Nadaljevanje iz: Ivo Žajdela, Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča [2]

/Besedilo je Janez Črnej napisal konec leta 2003./ Država gradi na Teharjah obsežen in zelo drag projekt Spominski park Teharje. Toda niti ena državna ustanova, kot so Arhiv RS, Muzej novejše zgodovine, zgodovinski arhivi, ministrstvo za notranje zadeve, pravosodno ministrstvo, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in končno tudi vlada, državljanom še ni obrazložila, zakaj se to gradi. Uradna anonimnost vsesplošno znanih tragičnih dogajanj in zločinov, ki so bila javnosti predstavljena od posameznih žrtev kot osebna doživetja ali v obliki spominskih žalnih govorov, je, kot je videti, še vedno zaukazana. Po besedah Marijana Tršarja zaukazana krutost kot način obvladovanja zapornikov na Teharjah in kot zaukazana molčečnost obvladovanja že napisanih zgodovinskih laži.

Taborišče na Teharjah med nemško graditvijo leta 1943. Levo in desno sta dolinici pod njim še zaraščeni z gozdom. Desno spodaj so bila kasneje komunistična grobišča, na njih so postavili prvo cinkarniško jezero. Levo zgoraj so postavili celjsko odlagališče komunalnih odpadkov. VIR: I. Ž.

Politična dvoličnost Slovencev

Državni molk in anonimnost zavijata tudi druga taborišča, zapore, mučilnice in zazidana grobišča, kot so: Kočevska Reka, Ferdreng, zapori na Poljanskem nasipu v Ljubljani, Begunje, Rajhenburg–Brestanica, novomeški zapori, Brežice, Stari pisker v Celju, Strnišče (Šterntal oziroma Kidričevo), Bresternica pri Mariboru, mariborski zapori, Hrastovec, Filovci in še in še. Vse to nakazuje, da so krvoločnost in krutost med Slovence prinesli komunisti in boljševiki že leta 1941 s svojimi »partizani«, strahotno pa sta se razmahnili aprila 1945 leta z »osvoboditvijo« Prekmurja (delovanje Puklastega Mihe), 8. maja istega leta pa po vsej Sloveniji.

Politična dvoličnost Slovencev je nastajala zaradi vcepljenega strahu pred krvoločnostjo in krutostjo komunistov, ki jo je po demokratizaciji znal vodilni komunist Milan Kučan vizionarsko izkoristiti. Njegova dvoličnost, značilna za Balkan (Milošević), je preslepila ljudi na volitvah, tako da so nekdanji komunisti (polni prevar, laži in pačenja) spet prišli do oblasti.

Komunistično koncentracijsko taborišče Teharje

Taborišče Teharje je začelo delovati 9. maja 1945 v barakah in na prostoru nekdanjega nemškega mladinskega vadbišča, ki ga je pripravil nacistični okupator za usposabljanje mladincev, preden so odšli na fronto. Delovalo je do leta 1951. Leta 1946 se je preimenovalo v Zavod za prisilno delo na Teharjah. Takrat je bil upravnik po činu kapetan. Del takratnih zapornikov je bil obsojen pred vojaškimi sodišči, za katere se je vodila zaporniška knjiga, drugi del pa so bili civilisti, ki so bili tudi obsojeni pred vojaškimi sodišči.

V prvem letu delovanja so vozili na Teharje vse, ki so jih partizani imeli za politične nasprotnike. Za nemške vojne ujetnike so pripravili taborišče okrog graščine Bežigrad, a je bilo že avgusta 1945 opuščeno. Nemške vojne ujetnike so delno razselili, delno odpustili. Kruto, krvoločno in nerazumljivo je bilo to, da so jih po odpustu po okolici taborišča lovili in jih ubijali. Med njimi je bilo kar nekaj ubitih Slovencev, prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Osebje in komandant taborišča so bili nato prestavljeni v teharsko taborišče.

