Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča [5]

/Besedilo je Janez Črnej napisal konec leta 2003./ Ministrstvo za notranje zadeve takratne vlade Ljudske republike Slovenije oziroma pomočnik ministra Boris Kocijančič je 14. avgusta 1946 izdal strogo zaupno okrožnico št. 626/46 z naslovom Odstranitev fašističnih grobov, v kateri se je skliceval na strogo zaupni dopis zveznega ministrstva za notranje zadeve št. 63 z dne 9. 8. 1946, kjer so znova zahtevali, sklicujoč se na naredbo z dne 18. 5. 1945, št. 1259, da se takoj odstranijo in zravnajo z zemljo vsa pokopališča ter posamezni grobovi okupatorja in domačih izdajalcev. Ministrstvo za notranje zadeve vlade LRS oziroma minister Zoran Polič je 12. junija 1945 že izdal okrožnico št. 335/45 vsem okrožnim NOO, da morajo to storiti, vendar je bil odziv slab. »Zato se morate dela lotiti takoj in nam poročati, koliko takšnih pokopališč in grobov imate v vašem območju,« je ukazal Boris Kocijančič, pomočnik takratnega ministra.

Celjska kotlina je tri leta zaudarjala po razpadajočih truplih

Nemški vodstveni štab za obrambo Štajerske je 1. marca 1945 poslal zaupno poročilom svojim vodjem o graditvi, številu in obsegu obrambnih objektov na območju Brežic, Trbovelj in Celja. Izkopali so štiri kilometre protitankovskih jarkov (v Celju 2,5 do 3 kilometre), 43,3 kilometra strelskih jarkov, 178 pribežališč, 370 zaklonišč, 453 strojničnih položajev, 33 položajev za minomete, 13 položajev za protitankovske topove in 45 betonskih opazovalnic. Vse te objekti so zgradili pozimi in spomladi leta 1945. Gradilo jih je 5.664 ljudi. Vsi drugi obrambni objekti, ki so bili zgrajeni prej, tu niso našteti. Po pričevanjih jih je bilo vsaj dvakrat ali večkrat toliko.

Po sedanjem vedenju so te objekte v poletnih mesecih po 9. maju 1945 napolnili s trupli ubitih ljudi. Celjani se spominjajo, da je vsa celjska kotlina tri leta zaudarjala po razpadajočih truplih.

Tri leta so »popravljali« zasutja ubitih

Na podlagi navedenega si lahko predstavljamo, kakšno delo je čakalo okrožne NOO (narodno-osvobodilne odbore), posebno v Celju, ko sta taborišče Teharje in celjski Stari pisker leta 1950 usmrtitveno še uspešno delovala. Že jeseni 1945 so nastavili tri ljudi, da so z lopatami hodili po grobiščih in zagrinjali iz nasute zemlje štrleče noge in roke, tu in tam pa tudi glave. Ti ljudje so tri leta opravljali samo to delo. Okrožni narodnoosvobodilni odbori, kasneje so se seveda imenovali drugače, to grobarsko delo opravljajo že 58 let, pa ga še vedno niso opravili in dokončali, saj je pri nas v Celju prikrivanje grobišč znova zaživelo. Izvajalci zločinov imajo svoje simpatije še v drugi in tretji generaciji, ki še vedno izpolnjuje Kocijančičeve ukaze.

Direktor Cinkarne je postal Kamilo Hilbert s sedeža Udbe v Ljubljani

Posebno pozornost kot zaukazani grobar zasluži Cinkarna Celje, saj je dobila najtežjo nalogo, fizično prikriti ožjo lokacijo taborišča na Teharjah, zraven pa še vsaj 400 hektarjev površin, kjer so grobišča. Prek direktorja Kamila Hilberta (od 1953 do 1961), ki je prišel iz samega načelstva Ozne, nato Udbe za Slovenijo, so v Cinkarni vzpostavili udbovsko mrežo, ki je prek partijskega komiteja usmerjala delovanje občinskih organov, ki so morali angažirati strokovnjake za urbanizem (razvojni center), gradbene strokovnjake, regulacijske strokovnjake in komunalo. Plod tega skupinskega dela je bil regulacija Voglajne in postavitev obratov za proizvodnjo žveplene kisline ter odlagališče piritnih ogorkov kot odpadek proizvodnje žveplene kisline. S tem je bil zabrisan del grobišč pod Bežigradom in del grobišč v dolini pod sv. Ano, zahodno od taborišča.

