila katera komu všeč. Ko se je stemnilo, so jih gnali po taborišču navzgor, med potjo pa so si dekleta brisale solze. Gnali so jih v barako stražarjev in se tam do onemoglosti izživljali. Med brutalnim dejanjem sem slišal, kako so dekleta milo prosila »Mene ne,« partizani pa so se režali in vriskali. Okrog ene ponoči je vpitje ponehalo. Približno do pol dveh je bilo v baraki nasilja vse tiho. Ob drugi uri ponoči so nesrečnice gnali po taborišču navzdol, ena je imela nekaj obleke na sebi, nekatere pa nič. Pogled na omenjena dekleta je bil tak, kot na koruzo, ki jo oklesti toča, bile so skuštrane, umazane, opraskane, krvave tudi po nogah. Ker so hodile zelo počasi, sem eno mojo sošolko iz Polhovega Gradca prepoznal, Marijo Založnik, stara je bila 18 let, in njeno sosedo Ivico Peklaj, staro 16 let. V sredini taborišča, kjer zdaj stoji križ, je bila pot v grapo. Po njej so jih gnali in tam ustrelili. Po tem zločinskem dejanju je prišel en partizan v taborišče, kjer smo sedeli, ležati nismo smeli. Skočili smo pokonci. Odbral je pet domobrancev, da so šli ubite zakopat, potem pa so še njih ustrelili, da se ne bi zvedelo, kaj so počeli z dekleti.

Nadaljevanje v: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [3]

1/3