Cinkarniški odpadki za prvo pregrado na Teharjah (posneto maja 1990), kasneje so si tu, nad »grobovi« umorjenih, omislili vadbišče za golf. FOTO: Ivo Žajdela

Pod poveljstvom Ozne in Udbe so z ujetniki počeli, kar so hoteli

Kategorija političnih zapornikov je obsegala zelo široko paleto: od Slovencev, ki so jih Ozna, VDV, KP in terenci dali na seznam že leta 1944, slovenskih domobrancev z družinami vred, ki so jih Angleži vrnili iz Vetrinja, domobranskih družin, ki so ostale doma in so bile na seznamu terencev po vsej Sloveniji, nemške manjšine, določene prek Avnoja že leta 1944 do delov Jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, hrvaških domobranov s civilisti vred in hrvaških ustašev ter srbskih Nedićevih četnikov. Raziskati bi bilo treba govorice, kaj so storili z 400 do 600 Židi, ki so se vračali iz nemških taborišč in naj bi jih bila partizanska vnema spravila pod zemljo že kar po sestopu iz vagonov na tovorni postaji Začret. Vsi ti ljudje, označeni kot politični nasprotniki, so imeli status, kakor pravijo Nemci, »vogelfrai« (prosti ptiči). Z njimi so lahko pod poveljstvom Ozne in kasnejše Udbe oficirji, stražarji in pazniki počeli kar so hoteli: jih mučili, stradali, posiljevali in ubijali.

Celjska komisija za medvojne in povojne poboje

Demos je 13. julija 1990 v Celju ustanovil komisijo, da razišče medvojne in povojne zunajsodne poboje na območju takratne občine Celje. Sestavljali so jo: dr. Milko Mikola, Gojmir Mlakar, Janez Cvirn, Roman Leljak, Janko Novak, Peter Simoniti, Aleš Demšar in Janez Črnej. Imenovan sem bil za predsednika. Člani komisije smo začeli delati posamično, velikokrat tudi skupaj. Šele po nekaj mesecih smo ugotovili, kako obsežno, mučno in nehvaležno delo smo sprejeli. Do takrat nismo vedeli, da so na območju Celja ubili cele armade vojakov, civilistov, beguncev in političnih zapornikov.

Večino dela smo opravili do sprejetja celjskega občinskega odloka, saj je bilo naše delo vsebinska osnova za občinski odlok o zaščiti grobišč v Celju. Koalicija Demos delovanju komisije ni postavila časovnega okvirja. Eden od članov komisije je med tem umrl, eden se je naveličal delovanja, eden pa občasno še deluje. Tako jaz kot predsednik po potrebi poiščem nadomestne člane, posebno pri odkrivanju novih grobišč.

Tabla odlagališča Bukovžlak, Cinkarna Celje, oziroma t. i. prve pregrade na Teharjah, s podatki (začetek 90. let, ko so iz nje vozili usedlo sadro v tretjo pregrado Za travnikom). FOTO: Ivo Žajdela

Sramotna sprenevedanja in laži o pobojih

Zadnje čase se pri lokalnih oblasteh v Celju pojavlja namerno vsiljen dvom, češ da na Teharjah ni dokazanih grobišč, saj ni bilo nobenega izkopa kosti. Nobeden ni našel kakšnih sledi grobišč. Izvor teh vsiljenih dvomov je celjski župan Bojan Šrot, podpredsednik SLS, nekdanji odvetnik in podsekretar na ministrstvu za pravosodje, nekdanji predsednik nadzornega odbora Cinkarne Celje in sedanji član zveze borcev. O domnevnih grobiščih je leta 2006 na predstavitvi zbornika Muzeja novejše zgodovine Celje govoril bivši borec in član ZB Celje Ivan Žmahar. Ob poglavju dr. Mitje Ferenca o teharskih grobiščih je izjavil, da na Teharjah še ni bilo najdenih posmrtnih ostankov žrtev.

O domnevnih grobiščih na Teharjah je govoril tudi sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve mag. Franc Žnidaršič, sicer član Desusa in zveze borcev. Zgodovinski pouk iz tega je, da si lahko na oblasti nekaj desetletij, če uporabiš strategijo zanikanja, fizičnega prikrivanja dejstev, uničevanja arhivov, če pa obvladuješ izvršno, pravosodno, policijsko in politično oblast, lahko spreminjaš in zamolčiš tudi zgodovinska zločinska dejanja, kot je pomor na desetine tisočev ljudi.

Podatki o t. i. prvi pregradi na Teharjah (začetek 90. let). FOTO: Ivo Žajdela

Državljani, ki se brigajo samo zase in svoje želodce, so idioti

V Celju jim to skoraj uspeva na državni, republiški in občinski ravni, in to s pomočjo nekdanje Udbe, nekdanje JLA, zveze borcev, nekdanje milice, Cinkarne Celje, Komunale Celje in prebivalcev. Zdaj, ko se je že veliko stvari razjasnilo, na žalost samo na podlagi pričevanj, namerno pa ne z dokumenti, dokazi in dejstvi, so ubrali pot domnevnosti. Mogoče pa bo uspel poskus prikrivanja zaukazanih zločinov. Pri razpravi o viziji Slovenije, katere del je bil predvajan po televiziji, je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar obrazložila, da so stari Grki državljane, ki so se zanimali za delovanje države, njen ustroj in pravičnost, imenovali patrioti. Druge državljane, ki pa so se brigali samo zase in svoje želodce, pa idioti. Na to drugo kategorijo državljanov, ki so jo komunisti skozi desetletja skrbno množili in negovali prek svoje državne »živalske farme«, sedanja oblastniška garnitura še vedno računa.

