Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča, Cinkarna Celje [3]

/Besedilo je Janez Črnej napisal konec leta 2003./ V zvezi z grobom celjske gospodarske »elite« naj povem zanimiv primer. Moj sosed Ervin Šalekar je nekoč prišel k meni na obisk. Prišel me je vprašat, ali zbiram podatke o pobitih Celjanih.

Franc Leskošek - Luka je dal ubiti obratovodje iz Westnove tovarne

Začel je pripovedovati: »Moj oče je bil obratovodja v tovarni emajlirane posode pri Westnu. Sam sem bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Ko sem se jeseni 1945 iz ujetništva vrnil domov, mi je mama povedala, da so partizani v mesecu maju odpeljali očeta in da od takrat ne ve, kje je. V Celju sem imel veliko poznanih. Hodil sem od znanca do znanca in iskal sled za očetom. Na koncu sem ugotovil, da je Franc Leskošek - Luka takoj po koncu vojne dal poiskati vse obratovodje iz Westnove tovarne in jih zaprl v teharsko taborišče. Zvedel sem tudi, da jih je nato dal 25. maja 1945 ustreliti. Kje so pokopani, nisem mogel izvedeti. Mogoče boste vi zvedeli, kje so pokopani.«

Takoj sem vstal izza mize in šel pogledat v svoj zvezek, katera imena sem zabeležil pri pričevanju Ivana Kamenška iz Bukovžlaka, ki je bil komandir teharske straže. Seveda, tudi Šalekar! »Pa vse dobro zapišite«, mi še danes zveni v ušesih. Seznam priimkov ubitih sem dal preveriti dve leti po smrti Ivana Kamenška pri njegovi vdovi in ta ga je potrdila. Po njegovem obnašanju sem vedel, da je on s temi ubitimi živel in da je moral o tem pripovedovati tudi ženi, saj otrok ni imel. Imel pa je vest, ki mu je komunisti niso mogli uničiti.

Osrednji »spomenik« »NOB« v Celju, ob katerem je »grobnica« komunističnih »herojev«, tudi Franca Leskoška - Luke. FOTO: Ivo Žajdela

Leskoška pa so zakopali v grobnico »herojev« na Trgu svobode

Ervin Šalekar mi je še razložil, da je bil Franc Leskošek nadarjen orodjar in zaradi tega Westnov ljubljenček. Pošiljal ga je na šolanje v Nemčijo in na dopust na morje. Postal je tudi njegov zaupnik, in je vedel, kateri delavci pripravljajo »štrajk« in katere je treba odpustiti.

Po moje je bil Leskošek zelo uporaben človek in tudi zvest. Enkrat komunistom, enkrat Westnu. V imenu komunistične revolucije je dal zapreti in pospraviti vse, ki so vedeli za njegov odnos do Westna, nekdanjega gospodarja, hkrati pa je organiziral pobeg njegovega sina iz Kočevske Reke. Po Leskoškovem nalogu je pobeg organiziral Žgank iz Velenja (brat »rdečega« Nestla Žganka). Izvedla sta ga Karol Žerovnik iz Velenja in Samec (jahalni trener pri Westnu) iz Prekorja pri Celju. Izvajalce so zaprli. Žerovnik je odsedel dvanajst let. Po logiki vrednot sedanjih oblasti v Celju je očitno prav, da tovariš Franc Leskošek počiva v grobnici herojev na Trgu svobode kot zgled.

Izkopane jarke v Čretu so partizani napolnili s trupli ubitih

Mira Toman Antloga, doma iz Celja, zdaj /2003/ živi v Zabukovici, je pripovedovala (dala je izjavo za televizijski dokumentarec Dosje pogrešani): »Naša domačija je bila na najbolj vzhodnem robu bežigrajske doline, v naselju Čret, zahodno od Teharij. Stara Voglajna je tekla severno in vzhodno od nas. Za našim nasadom ribeza je bil naš ali po domače majheniški kozolec. Vzhodno od kozolca so Nemci spomladi 1945 izkopali mrežo strelskih jarkov, ki so tvorili skupaj s pancer grabnom obrambo za Celje. Te jarke so partizani po koncu vojne napolnili s trupli ubitih. Streljanje se je tisto poletje slišalo vse noči. Ujetnike so pripeljali iz taborišča Teharje in iz okolice, saj je bilo v naši dolini tisti čas na tisoče beguncev.«

Dvorec Mlinarjev Janez (levo) na razglednici, okrog leta 1960. VIR: I. Ž.