Žveplena kislina naj bi raztopila kosti ubitih

Mejo odlagališča, tam, kjer so postavili prvo pregrado, ki jo je načrtoval Smelt v Ljubljani, je šel po karti pokazat Skale, udbovec, ki je bil livarski mojster v Cinkarni. On je vedel za grobišča, zato je prva pregrada postavljena tik ob 20 metrov okroglem, najbolj zahodnem grobišču v tej dolini, tam torej, kamor zdaj vozijo gradbene odpadke. Partija in Udba sta sklenili, da bo to odlagališče tudi primerno za odlaganje posmrtnih ostankov ubitih, ki so jih izkopavali in jih še bodo, po gradbenih jamah Celja. V svoji »strokovno premišljeni« grobarski vnemi so vozili sem tudi žvepleno kislino, ki naj bi raztopila kosti ubitih. Pozabili pa so, da so v pregrado mimo stroke vgradili velike količine odvečne zelene galice. Tako je žveplena kislina, ki je bila namenjena razkroju kosti ubitih, raztopila tudi pregrado. Piritna brozga se je razlila v dolino, proti potoku Vzhodna Ložnica, kjer se še danes na nekaj tisoč kvadratnih metrih obdelovalnih zemljišč vidi vijoličasto rdeča zemlja, prepojena s piritno brozgo. »Pogreb« ubitih z žvepleno kislino se ni posrečil.

Kako so v Cinkarni Celje začeli proizvajati titanovo belilo

Partijsko vodstvo je s pomočjo Udbe prek urbanističnih ustanov (Razvojni center Celje) in družbenih podjetij (Nivo, Ingrad, Železnice, Komunala, JLA) delno prikrilo grobišča v Medlogu, Golovcu, Zgornji Hudinji, Novi vasi, Čretu, Bukovžlaku, Štorah, Pečovniku in v samem mestu s pozidavami in regulacijami (Zahodna Ložnica), v dolini pod sv. Ano, na Teharjah pa je bilo to nemogoče. Zaradi proizvodnje žveplene kisline in politično zaukazane grobarske nuje Borisa Kocijančiča iz leta 1946 se je ponudila idealna priložnost, ko je Sovjetska zveza potrebovala titan. Jugoslovanska partija, ki je vseskozi podpirala terorizem in sovjetski boljševizem, je obljubila pomoč pri premagovanju zapor za strateške surovine, ki so v obliki zahodnega embarga obdale Sovjetsko zvezo. Celjska županja Olga Vrabič se je zato v Beogradu z vso vnemo zavzemala, da mora Cinkarna Celje pridobiti proizvodnjo titana. Ta proizvodnja namreč daje na tono proizvoda 13 ton odpadka. Če pa proizvajaš žvepleno kislino s pomočjo piritnih rud in ne s pomočjo elementarnega žvepla, je tega odpadka še več. To je bilo politično-grobarsko idealno za Teharje, katastrofalno pa za okolje in zdravje ljudi ter živali. Uničeni gozdovi, uničeni sadovnjaki, uničena živinoreja in konjereja, zastrupljena zemlja in hrana komunistov tako nikoli ni brigala. Še manj pa zdravje ljudi. Celjska kotlina od Levca na zahodu do Ponikve na vzhodu ter Vojnika na severu in Laškega na jugu s Celjem ter z vsemi prebivalci je postala žrtveno jagnje domače primitivne krvoločnosti in od zločincev zaukazane grobarske dolžnosti.