Grobarja za teharsko taborišče sta bila Cinkarna Celje in Komunala Celje

Navedel bom nekaj pričevanj, in sicer zapornikov, ki so v taborišču živeli od jeseni 1945 do spomladi 1947, aktivnih udeležencev na strani poveljstva taborišča, okoliških prebivalcev in opisal konkretno delovanje celjske »Demosove« komisije ter moje doživljanje pri tem raziskovalnem delu. Prav tako bom opisal delovanje občinskih in državnih oblasti skupaj s podjetji, ki so bila določena za prikrivanje grobišč in samega taborišča. Uradno določena grobarja za teharsko taborišče in grobišča sta bila Cinkarna Celje in Komunala Celje, katerima so bili dovoljeni vsakršni fizični posegi na tem območju ob finančni podpori občine in države.

Nekateri Celjani so se po demokratizaciji z golfom sproščali nad »grobovi« po vojni umorjenih. FOTO: Ivo Žajdela

Ivan Kamenšek, komandir teharske straže

Junija 1990 je bil lep sončen dan, ko sem se dogovoril z Ivanom Kamenškom, čevljarjem iz Bukovžlaka, ki je bil komandir teharske straže, kakor je sam dejal. Ta straža je bila tista, ki je vodila zapornike na streljanje v samem taborišču ali zunaj njega na podlagi ukaza poveljstva taborišča. Kamenšek me je pričakoval. Usedel se je v moj avtomobil in odpeljala sva se najprej k nekdanjemu taborišču.

Delavci Cinkarne so s stroji premetavali zemljo v sredini piritnega odlagališča (uradno odlagališča trdih odpadkov), tam, kjer je zdaj igrišče za golf. Od tam so leta 1988 odvozili okoli 160.000 ton piritnih ogorkov, verjetno skupaj s posmrtnimi ostanki tistih žrtev, ki so jih skozi leta dovažali iz grobišč gradbenih jam po Celju (železniška transportna postaja v Čretu, Carinarnica Celje, nekdanji STC Celje v Čretu, Kidričeva ulica, pražarna pirita »rdeča hiša« na dvorišču Cinkarne Celje, osnovna šola Frana Roša na Golovcu, nekdanje Toprove hiše na Golovcu, stanovanjski bloki in garaže v naselju Nova vas, športno igrišče I. osnovne šole v Celju in še in še).

Glavni vodji skrivnostnih nočnih del sta bila Tone Zimšek in Marjan Prelec

Ta dela na odlagališču piritnih ogorkov v letu 1988 zaslužijo posebno pozornost, saj so s svojo obsežnostjo, dolgotrajnostjo in skrivnostnimi nočnimi deli povzročila razburjenje prebivalcev okoliških naselij, občine Šentjur in Celje ter širše Slovenije. Razburjenje je bilo predvsem zaradi tega, ker je takratni inšpektor za delo občine Celje Stane Ocvirk zaupno razširjal novice, da vozijo jedrske odpadke iz Jedrske elektrarne Krško v novo pregrado, imenovano Za travnikom, prek Štor in naselja Kresnike. Njegova žena Sonja, ki je bila predsednica KS Štore, je mirila ljudi, ki so hodili prijavljat nočno dogajanje na pregradi, češ da bo že milica vse razčistila in uredila. Nočna dela so spremljale zapore ceste Bukovžlak–Blagovna. Glavni vodji teh skrivnostnih nočnih del sta bila predsednik takratne Skupščine občine Celje Tone Zimšek in Marjan Prelec, takratni in sedanji direktor Cinkarne Celje. Komandir Postaje milice v Celju pa je bil Vinko Gorenak, zdaj predavatelj na policijski šoli v Ljubljani.