Več kot štirinajst dni so si morali kopati jame, ponoči pa so jih streljali

Kmet Vrečar, Izak po domače, ima kmetijo na Teharjah, nasproti graščine Mlinarjev Janez. Dobro sva se poznala, saj je imel v hlevih veliko živine in konje ter veliko prašičev, zato me je kot živinozdravnika velikokrat potreboval. Avgusta 1990 sem se napotil k njemu, ker sem vedel, da o povojnih dogodkih, ki so se vrstili v okolici Teharij, veliko ve. Povabil me je v kuhinjo, čeprav je imel pred hišo v senci prijetno klop z mizo. Vedel sem zakaj. Ni hotel, da bi najinemu pogovoru kdo prisluškoval, kar bi bilo zaradi bližine ceste in bližnjih hiš lahko.

»Ali kaj vem o povojnem dogajanju na Teharjah, ko je bilo tu koncentracijsko taborišče, ste me vprašali. O, veliko sem videl in veliko vem, ker se je veliko dogajalo. Ob železnici na Čretu je bila dolga tovorna rampa, tam so stale velike lesene barake. Tja so sredi junija 1945 pripeljali veliko kočevskih Nemcev z družinami iz Brežic. Mislim, da jih je bilo čez 500. Več kot štirinajst dni so si čez dan morali kopati jame, ponoči pa so jih streljali. 'Pancer' in 'šicen grabni' (protitankovski in strelski jarki), ki so jih tam skopali Nemci, so že bili polni pobitih hrvaških beguncev, ki so jih pobijali v drugi polovici maja. Prav tako pri Mlinarjevem Janezu, kjer so tudi morali sami kopati velike jame. Ugreznine se še lepo vidijo, pred kratkim sem tam kosil, greva pogledat.«

Okoli dvorca Mlinarjev Janez je veliko grobišč tam umorjenih (leta 1991). FOTO: Ivo Žajdela

Štiri ugreznine pri dvorcu Mlinarjev Janez: »To so grobovi!«

Odšla sva po dvorišču domačije in nato čez cesto do vhoda graščine pa čez park do južnega roba graščinskega platoja, kjer so rasla akacijeva drevesa. Pokazal mi je tri več kot deset metrov dolge, vsaj dva metra široke in deset do dvajset centimetrov globoke ugreznine. »To so grobovi!« je rekel. Četrtega mi je pokazal na južnem, malo nižjem pobočju, ki se je spuščalo proti železnici. Tam je rasel krompir. »Čudni so ti Teharčani. Vsako leto, ko tu orjejo njivo, izorjejo kako kost, pa jih nič ne moti. Vse pojedo, pa čeprav raste iz grobov,« je zamrmral. Pokazal mi je še grobišče na zahodni strani platoja, južno od gostilne Tlakar – Rednak (tam je bil doma »enooki« polkovnik, udeleženec partizanskega zločina na Lehnu na Pohorju, po vojni sodnik v Novem mestu) proti železnici, kjer je močvirje. »Tam so ubijali in pokopali tiste, ki so jih pripeljali z vlaki, pa niso bili zmožni za hojo do taborišča. Rednakov iz Slanc, ki je bil zagrizen oznovec, je pomagal pri tem,« je pripomnil.

Zeleni travniki dvorca Mlinarjev Janez (leta 1991). FOTO: Ivo Žajdela

V dvorcu so na veliko popivali in se izživljali nad ženskami

Nato sva odšla proti njegovemu domu. Na dvorišču sva se usedla na klop. Nadaljeval je pripoved: »Graščinska stavba je bila del taborišča. Tu se je zbirala oznovska komanda. Večkrat sem videl Petra Stanteta - Skalo, ki je prihajal in odhajal, seveda z avtom. Tudi Edija Golca. Naš občinski kurir Buci je vedel veliko povedati, kako se je v prostorih graščine na veliko popivalo in izživljalo nad ženskami, ki so jih vozili iz taborišča Teharje in Starega piskra iz mesta. Krvavi del in mučenja pa so uprizarjali v kleteh pod graščino in v zemljo vzidani kleti na južni strani graščine. V graščino je moral velikokrat prinesti nujna sporočila in telegrame, ki so prihajali na občino Teharje in pošto. Držal se je za glavo in solze so mu tekle, ko je šepetaje pripovedoval. Tiste čase sem ponoči velikokrat slišal posamezne strele iz smeri Mlinarjevega Janeza.«

Dvorec Mlinarjev Janez (na sredini) zakrit med hišami (pogled od teharske cerkve). FOTO: Ivo Žajdela

