Nadaljevanje iz: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [2]

T. i. uradni zgodovinarji že dolgo za protirevolucijo uporabljajo sintagmo »nasprotniki partizanskega gibanja«. Uvedli so jo že v Enciklopediji Slovenije. Uporablja jo tudi kakšen zgodovinar, ki ne spada v t. i. levi tabor. Sintagma je napačna. Uporabljajo jo z namenom, da bi protirevoluciji odvzeli legitimnost in jo očrnili. Če si nasprotoval »partizanskemu gibanju«, za katerega naj bi veljalo, da se je borilo proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije, potem je bilo s teboj nekaj hudo narobe. Vaške straže in domobranci se seveda niso borili proti partizanom zaradi njihovega boja proti okupatorju, ampak zaradi komunističnega (revolucionarnega) nasilja, ki so ga prvenstveno izvajali. Zato je šlo za protirevolucijo, ne pa za nasprotovanje »partizanskemu gibanju«.

Prav tako je narobe, če jih imenujemo kot protikomunistične enote. Niso se borili proti komunizmu kot ideologiji, ampak proti komunističnemu nasilju, ki je bilo namenjeno prevzemu oblasti oz. revoluciji. Kot vidimo, se vse vrti okoli bistvenega, to je komunistične revolucije. Zato je kolikor toliko pravilni izraz protirevolucija in izpeljanke iz njega.

Sredi Ljubljane še vedno stoji velik spomenik, ki časti komunistično revolucijo, poosebljeni zločin torej. Del spominskega kompleksa je kvader, na njem pa napis iz socialistične (komunistične) ustave. Osrednje sporočilo je – še vedno, 34 let po demokratizaciji –, da so komunisti s pomočjo »delavcev«, »kmetov«, »delovne inteligence« in »vseh naprednih ljudi Slovenije« v »socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red«. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko sodstvo?

Še nekaj o t. i. partizanskih sodiščih oziroma partizanskem sodstvu, o katerem se je v zadnjih letih tudi nekaj pisalo. Ni ga bilo, ker ga ni moglo biti. Beseda sodstvo je termin, ki veliko pomeni. Je velika civilizacijska pridobitev, ki se je oblikovala od rimskih časov naprej. Če so komunisti kaj poimenovali s to besedo, s čemer so jo, tako kot mnoge, zlorabili, to še nikakor ne pomeni, da je tisto tudi obstajalo. Nekaj ga je obstajalo za namene kamufliranja zločinskega početja komunistične revolucije. Ko se torej zgodovinar v arhivskih virih sreča s tako imenovanim partizanskim sodstvom, ga lahko le problematizira, navaja pa le v narekovajih ali v citatih.

Termin likvidacija so uvedli komunisti, da bi s tem tehnicističnim izrazom prikrili oziroma omilili bistveno, to je umor. Umor je zločinsko naklepno dejanje. Izpeljanka je umoriti. Manj huda je beseda ubiti. Ljudje so bili ali umorjeni ali ubiti.

Komunistična rdeča zveza na »spomeniku NOB« v Boljuncu pri Trstu. FOTO: Ivo Žajdela

Resnica in dostojanstvo

Po vojni domobranci in civilisti na Koroško niso bežali, ampak so se umaknili pred tistimi, ki bi jih lahko ubili. Bežati je slabšalni izraz. Z njim nekoga očrnimo. Beži namreč nekdo s kraja kaznivega dejanja, da ga ne ujamejo. Domobranci pa so z umikom iz Slovenije reševali svoja življenja pred morilsko silo komunistične revolucije.

Predvsem pa, poglejmo dejstva. Obdobje od leta 1941 do 1990 je nabito z njimi. Objavljenih jih je bilo zelo veliko, zato nikakor ni jasno, da se jih nekateri ne zavedajo in povsem nekritično pišejo o zločinih komunistične revolucije s starim komunističnim besednjakom prikrivanja resnice. Če za potomce komunistov, partizanov ali udbovcev še lahko razumemo (saj smo v demokraciji), da na vse mogoče načine ščitijo svoje sorodnike, pa tega ni mogoče razumeti za tiste, ki sorodstveno niso pripeti na verigo podedovanih privilegijev. Kaj naj si mislimo o vseh tistih, ki javno razglašajo, da so bili njihovi sorodniki partizani? Nič, razen tega, da se človeku lahko smilijo. Ko gre za resnico o čemer koli, gre v prvi vrsti za dostojanstvo tistega, ki jo varuje ali zamolčuje.