Po demokratizaciji so se na območju komunističnega uničevalnega taborišča izživljali tudi »motokrosisti«. FOTO: Ivo Žajdela

Miloš Rant naju je spraševal, kaj tam počneva

Z Ivanom Kamenškom sva se napotila peš po rdeči blatni cesti proti drugi pregradi, za katero je zajezena odpadna tekoča sadra titanove proizvodnje. Oboroženi čuvaj Cinkarne je dal znak za alarm in takoj se nama je pridružil Miloš Rant, inženir iz Cinkarne, vodja gradbišča. Spraševal naju je, kaj tam počneva. Razložil sem mu, da bo na Teharje prišel predsednik vlade Lojze Peterle in da bo v julija tu uradna slovesnost. Radi bi mu pokazali, kje so največji grobovi. Po tej razlagi nama je g. Rant dovolil navzočnost z razložitvijo, da je velik grob južno od čuvajnice ob prvi pregradi, tam, kjer je bila zemlja že nasuta in s travo porasla, tam, kjer zdaj na novo vozijo trde odpadke, kjer nastaja umetni hrib.

Kamenšek mu je ugovarjal, češ da je takih grobov več. Rant pa je odgovoril, da njega pri graditvi odlagališča in zasipavanju grobov ni bilo zraven, saj je takratna dela vodil inženir Jaka Raspotnik, direktor titanove proizvodnje, in odšel.

Steza za izživljanje »motokrosistov« na območju komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah (geodetski posnetek iz zraka iz leta 1996).

Močvirna dolina pod cerkvijo sv. Ane in pobočja okrog so polna posamičnih in skupinskih grobov

Kamenšek mi je začel pripovedovati: »Bil sem komandir teharske straže, ki je vodila taboriščnike na streljanje in stražila mesto streljanja. Za streljanje so bili taboriščniki določeni od komande taborišča ali pa jih je Knoj na ukaz Ozne pripeljal od drugod. Močvirna dolina pod cerkvijo sv. Ane in pobočja okrog, ki so bila porasla z gozdom (farovški hrastov gozd, last celjske opatije), so polna posamičnih in skupinskih grobov. Jame so kopali drugi taboriščniki ali pa žrtve same. Pod desnim (zahodnim delom) pregrade, vzhodno od kmetije Kopitar na Vrheh, smo streljali in zakopavali domobranske oficirje. Bilo jih je veliko. V betonsko strelišče, dolgo okoli 130 metrov, široko okoli 5 metrov in globoko dobre 3 metre, smo odlagali umrle zaradi bolezni, lakote in onemoglosti ali tiste, ki so jih ubili taboriščni stražarji. Streljali pa smo jih tudi v samem betonskem koritu strelišča, saj prostora ni manjkalo.«

Morišča pri graščini Bežigrad

Kamenšek je postal živčen. Neznani delavci Cinkarne so naju nezaupljivo opazovali. Zaprosil me je, da greva vstran. Zapeljala sva se mimo njegovega doma v Bukovžlaku do graščine Bežigrad (zdaj že skoraj razvaline, ki jo je uničila Ozna, ker je v njej in okoli nje imela taborišče za vojne ujetnike, dodatno uničenje je povzročila JLA, zdaj pa SV). Na levi strani ceste iz smeri Bukovžlaka so bili navoženi kupi zemlje in gradbenih odpadkov (zdaj so jih zravnali z buldožerji v napet nasip), porasli s plevelom, ostro travo in grmovjem. Podala sva se na rob, kjer se je odprl pogled na rezervne železniške tire in objekte Cinkarne.

Tu mi je razkril in poudaril, da si moram dobro zapomniti sledeče: »Ukazano nam je bilo, da moramo ubite žrtve v grobovih mešati, tako da v enem grobu niso samo Celjani ali domobranci ali Hrvatje ali Srbi ali Nemci, ampak vsakih nekaj, tudi žensk. Voglajna je tukaj imela drugi tok /stari tok je dobro viden na vojaškem zračnem posnetku iz leta 1956, op. J. Č./«