Z grozo sva ugotovila, da vlačiva hlode po neštetih grobovih

»Bilo je leta 1947 ali 1948, ko sem bil določen za spravilo lesa v gozdu pod sv. Ano. Moji konji so bili močni in tega navajeni. Kot pomočnik mi je bil določen Stanko Sodin, ki je bil obsojen na družbeno koristno delo. Predvsem zato, ker je bil lastnik opekarne Ljubečna in so mu laže zaplenili premoženje. Gozd je bil na območju taborišča, saj je zajemal tudi farovški gozd, last celjske opatije. S Sodinom sva vlačila hlode po gozdu v dolino. V gozdu je bilo veliko udrtin in jam. Zemlja je bila mokra, po dolini pa je bilo močvirje. Hlodi so se vdirali in razrivali zemljo. Vlake, ki sva jih delala s hlodi, so bile za nama polne kosti rok, nog in tudi lobanje so se kazale. Z grozo sva ugotovila, da vlačiva hlode po neštetih grobovih. Doma sem konje razkoval, češ da šepajo, in se na tak način rešil tega dela. Zdaj ta predel pokriva jezero cinkarniške brozge.«

Pripovedovanje ga je spravilo v slabo voljo. Zahvalil sem se mu in ga vprašal, ali lahko še pridem. Tisti »drugič« se je časovno tako oddaljil, da je med tem zbolel za rakom in umrl.

Dvorec Mlinarjev Janez je danes v lasti celjskega premožneža. FOTO: Ivo Žajdela

Iz taborišča sem moral v graščino voziti ženske

Johan Fric z Babne Gore (Sv. Štefan; živi na Ljubljanski cesti v Celju), upokojeni miličnik, mi je ob snemanju dokumentarca Dosje pogrešani (ki je bil ob predvajanju na Televiziji Slovenija 10. decembra 1996 zelo okrnjen) pripovedoval: »Družabne, sindikalne zabave miličnikov ob 13. maju, dnevu miličnikov, so bile večkrat v graščini Mlinarjev Janez na Teharjah. Vedno se je veliko jedlo in še več pilo. Med eno teh zabav sem šel v pozni uri ven v park, da se malo sprehodim in ohladim. Pri glasbenem paviljonu sem naletel na kolega Darka Sevnika, ki je sedel na stopnicah in glasno jokal. Nisem ga mogel potolažiti, zato sem šel po našega šefa in ga prosil, da greva skupaj do njega. Dolgo sva stala ob njem in ga spraševala, zakaj joka. Nenadoma je izbruhnil: 'Vidva sploh ne vesta, kaj sem tukaj doživljal. Tega sploh ne morem pozabiti, spremljalo me bo do groba. Kot mlad partizan sem bil dodeljen na teharsko taborišče. Bil sem stražar, kurir in vse, za kar so me potrebovali. Iz taborišča sem moral v to graščino voziti tudi ženske. Določili so jih moji nadrejeni, ki so tukaj popivali, se zabavali, posiljevali in se izživljali. Sam sem moral ostati zunaj. Ko so se naveličali, so me poklicali in veleli, da lahko uporabljeno žensko uporabim tudi sam ali pa naj jo takoj ustrelim tam za grmovjem. To sem moral opraviti sam. Bilo je neštetokrat. Tam na robu,' je pokazal v temo, 'so bile jame, kjer sem opravljal svoje delo,' je končal svojo pripoved in začel znova jokati.«

V stranski, južni sobi te graščine se še danes vidi napis, vrezan z nohti v lepa lesena intarzirana vrata: »Tukaj sem preživljala najtežje dni svojega življenja.«

Vlado Grizold, pomočnik komandanta teharskega taborišča Turnherja

Inž. Robert Jedlovčnik, šef obrata v Cinkarni Celje, mi je pripovedoval: »Neko soboto leta 1967 sem v Cinkarni dežural. K meni v pisarno je prišel moj uslužbenec Vlado Grizold /bil je pomočnik komandanta teharskega taborišča Turnherja, op. J. Č./. Bil je pijan. Vrgel se je na kolena, mi začel poljubljati čevlje in prositi, da ga moram poslušati. 'Sem ničvreden, zavržen človek, manj vreden kot podgana, izprijenec in pokvarjenec. Dajte me popljuvati, poščijte me, razglasite me za morilca in ubijalca. Nabrcajte me v rit, pohodite mojo glavo. Sem vodilna svinja. To, kar vam bom zdaj povedal, govorim prvič in zadnjič v življenju.