Samo komunistična grobarska logika je prinesla v Celje titan

Tako je Cinkarna Celje prek Vzhodne Nemčije (pogodbo je prišel podpisat sam Ulbricht, takratni predsednik) v obliki titanovega belila (prahu) začela Sovjetsko zvezo preskrbovati s titanom. Samo komunistična grobarska logika je prinesla titan v Celje, ekonomika niti po naključju ne.

Če upoštevamo zastrupitev zemljišč, zraka in hrane, posledično pa obolevnost ljudi za rakom, kronično obolevnost pljuč, ledvic, ožilja, kosti, genetske in teratogene okvare ter povečano umrljivost, lahko to dejavnost Cinkarne primerjamo z zločini, ki so se v petih letih delovanja taborišča zgodili na Teharjah.

Vse tri cinkarniške pregrade leta 1996 (spodaj sever, zgoraj jug), desno prvi dve na kraju morišč in grobišč na Teharjah, levo tretja Za travnikom. VIR: Janez Črnej

Kako so zakopali teharska grobišča

Naslednja direktorja Cinkarne, Drago Čeh (od 1961 do 1968) in Franjo Klinger (od 1968 do 1978), sta se lotila graditve odlagališča za titanovo sadro. Pregrado so načrtovali tako, da so z njeno peto pokrili veliko betonsko grobišče (nekdanje betonsko strelsko vadišče). Z buldožerji pa so po poseku gozda posneli dva metra vrhnjega sloja zemlje v nekdanji Farovški hosti na zahodni strani močvirne doline in jo skupaj z razritimi grobovi porinili v samo pregrado. Pri tem so se na površini pokazale velike količine kosti. Takrat, ko na gradbišču ni bilo delavcev, so jih otroci zbrali na velik kup. Ko ga je vodja gradbišča inž. Jakob Raspotnik - Jaka, in direktor proizvodnje titana, opazil, je otroke razgnal, kosti pa dal z buldožerjem poriniti v pregrado. Približno na kraju, kjer je Ivan Kamenšek pokazal, da so grobovi domobranskih oficirjev.

Na vzhodnem delu so se najprej lotili vzpetine, kjer sta bila dva velika grobova 10 x 10 metrov, ki ju je opisal Rudi Vengust. Vzpetino so porinili na »betonski bunker«, kakor so ljudje imenovali mučilnico na skrajnem jugu taborišča (dobro vidno na zračnem posnetku iz leta 1972). Po pripovedovanju ljudi, ki so hodili na ta kraj okoli leta 1958 nabirat borovnice, je bil bunker poln lobanj in kosti, tako da so štrlele skozi njegova okna.

In še drugi zorni kot (spodaj jug, zgoraj sever). Vse tri cinkarniške pregrade, levo prvi dve na kraju morišč in grobišč na Teharjah, desno tretja Za travnikom. VIR: Janez Črnej

Druga pregrada je ena sama grobnica ubitih na Teharjah

Druga pregrada, pregrada za titanovo sadro, je tako postala ena sama zemeljska grobnica ubitih na Teharjah. Tako so še 24. junija 1989 ob polnoči, ko so pod vodstvom cinkarniškega inženirja Emila Krivca na črno izkopavali jarek na vrhu pregrade za cevovod titanove brozge za odlagališče Za travnikom, naleteli na človeške kosti (prav tam, kjer jih je dal cinkarniški inženir Raspotnik pred leti z buldožerjem zagrebsti) in jih pod nadzorom celjske milice nekam odpeljali. To početje sta po naključju opazovala mlada zaljubljenca, ki jima nikakor ni šlo v glavo, kaj počne miličniški avto s prižganimi utripajočimi lučmi sredi noči na vrhu cinkarniške pregrade.