Bilo je preveč ljudi za streljanje in preveč trupel

»Od Lederskega mostu čez Voglajno je bilo kar nekaj gramoznih jam in zajed. Tukaj pod nama, kjer so zdaj železniški tiri, je bila velika stara gramoznica, poraščena z grmovjem in z nekaj smrekami. Tukaj je bil ubit del celjske gospodarske 'elite', ne samo v Košnici, kakor govorijo. V Košnici tudi (Rakuš in drugi), tu pa so bili ubiti Weren, Hladin, Sovič, brata Žumer, Šalekar, Franc Cigelšek, drugi Rakuš, Kresnik, Jelen, Dobovičnik, Volgemut, Hoffman in še drugi, ki pa se jih zdaj ne spomnim. Tam, kjer zdaj stojijo poslopja Cinkarne, rdeča stavba-pražarna, velika hala pred nama, Carinarnica, STC (Skladišča transport Celje), tam je bilo veliko strelskih jarkov, ki so jih izkopali Nemci, nekaj pa že jugoslovanska kraljeva vojska, pa pancer graben, izkopan spomladi leta 1945 vse od Mariborske ceste do stare štorske Stolarne. Ti izkopani jarki so bili polni ubitih žrtev in zelo na tanko zasuti z zemljo. Ni bilo časa, ni bilo prostora, bilo je preveč ljudi za streljanje in preveč trupel. Na oni strani bežigrajske graščine proti trnoveljskim Gajem tudi.«

Komunistično uničevalno taborišče Teharje iz leta 1945 so po vojni prekrivali z odplakami iz Cinkarne (stanje leta 1990, zadaj cerkev sv. Ane). FOTO: Ivo Žajdela

Direktor Cinkarne Marjan Prelec je z ograjo zamejil teharsko prizorišče

Po skoraj štiriurnem pogovoru sem Ivana Kamenška zelo utrujenega pripeljal domov. Zahvalil sem se mu, stisnil mi je roko, se nasmehnil in rekel: »Pa vse dobro zapišite!«

Julija 1990, ko je bila ob prvem teharskem križu maša in državna slovesnost, je Ivan Kamenšek sedel v drugi vrsti, na klopi pred križem. Gledal sem ga, bil je zelo poten in bled. Nenadoma se je zgrudil pod klop. Dva sta priskočila, ga dvignila in odpeljala pod roko. Čez dve leti je umrl za rakom. Bil je eden redkih, ki mu je izpovedana resnica lajšala predsmrtno trpljenje.

Zanimivo je bilo, kako je direktor Cinkarne Marjan Prelec dočakal prvega predsednika vlade. Njega samega ni bilo na spregled, dal pa je omejiti njegov dostop do križa z na novo posajenimi cipresami in na novo postavljeno visoko taboriščno mrežo, da ne bi ljudje imeli dostopa do grobišč. Te ciprese in taboriščna mreža stojijo še danes, ker zdaj varujejo vadbišče za golf.

Ugotovil sem, da Prelec ni bil iskren in odkrit

V času, ko so gradili odlagališče Za travnikom, so delavci z juga, ki so sodelovali, govorili po Celju, da so pri zemeljskih delih naleteli na grobišča in da se je direktor Marjan Prelec vsak dan pripeljal na kontrolo. Njegov mercedes je bil rdeč od piritne brozge, a mu ga ni bilo žal. V časopisu Nova doba se je leta 1990 pojavil zapis, da je Marjan Prelec na tem kraju že drugič zakopal svoje mrtve »pripadnike«. Šele po nekaj letih sem ugotovil, da so bili mišljeni domobranci, katerim je kot mladoletnik pripadal. Kot predsednik vladne komisije za evidentiranje prikritih grobišč sem hotel svoje vedenje o dogajanju z grobišči v času graditve odlagališča Za travnikom dopolniti s pogovorom s Prelcem. Dobila sva se v posebni sobi hotela Štorman (nekdanji hotel Celeia). Po enournem pogovoru sem ugotovil, da ta ni bil iskren in odkrit. Obljubil mi je, da bo vprašal še svoje podrejene inženirje, ki so takrat vodili graditev odlagališča. Čez nekaj dni sem ga po telefonu poklical in izvedel, da nobeden od njih ne ve nič o grobiščih. Razumljivo.

Še to: Jože Jančič je pripovedoval, kako se je z njihove domačije, ki je prva na Proseniškem iz smeri Celja proti Blagovni, v maju, juniju in juliju 1945 proti večeru večkrat slišalo skupinsko petje, ki so ga rafali strojnic nato pretrgali, pevci pa so za vedno utihnili. »Petje in rafale je bilo slišati v gozdu, ki leži vzhodno od taborišča proti nam, tam, kjer je vojaško skladišče Bukovžlak in zdaj nova pregrada in deponija Za travnikom,« je dejal Jančič.

Janez Črnej, Taborišče Teharje, poboji, grobišče, Demokracija, 25. 12. 2003

Gašper Blažič, Teharje: spomin na trpljenje, Stanislav Lipovšek, Aleš Maver, Demokracija, 10. 10. 2013Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča, Mlinarjev Janez [4]

1/10