Borcem proti komunistični vojski sem se pridružil aprila 1943 in se boril na celem območju Ljubljanske pokrajine. Leta 1945 se je naš bataljon preselil v Stično in tam ostal do konca aprila, nato pa smo krenili proti Ljubljani, samo ne po cesti. Jaz sem se v Ljubljani odcepil od bataljona in šel domov, da se poslovim od staršev. Čez par dni so prišli civilni begunci iz Rovt, Rakeka in Vrhnike. Povedali so, da so partizani že zasedli Rakek in tam obesili več ljudi, pa tudi begunci iz Vrhnike so povedali zelo žalostno novico, ki me je zelo presenetila. Zato sem se čez par dni podal z njimi proti Dobrovi, kjer je bila že zbrana 19. četa slovenskih domobrancev. 8. maja smo krenili z veliko množico civilnih beguncev in vojakov proti mestu in se ustavili pred tovarno Vinocet, kjer smo slišali prodiranje partizanov po Tržaški cesti v Ljubljano. Okrog druge ure ponoči smo krenili od Vinoceta po Večni poti proti Šentvidu in naprej proti Tacnu. Od tam pa zavili proti Smledniku, Kranju in naprej proti Tržiču.

Partizani so civiliste ubijali že med umikom pri Tržiču

V Tržič smo prišli ponoči, ker je bila cesta Kranj–Tržič preobremenjena z ogromnim številom vojaštva in civilistov, ki so se umikali. Prvo noč smo prespali v Tržiču ob cesti. Proti 12. uri pa sta pribrenčala dva tovornjaka, na katerem sta bila montirana po dva protiletalska mitraljeza in udarila po stoječi koloni, ki je stala na cesti zunaj Tržiča v smeri Ljubelj. Na tem delu ceste v dolžini sto metrov je padlo vse, kar je bilo živega. Največ je bilo ubitih civilistov, ki so se umikali iz Dolenjske s celimi družinami. Omenjeni so ležali na lojtrskih vozovih v smeri Ljubelj in bili vsi že s prvimi rafali ubiti.

V tem trenutku so se znašli srbski četniki in organizirali protinapad četnikov in domobrancev, ki smo se zadrževali v centru Tržiča. Na komando četnikov smo se prebili po strmini nad Tržičem v smeri stoječih tovornjakov ter neopazno udarili z boka ter onesposobili že prej omenjene protiletalske mitraljeze in tovornjake. Nato smo po polževo nadaljevali pot proti Ljubelju in prenočili na cesti v predoru.

Preboj do Drave pri Borovljah

Bataljon Vuka Rupnika se je podal po cesti čez Ljubelj in se z veliko težavo prebil do Drave. Prehod preko Drave je bil nemogoč, ker je bilo vkopanih okoli 300 partizanov, ki so s težkim orožjem onemogočali preboj preko mostu čez Dravo. Ko je Vuk Rupnik dosegel Borovlje, si je ogledal položaj in sklenil, da je preboj nujen, ne glede na ceno, ki bo mogoče velika ali pa tudi ne. V tem trenutku je Vuk dal povelje svojim topničarjem, da postavijo havbice v primerna zaklonišča, ki obenem omogočajo pogled na nasprotnikove položaje. Komandirjem čet je zadal nalogo, da Nemcem odvzamejo topove in se pripravijo za napad, ker se je zelo mudilo. Partizani so prodirali že proti Ljubelju in ga obstreljevali. Ko so bili topovi pripravljeni za napad, je komandant Vuk dal povelje vsem, ki smo bili takrat prisotni: »Rdeča raketa je znak za napad,« in to se je zgodilo. Ko se je pokazala prva raketa v zraku, je zagrmelo. Niso se slišali posamezni streli topov, minometov, težkih strojnic, kaj šele pušk. To je bilo strašno in uspešno. Partizani so bili tako iznenadeni, da niso mogli izvesti protinapada. Neki partizan, ki je bil prisoten, mi je povedal, da so imeli v boju 30 mrtvih in okrog sto ranjenih. Most čez reko Dravo je bil osvobojen v prvem napadu brez umrlih. Neprešteta vojska raznih narodnosti pa je neovirano prečkala most čez reko Dravo ter naprej do Vetrinja, kjer so nas Angleži razorožili in usmerili na prostrano polje, posejano s koruzo.