Teharje so hoteli popolnoma onemogočili in uničili

Naslednji cinkarniški direktor Marjan Prelec (od 1995 do danes in še naprej do leta 2005) je skupaj s takratnim celjskim županom Tonetom Zimškom pokazal ambicije, ki pa so razburile celo Celjane, četudi so bili vajeni vsega najhujšega in že popolnoma otopeli. Ta dva sta pripravila načrt razširitve Cinkarne prav do Teharij, s tem da bi Teharje postopoma (kar so že začeli) popolnoma onemogočili in jih uničili. Kraj, kjer je bilo taborišče Teharje, so v načrtih Razvojnega centra Celje in v uradnih aktih občine že preimenovali v Žepino. Zagretost novega direktorja Prelca za izpolnjevanje ukazov Borisa Kocjančiča iz leta 1946 izvira še iz časov, ko je bil kot mladostnik uradni pripadnik slovenskih domobrancev, nato pa se je zaradi svoje osebne ambicioznosti začel prizadevati za lastno kariero in delati komunista. Zaradi inteligence mu je prek vodilnega položaja pri Ingradu, nato petletnega poslanstva za Zidarjev (Mačkov) SCT pri Huseinu v Iraku to tudi uspelo.

Desno plato prve cinkarniške pregrade, levo jez druge, vanjo so ob gradnji zrinili teharska grobišča (spominska slovesnost 4. 10. 2009). FOTO: Ivo Žajdela

Kako so gradili tretjo pregrado Za travnikom

Povečanje proizvodnje titana je zahtevalo nove površine za odpadke. Grobišča v skrajno vzhodnem delu teharskega gozda, naprej od vojaškega skladišča, še niso bila prikrita. Zato so se grobarji Teharij odločili za dolino med Proseniškim, Ogorevcem, Kresnikami in Bukovžlakom. Da ne bi imena teh krajev, ki obdajajo morilsko in grobarsko površino nekdanjega taborišča, spominjala na Teharje, so prostor, kjer je odlagališče nastalo, poimenovali (po zgledu Žepine) Za travnikom.

Samo graditev deponije je prevzel SCT (kdo pa drug!) z Mačkovim Zidarjem na čelu. Podizvajalci so bili Nivo Celje, Ingrad Celje, Remont Celje in zasebni buldožeristi. Zasebnike so uporabili takrat, ko so morali v zahodni, notranji del pregrade poriniti veliko grobišče z okoli 1.000 ubitimi, in na severnem zunanjem delu, kjer je bila poskusna površina Gozdnega gospodarstva zasajena z mladimi macesni. Escetejev nadzornik graditve pregrade iz Šempetra mi je razlagal, da se mu je zdelo čudno, ker so dobili navodilo, da pete pregrade ne smejo globlje vgraditi kot pol metra. Po moji razlagi, da so se najverjetneje bali, da bi spet razkrili kakšno grobišče, se je udaril po glavi, češ, zdaj pa razumem.

Ko so gradili tretjo pregrado Za travnikom. FOTO: Ivo Žajdela

Tretjo pregrado so gradili pod diktatom funkcionarske moči

Splošno razburjenje okoliških ljudi je nastalo takrat, ko so začeli s Tatrami voziti piritne ogorke s teharskega odlagališča piritnih ogorkov. Takrat so začeli z nočnimi deli med 21. in 24. uro. V že navoženo piritno jedro so v nočnem času začeli kopati jame 5 x 5 metrov. V te jame so nekaj vozili, nato pa jih zabetonirali. Betonske hruške, ki so se na pregradi vrtele pod reflektorji, so redno spremljali miličniški avtomobili z utripajočimi lučmi. Zjutraj so morali geodeti, ki so prejšnji dan poravnavali nasute površine, delo na istih površinah ponoviti. Ta dela so se pojavljala ves čas, ko so vozili piritne ogorke. Izkop v nočnem času na taboriščni deponiji je spremljal tudi takratni župan Tone Zimšek. O teh delih, ki so zbujala strah pri ljudeh, so pisali časopisi, g. Jerman, novinar na drugem programu Radia Ljubljane, je poročal o razburjenju in strahu ljudi s tega območja (Ogorevc, Proseniško, Kresnike). Uradni občinski inšpektorji (takrat so imeli državna pooblastila) so, vključno s celjsko milico, vsa ta dela zanikali, češ da imajo ljudje privide in si vse skupaj izmišljajo. Takratna načelnica inšpektorata občine Celje Alenka Pečnik mi je razburjena razlagala, kako jo je komandir milice nadrl, ko je od njega zahtevala, naj miličniki zadevo raziščejo, češ naj zadevo pusti pri miru, saj se bodo ljudje naveličali govoriti in razburjati.

