Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča, Mlinarjev Janez [4]

/Besedilo je Janez Črnej napisal konec leta 2003./ Rudi Vengust, kmet iz Ljubečne (zdaj živi v domu upokojencev v Šentjurju), mi je pripovedoval: »Iz nemške vojske sem se vrnil domov julija leta 1945. Najprej so me zaprli v Mariboru, nato v Šempetru na Krasu. Novembra 1945 sem bil pripeljan na Teharje. Barake, kjer smo prebivali, so bile brez oken, tako da so lahko stražarji kar z mitraljezi streljali skozi odprtine, če se je v barakah kaj premaknilo brez njihove komande. V teh barakah nas je bilo zaprtih okoli 600.«

Komunistična »grobišča« na Teharjah

»Bilo je mrzlo in zima, zato smo kurili v železnem gašperčku, čeprav je baraka bila brez oken. Drva smo nabirali izpod snega. S krampi smo si razsekovali stare štore, ki so kot snežni kupčki štrleli nad površjem. Pri tem delu se mi je nekajkrat zgodilo, da se je kramp, ki sem ga z zamahom usmeril v tak snežni kupček, zaril v nekaj mehkega. Ko sem sneg odstranil, sem ugotovil, da je to človeško telo, v območju glave obdano z vato in povito s povoji, ki so bili prepojeni s krvjo. Vse skupaj je bilo videti kot mumija. Mislim, da so bili obrazi teh ljudi zelo iznakaženi, zato so jih pred usmrtitvijo povili, da so jih na oko bolj človeško, pa vendar z grožnjo peljali mimo drugih zapornikov v gozd, kjer so jih ubili.

Naša baraka je bila zadnja proti jugu v skupini barak. Nekaj barak so že odpeljali nekam v Maribor, verjetno v Bresternico. Za nami je bil hribček, ki se je dvigal nad betonsko tvorbo, ki je izgledala kakor bunker. Na vrhu tega hribčka sta bili dve na sveže zasuti jami, velikosti vsaj 10 x 10 metrov. Vedeli smo, da sta to sveže zasuti grobišči. Čez nekaj let sem šel pogledat taborišče in tudi ti dve jami. Udornine so bile globoke skoraj en meter. Iz taborišča, kjer so nas čuvali zelo 'pasji' primorski partizani, sem bil izpuščen marca 1946.«

Spominski park Teharje, vhod. FOTO: Ivo Žajdela

Poboj upornih stražarjev

Zanimivo je pričevanje Borisa Farkaša, dr. vet. med., doma iz Lendave: »Moj oče je bil sodnik v Celju. Sam sem bil pri Knoju v Celju. Enkrat so nas uporabili za izseljevanje nemške manjšine iz Vitanja. Ponoči smo se odpeljali s tovornjaki, obkolili smo hiše, nato pa so se morali ljudje v pol ure pripraviti za izselitev. Na tovornjak so morali sami splezati. Odpeljali smo jih na avstrijsko mejo, kjer smo jih nagnali s tovornjakov čez mejo. Nekega dne smo dobili nalogo, da gremo v taborišče Teharje, kjer so se uprli miličniki. Miličnike smo morali razorožiti in aretirati, ti pri tem niso nudili nobenega odpora. Odpeljali smo jih v zapor Stari pisker. Kasneje sem izvedel, da so jih vse 'likvidirali'. Izvedel sem tudi, zakaj so se uprli. Njihov komandant je bil velik sadist. Za najmanjši disciplinski prekršek jih je kaznoval s tem, da so morali vso noč bosi stražiti na betonu, kjer je bilo do 10 centimetrov vode. Veliko jih je pri tem hudo zbolelo. Tudi sam sem kmalu občutil, da se ni za igrati. Zaradi nediscipline so me za nekaj mesecev zaprli v taborišče Ferdreng na Kočevskem.«

Nemško manjšino so iztrebili na krvoločen način

Moj kolega Farkaš si je v Vitanju zapomnil lepo nemško plavolasko, ki jo je moral takrat izseliti. Zato sva se nekega dne odpeljala v Vitanje, kjer sva od domačinov izvedela, da je zdaj pokopana na pokopališču v Vitanju skupaj s svojo družino, saj so vsi, ki so kot izseljenci umrli v Avstriji, želeli biti pokopani doma v Vitanju. Vse to sva preverila na pokopališču, kjer imajo lepe in bogate spomenike.