V času vojne sem delal v Wiener-Neustadtu v tovarni letal. Ob koncu vojne sem se vrnil v Celje in se javil partizanskim enotam. Najprej so me spraševali in zasliševali, nato pa so rekli, da me morajo preizkusiti. Peljali so me na Strenčanove travnike na Lavi /tam je zdaj Sončni park, op. J. Č./, kjer je bilo veliko strelskih jarkov na sveže zasutih, veliko pa jih je bilo še odprtih. Pripeljali so tovornjak, poln nemških vojnih ujetnikov, ki so imeli roke zvezane z žico. Raztovorili so jih, meni pa naročili, da jih moram postreliti. Roke so se mi začele tresti, saj v življenju nisem ustrelil še nobenega človeka. Dobil sem puško. Zadeval sem slabo, enega v roke, drugega v vrat, tretjega v trebuh, tu in tam pa se je kdo zgrudil resnično mrtev. Za menoj so morali usmrtitve popravljati. Napovedali pa so mi, da bo naslednji dan bolje. Naslednji dan so nas odpeljali v taborišče na Teharje. Najprej so nam dali piti konjak.'«

Postal sem ubijalec iz užitka

»'Namesto puške sem dobil brzostrelko. Ko smo začeli streljati po ljudeh, ki so bili zvezani z žico in že pripravljeni v betonskem strelišču, mi je šlo streljanje veliko bolje od rok. Skoraj vse sem ustrelil do smrti. Vsak dan pred streljanjem smo dobili konjak. Tako sem čez nekaj dni že dobil veselje do tega in sem že komaj čakal, kdaj gremo zopet v akcijo. Ko se je komu na vratu še komaj držala glava, sem jo z užitkom brcnil, da se je utrgala. Ni me motilo, da sem imel krvave škornje in hlače. Postal sem ubijalec iz užitka. Za tako dobro delo so me pohvalili in sprejeli v partijo. Postavili so me za vzor, kako mora komunist delati, če mu partija kaj ukaže. V resnici smo bili vsi od komandirja do namestnika vsak dan pijani in vsak dan smo delali z veseljem. Z veseljem smo tudi gledali, kako so mali otroci in dojenčki umirali na soncu.

Videli smo, kako se je general Kveder pripeljal z džipom in hotel enega ustreliti, vendar sta mu spremljevalca to preprečila. Prav tako smo gledali, kako se je Ivan Maček učil streljati po ljudeh.'«

V treh mesecih so vsi trije kronični pijanci naredili samomor

»Vse to sem skoraj tri ure popolnoma otrpel poslušal. V letih 1966 in 1967 smo v Cinkarni imeli tri kronične pijance, za katere nisem vedel, kdaj in zakaj pijejo. Ko jih ni bilo v pisarnah, sem šel v kontrolo. V omarah sem v fasciklih našel skrite zaloge konjaka in tako ugotovil, kdaj pijejo. To soboto pa sem izvedel, zakaj to počnejo. Po tej izpovedi Vlada Grizolda so v treh mesecih vsi trije kronični pijanci naredili samomor. Eden se je obesil, drugi se je ustrelil, Grizold, ki je bil pri meni, pa se je najprej zastrupil, nato so ga v bolnišnici rešili. Po prihodu domov se je ustrelil. Nobena teh smrti ni bila prikazana kot samomor, ampak kot naravna smrt. Tudi jaz sem to izpoved dolgo nosil v sebi, zdaj vas pa prosim, ker vem, da to zapisujete, da to zapišete.«

Samomori ter krvoločnost in krutost

Pričevanje Roberta Jedlovčnika sem zapisal 21. januarja 1995. Spomenka Hribar je v začetku devetdesetih let zapisala, da imamo v državi okrog 4.000 kroničnih pijancev, še živih, nekdanjih »likvidatorjev«, na katere je prejšnja država Jugoslavija pozabila. Koliko jih je že naredilo samomor, pa ni podatka, ker so bili prikriti. Samomorilnost Slovencev ne prihaja samo iz uralskih genskih zasnov, kot je ugotovil raziskovalec, ki se je na televiziji pogovarjal s Sandijem Čolnikom, ampak v veliki meri tudi od krvoločnosti in krutosti, ki so jo komunisti prisilno vnesli med Slovence, ki tega niso bili vajeni.

Janez Črnej, Mlinarjev Janez, taborišče Teharje, poboji, grobišče, Demokracija, 1. 1. 2004

Ivo Žajdela, Ženske skozi zgodovino, Mlinarjev Janez, Danila Kumar, Demokracija, 25. 11. 2004Celje, eno samo grobišče, Mlinarjev Janez, poboji, Nova doba, 13. 3. 1991

Biserka Karneža Cerjak, Zgodba celjskega mogotca, Aleksander Jančar, Celje, Mlinarjev Janez, Reporter, 15. 3. 2010Janez Črnej, Pismo Aleksandru Jančarju, Mlinarjev Janez, poboji, grobišče, Demokracija, 21. 8. 2003

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča [5]

1/6