Tone Zimšek, takratni celjski predsednik občinske skupščine, je zaradi lepšega celo vložil ovadbo zoper nočna dogajanja (ki jih je sam nadziral). Razumljivo je bilo, da je takratni šef tožilstva g. Birsa ovadbo »zaradi pomanjkanja dokazov« zavrnil.

Vloga celjske komunistične milice pri prikrivanju morišč

Vladna komisija za evidentiranje in označitev prikritih grobišč je v svoj program dela vključila tudi razjasnitev teh dogajanj. Zaradi tega sem se kot predsednik komisije obrnil na sedanjega šefa celjske policije Edvarda Mlačnika, češ da morajo o teh dogajanjih na cinkarniških deponijah obstajati zapiski, saj so o tem poleg ljudskih govoric pisali časopisi, obveščal je radio, raziskovala je inšpekcija in obveščeno je bilo tožilstvo. Povedal mi je, da o tem, kar se je dogajalo leta 1989, nimajo nobenih dokumentov. Da bi pa lahko imel kaj dokumentov takratni komandir Postaje milice Celje. Kje bi ga lahko poiskal, kdo bi lahko to bil, sem ga vprašal. Saj ga ni treba iskati, imate ga zraven sebe, je član vaše komisije, to je Vinko Gorenak. S čudnimi občutki sem zapuščal policijo. V glavi so se mi zvrstile prošnje in pobude, ki sem jih kot poslanec in kasneje kot predsednik komisije Demosa naslavljal na notranje ministre Bavčarja, Bizjaka, Štera in ministra za okolje in prostor Jazbinška, da bi zadeve enkrat razčistili. Vendar notranji ministri, ki sem jih kot Demosov poslanec osebno poznal in tudi glasoval za njihovo imenovanje, so mi vseskozi govorili, da se stvari toliko časa ne bodo razčistile, dokler se policijsko vodstvo v Celju ne bo zamenjalo.

Janez Črnej ob odkritju (izkopu) grobišča v protitankovskem jarku, na katerem je zgrajena tudi osnovna šola Frana Roša na Golovcu (zadaj). FOTO: Ivo Žajdela

Ko sem jim odkril grobišče pri šoli Franja Roša na Golovcu

To mi je potrdilo tudi obnašanje celjskih kriminalistov, ko so me zvečer po telefonu, ko sem jim odkril grobišče pri šoli Franja Roša na Golovcu, opozarjali, kako dolgo jim bom še delal zgago. Nato so me tudi ovadili tožilstvu, čeprav sem bil kot izvoljeni svetnik občinskega sveta v Celju podpredsednik teharske komisije, ki je bila po občinskem statutu določena za raziskavo grobišč. Posebno pravno znanje in politično usmerjenost je pokazal v ovadbi takratni šef kriminalistov Stanislav Veniger, ki je zapisal, da sem z izkopom na delu protitankovskega jarka skrunil pokopališče (pojem, ki ga je za grobišča uporabljal Boris Kocijančič v svojem ukazu), čeprav sem jim sam šel povedat, kaj sem našel na travniku. To sem izvedel po dveh mesecih, ko je tožilec Birsa ovadbo zavrnil in zavrnitev poslal t. i. teharski komisiji v vednost na občino. Tam so nato izkopali 42 trupel, nato pa jamo zasuli in pustili vsaj en kilometer neizkopanih ubitih. Zdaj so na tem mestu nasuli dva do tri metre debelo plast zemlje v dolžini okoli 70 metrov prav po grobišču »protitankovski jarek«, najbrž v sodelovanju z g. Venigerjem.

Janez Črnej, Cinkarna kot grobar, Demokracija, 15. 1. 2004Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, Cinkarna, pomori, poboji, grobišča [5b]

1/6