Angleška prevara v Vetrinju

Po treh tednih bivanja v Vetrinju so začeli odvažati Hrvate, Srbe (Ljotićeve vojake), šele nato smo prišli na vrsto slovenski domobranci, rekoč da gremo v Palmanovo v Italijo in se bomo tam pridružili enotam, ki so se umikale ob obali Jadranskega morja od Trsta do Palmanove. Tam naj bi dobili nove uniforme in orožje in z najmodernejšim orožjem skupaj s pomočjo naših zaveznikov angloameričanov ponovno zavzeli Slovenijo. V resnici pa ni bilo tako.

Na mene je padlo povelje, da moram jutri zjutraj ob 7. uri priti na zbirno mesto, mislim da je bila to sobota 28. maja. Ko smo prišli na zbirno mesto, so nas že čakali veliki angleški tovornjaki, na katere smo se namestili, rekoč, zvečer bomo že v Palmanovi. Vendar je bila to angleška prevara. Naši predstavniki so nasedli angleškim lažem. Ko smo bili varno nameščeni na tovornjakih, so ti zabrneli in počasi odpeljali »proti Italiji«, peljali so nas vzhodno od Vetrinja do Pliberka. Tam so nas raztovorili in postrojili v štiristoju. Krenili smo na železniško postajo, kjer sta nas pričakala dva oficirja Ozne. Ko smo spoznali, kako so nas Angleži prevarali, sem opazil več partizanov, oboroženih z ruskimi strojnicami. Ti so nas napotili v živilske vagone, ki so bili pripravljeni, da se vkrcamo vanje. V vsak vagon je moralo iti po 40 vojakov. Ko je partizanski stražar videl, da nas je 40 v vagonu, je vagon zaprt in z zunanjo kljuko vagonska vrata zariglal.

V našem vagonu je dobil veliko denarja in dve žepni uri

Ko so bili vsi vagoni polni, sem zaslišal glas srbskega partizana: »Koji ima novac ili sat, naj ga sakrije,« in ta partizan se je kaj kmalu pojavil pred našim vagonom in odprl vrata ter ponovi že prej izrečene besede: »Koji ima novac ili sat, naj ga sakrije.« Vagon je pustil odprt in šel naprej, odprl je drugega, tretjega, do konca, v vsakem pa je ponovil enako. V tem trenutku pa se je pojavil znani partizanski oficir in rekel v slovenskem jeziku: »Kdor ima denar ali uro, naj jo odvrže v posodo,« ki jo je postavil v vagon. V našem vagonu je dobil veliko denarja in dve žepni uri. Denar in uri je dal v žep in šel naprej v drugi vagon, do konca. Jaz sem imel precej denarja in ročno uro. Uro sem snel z roke in s čevljem skočil nanjo, denarja pa nekaj raztrgal in ga skril v špranjo vagona. Ko je omenjeni oficir napolnil žepe z denarjem in urami, je prisopihala lokomotiva, priklopili so ji naše vagone, dvakrat je zahupala in potegnila. V vagonih pa je zavladala tišina, vsak je razmišljal po svoje.