Nemška manjšina je bila pri nas iztrebljena na krvoločen in krut način. Verjetno po nacističnem in boljševiškem vzoru. Na krvoločen način na Teharjah, v Strnišču (Kidričevo), na Teznem, v Bresternici pri Mariboru, na hoškem Pohorju (pri sv. Arehu), v Slovenski Bistrici, Slovenskih Konjicah, Slovenj Gradcu, na Golovcu v Celju, v rudniku Pečovnik pri Celju, v Košnici pri Celju, v Bežigradu pri Celju, pri Mlinarjevem Janezu pri Celju, v Bezovici pri Vojniku, v Višnji vasi pri Vojniku, za pokopališčem v Vojniku, pri Mariji Reki nad Preboldom, v Krškem, v Brestanici (Rajhenburg), v Žančanih pri Slovenj Gradcu, v Šoštanju, v Kočevski Reki, pri Begunjah in verjetno še na drugih krajih. Na krut način pa so bili izseljeni in pregnani prek avstrijske in madžarske meje v najbolj mrzlih zimskih mesecih 1945/46.

Geodetski posnetek iz zraka območja nekdanjega taborišča na Teharjah iz leta 1996. Zgoraj velika zaplata »jezera« s cinkarniškimi odplakami v drugi pregradi, pod njo manjše, izsušeno »jezero« s prvo pregrado. Na tem platoju imajo »Celjani« vadbišče za golf. Pod njo, spodaj, vidna steza za izživljanje »motokrosistov«. Levo od spodnje pregrade in nad motokros stezo je prostor, kjer je bilo teharsko taborišče, tu so kasneje zgradili Spominski park Teharje. Levo, bela zaplata, je celjsko odlagališče komunalnih odpadkov.

Uničevanje seznamov zapornikov iz taborišč v Arhivu Slovenije

V zvezi z iztrebljanjem ljudi, ki niso bili po meri komunistov, je zanimiv zapisnik Arhiva Slovenije z dne 5. 2. 1981 ob 13.30, Župančičeva 3, Ljubljana, o uničevanju seznamov zapornikov iz slovenskih taborišč, med njimi taborišča na Teharjah. Zapisnik o tem, kaj je bilo že uničeno in kaj je treba še uničiti, je napisal Aldo Carli, podpisali pa so ga Zdenko Pavlina, Peter Ribnikar in Zdena Lenarčič. Uničevanje arhivov je kaznivo dejanje, za katerega bi se morala zanimati generalna državna tožilka Zdenka Cerar. Verjetno pa ukaz Borisa Kocijančiča in odgovornega v Arhivu Slovenije z dne 5. 2. 1981 zanjo še danes velja. Naklepno prikrivanje zločinov nekdanjih komunističnih oblastnikov je očitno prikrito početje naših pravosodnih organov.

Vzpeti smo se morali na svež kup zemlje, ki se je ves zibal

Franc Gornik, doma iz Št. Vida (rojen 20. 11. 1927 v Sv. Jakobu v Slovenskih goricah; prepis iz teharske zaporniške knjige, št. 745) mi je pripovedoval: »V taborišče Teharje sem bil pripeljan 14. aprila 1946. Moja zaporedna številka zaporniške knjige je bila 745. V poletju tega leta so taborišče napadli četniki iz smeri cerkve sv. Ane na Teharjah. Nekaj taboriščnikov je na spodnji oziroma severni strani v mrežo naredilo luknjo, skozi katero jih je nekaj tudi pobegnilo. Da bi ostale prestrašili, so nas stražarji odgnali v dolino, zahodno od taborišča, proti prvim hišam, kjer je bilo močvirje. Tam smo se morali vzpeti na okrogel, svež kup zemlje, premera več kot 20 metrov, ki se je ves zibal. 'Takole boste končali,' so nam grozili, 'če bi hoteli pobegniti.'« Ta veliki grob je tam, kjer je zdaj prva pregrada odlagališča piritnih ogorkov.

Štirje teharski »akterji«. Levo, bela zaplata, je celjsko odlagališče komunalnih odpadkov. Na sredini je prostor, kjer je bilo teharsko taborišče, tu so kasneje zgradili Spominski park Teharje. Desno od njega je večja zaplata, kjer je bilo prvo cinkarniško jezero za njihove odplake, že več desetletij izsušeno, vidna je njegova trikotna prva pregrada. Spodaj je motokros steza.