Sezuj čevlje, sleci obleko in bova zamenjala

Vinko Zibelnik med snemanjem filma o pobojih. Vrhe, kjer je »teharska« cerkev sv. Ane, 5. maja 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Vlak se je ustavil v Slovenj Gradcu, tam so nas pričakali partizani z juga, ki pa so z nami lepo ravnali. Nastanili so nas v neko šolo, kjer smo razmišljali vsak po svoje o naši situaciji. Kar naenkrat pa se je pojavil slovenski partizan, pristopil k meni in mi rekel: »Sezuj čevlje, sleci obleko in bova zamenjala.« Najprej sem sezul čevlje, imel sem nove, nato slekel obleko, partizan pa je tudi sezul čevlje, en podplat je imel veliko luknjo. Pa tudi hlače je slekel, imel je ene ponošene in zakrpane planinske pumparice, ki pa so mi bile premajhne in preozke. Zelo težko sem jih spravil čez peto, v pasu pa jih nisem mogel zapeti. Ko je videl, da imam nove volnene nogavice, mi je hotel še te vzeti. Le komaj sem ga naprosil, da mi je nogavice pustil. Preden se je stemnilo smo dobili še kar izdatno večerjo, ki nam je kar teknila, saj tisti dan nismo še ničesar zaužili. Ko pa se je stemnilo, so nas postrojili v štiristoje, ob obeh straneh pa so postavili po en ruski mitraljez, ki pa ga nihče ni uporabljal. Že kmalu od mesta Slovenj Gradec smo opazili na obeh straneh ob cesti vojaške vprežne vozove in vso mogočo vojaško opremo, kar nam je dalo slutiti, da se je v tem kraju neka vojaška enota predala partizanom, kar pa so pogumni domobranci izkoristili za pobeg. Tudi Vinko Levstik je bil med njimi /rešil se je ponoči, ko so jih gnali po cesti med Mislinjo in Velenjem/.

Vinko Zibelnik med snemanjem filma o pobojih. Vrhe, 5. maja 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Bila je tolikšna razlika, kot je med Bogom in hudičem

Jaz sem že pred Levstikovim pobegom nagovarjal za pobeg svojega brata in ostale iz 19. čete, ki je imela sedež na Dobrovi pri Ljubljani. Posebno pa domače Brinovčevega z Brezovice, Kovačeve iz Stranske vasi, Zelovega iz Gaberja, Božičeve, Brenčinovega Toneta iz Dvora, Koglarjeve iz Podsmreke in še bi lahko našteval. Vsi omenjeni niso bili vajeni vojaških bojev, zato tudi poguma za beg niso imeli, sploh mi niso odgovarjali na moje prigovarjanje. Ko smo se približali cilju, to je Velenju, je bil že dan. Zagledal sem večjo skupino domobrancev, ki so bežali po nekem bregu navzgor. Tisti stražar, ki je šel polagoma, je rekel drugemu stražarju: »Jeli vidiš, kako begajo?« Drugi mu je pa odgovori zelo na kratko: »Pa neka begajo.« Ta pogovor omenjenih stražarjev me je tako opogumil, da sem ponovno začel nagovarjati moje znance, dajmo pobegnit, a odgovora ni bilo. V tem trenutku pa smo se približevali Velenju. Možnosti za pobeg je bilo zmeraj manj, stražarjev pa vse več. Pred Velenjem so nas pričakali slovenski partizani. To je bila tolikšna razlika, kot je med Bogom in hudičem. Ko sem bil še osnovnošolec, sem nekje slišal, da je hudič hudobni človek, in tukaj v Velenju se je pokazalo, da je to res. Slovenski partizani so vpili nad nami in tudi tepli so nas. Ko smo prišli na železniško postajo v Velenju, sem videl, kako je en zelo mlad partizan držal z rokami puško za cev in z velikim zamahom udaril pred menoj stoječega domobranca po hrbtu. Partizanu se je puška sprožila in počilo je. Partizan se je skrčil, z roko prijel za trebuh in obležal. Mislil sem, ta je dobil za svoje zverinsko delo takojšnje plačilo.

Nadaljevanje v: Vinko Zibelnik, domobranci, Hrastenice, Vetrinj, Teharje [2]

1/3