Betonsko strelišče, 130 metrov dolgo, pet široko in tri globoko, polno mrličev

Ludvik Grajžl, ki živi v Prekorju pri Škofji vasi (po poklicu avtoelektrikar) mi je povedal: »V taborišče Teharje sem bil premeščen konec avgusta 1945 iz Bežigrada, kjer sem bil komandant takratnega ujetniškega taborišča. Takrat je bilo betonsko strelišče, ki je bilo vsaj 130 metrov dolgo, pet metrov široko in tri metre globoko, že popolnoma polno mrličev in nasuto z zemljo. Zdaj je tu druga pregrada, pregrada za tekočo sadro.«

Jože Nagode iz Kranja: »Leta 1955 sem služil vojsko v Celju. Na vojaške vaje so nas peljali v gozd okoli vojaškega skladišča v Bukovžlaku. Preden smo začeli vajo, nas je poveljujoči kapetan opozoril, naj ne kopljemo zaščitnih jarkov tam, kjer so ugreznine, ker bi lahko izkopali kosti tamkaj pobitih.«

Ivan Mithans (živi na Koroškem) je pred parlamentarno preiskovalno komisijo dejal, da je bil med 16. in 17. majem 1945 v koloni, ki je štela okoli 7.500 beguncev, stražar. »Begunce-ujetnike smo vodili dva dni skozi Mislinjsko dolino in Hudo luknjo do taborišča Teharje. Tam je bilo že zbranih najmanj 12 do 13.000 ljudi.« Njegova izpoved je bila objavljena v Skupščinskem poročevalcu 1993–1994.

Grobišča so zasuli s komunalnimi odpadki, ki so prerasli v hrib

Alojzija Tellis je za občinsko komisijo Mozirje, ki je raziskovala medvojne in povojne poboje, zapisala, da se je januarja 1941 poročila k Jesenikovim v Dramlje, kjer so imeli gostilno in trgovino. V poletju 1945 se je vsak dan vozila s kolesom po proseniški cesti mimo taborišča Teharje, skozi Bukovžlak proti Celju. Na vzhodni strani taborišča, proti kmetu Brinovcu (kmet Brinovec, že pokojni; kmetija s hišo stoji nasproti vhoda na komunalno odlagališče Bukovžlak; zdaj je lastnik njegove hiše Komunala Celje), je videvala, da so vsak dan na novo izkopavali grobove. Ko so ene zasuli, so zraven izkopali druge. Vse to se je dogajalo maja, junija in julija. Poleg opisa svoje tragične usode, ki jo je doživela v času nemške okupacije, je njena usoda posebno tragična po »osvoboditvi«, zato je priložila skico izkopanih grobov, kjer se je podpisala kod očividec in priča.

Ta predel je zdaj zasut s komunalnimi odpadki, ki so prerasli v hrib. Celjska komunala je kot zaukazan grobar teharskih grobišč zelo dosledno odigrala svojo vlogo. Še okoli leta 1990 je vzhodno od sedanjega spomenika brez dovoljenja postavila separacijo za 3.000 celjskih greznic, tako da se je gnojnica izlivala prek navoženih smeti na grobišča. Posebno zaslugo za to je imel takratni direktor Čerič, ki je nad mrtvimi nadaljeval delo, ki ga je nad živimi začel njegov oče; ta je kot član »sodišča narodne časti« v Slovenskih Konjicah pošiljal Konjičane na Teharje.

Vzhodni del komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah je Celjska komunala prekrila z goro komunalnih odpadkov. FOTO: Ivo Žajdela

Spominski park Teharje bo imel edinstveno okolico

Zdaj /2003/ nadaljuje prostovoljno grobarsko delo Komunale Celje Marko Zidanšek ml., ki je kot polovični podžupan postal polovični direktor Komunale in bo prek projekta Cero (regionalni zbirni smetiščni center) uspešno zakrival še tiste grobove svojih prvotnih članov SLS, ki jih je JLA za svojimi mrežami okoli vojnega skladišča Bukovžlak ohranila. Večina taboriščnikov na Teharjah, slovenskega rodu, vključno z domobranci, je bila namreč po mnenju mnogih članov ali volivcev predvojne, prvotne Slovenske ljudske stranke (SLS). Vodilnim v zdajšnji SLS bi lahko dalo misliti, zakaj jih združena lista in LDS, posredno pa ZZB, uporabljajo.

Spominski park Teharje bo imel v evropskem obsegu edinstveno okolico. Proti jugu odpadno sadro in štorsko železarsko odlagališče, proti zahodu piritno brozgo, proti vzhodu komunalno smetišče s separacijo gnojnic, malo naprej regionalno zbirno smetišče, še bolj proti vzhodu pa spet odpadno cinkarniško brozgo, ki bo kmalu postala radioaktivni prah.

Janez Črnej, »Ekologija« Teharij, taborišče Teharje, poboji, grobišče, Demokracija, 8. 1. 2004

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, Cinkarna, pomori, poboji, grobišča [5a]

1/5