Niso »obračunali«, ampak so ubijali, morili ...

 Včasih kdo uporabi besedo obračun, v smislu obračunali so. Primer: »Obračunu po vojni je namreč sledilo obdobje, ko so generacije, ki so doživele revolucijo in obračun z nasprotniki, v strahu molčale o dogajanjih« ... (Matej Leskovar, Priprave na sestop oblasti, Domovina, 23. 7. 2026, str. 40). Beseda obračun v tem primeru je povsem neprimerna in je ena od mnogih, ki jih uporabljajo v diskurzu o naši polpreteklosti, kot je na primer izraz likvidacija (obe sta iz računovodskega področja). Šlo je vendar za umore ljudi, celo za množične umore, za največje zločine v slovenski zgodovini. Kako da se publicisti ne zavedajo odgovornosti do jezika in do terminološke natančnosti pri pisanju o tako pomembnih temah?

Tako v parku pred muzejem v Metliki slavijo enega največjih zločincev na svetu Josipa Broza - Tita. FOTO: Ivo Žajdela

Je bil nekdo pobit ali ubit?

V besedni komunikaciji in pisni besedi je skoraj brez izjeme v uporabi »jezik«, izrazje, s katerimi se izognemo direktnim, jasnim opisom dejanj, početja, zločinov ... Mora to počnemo nezavedno, da se izognemo učinku človeka, ki govori (piše) direktno, kar lahko deluje kot grobo (nediplomatsko, nepomirljivo ...). Morda pa so takšno govorjenje (pisanje) uveljavili zato, da bi prikrili huda dejanja, zločine ...

Danes, in tudi v preteklosti, je vsesplošno v uporabi beseda pobiti (pomoriti): pobitih je bilo, pobili so jih ... Pobiti je »mehki« izraz za trdega (direktnega) ubiti (umoriti). Z dodano »mehko« črko p, izraz oziroma dejanje omilimo, hkrati pa odvzamemo »ostrino« črke u, ki deluje direktno. Črka u ima obliko jame, vodnjaka, brezna, torej nečesa, kamor so zločinci metali umorjene ljudi. S črko p torej »pokrijemo« »ostri«, direktni u, pokrijemo (prikrijemo, zakrijemo) jamo, brezno, kraj umora, zločina. Da dejanje ni tako določno jasno.

Pokopali so ga in padli za domovino

Črka p nastopa tudi pri uporabi pokopa ljudi, ki so jih npr. partizani umorili v gozdu in tam zakopali. V uporabi je: so ga pokopali, ne pa so ga zakopali. Pokopljemo umrle na pokopališču. Spet torej mehčanje situacije (da so ga zavržno zakopali v gozdu) oziroma povedanega.

 Naključno črka p začne besedo padli. Tudi ta beseda je v vsesplošni uporabi, tudi na spomenikih, še posebej partizanskih, postavljenih v času komunizma: padlo je, padli so, padli za domovino ipd. Spet: besedo uporabljajo, da prikrijejo dejansko stanje, kruto resnico. Je nadomestek za besede ubiti, umorjeni, tudi bolj splošno umrli. Besedo padli sicer uporabljamo v pomenu, da se je spotaknil in padel, padel je z drevesa ipd. Če se je spotaknil in padel, je potem vstal in živel naprej. Ko pa so nekoga ubili je s tem ubiti izgubil najpomembnejše, življenje. Zato je tu uporaba besede padli skrajno neprimerna.

Mimogrede, tudi drugi narodni uporabljajo besedo padli. Italijani caduto. Nemci uporabljajo besedo gefallen (padli). Na nemškem pokopališču na Žalah je na spomeniku dvojezičen napis, medtem ko so v slovenščini uporabili besedo padli, so v nemščini toten (ubiti).

Dvojezičen napis na nemškem pokopališču na ljubljanskih Žalah, medtem ko so v slovenščini (levo) uporabili besedo padli, so v nemščini toten (ubiti). FOTO: Ivo Žajdela

Je nekdo, ki so ga ubili, res žrtev?

Prav tako je v vsesplošni uporabi beseda žrtev. Gre za splošni oziroma manj razumljivi izraz, s katerim spet omilimo, prikrijemo hudo dejanje (smrti, umora). S to besedo človeka, ki je izgubil življenje, torej vse, razosebimo, človeka poimenujemo z nerazumljivim in splošnim izrazom. Poleg tega, človeka, ki so ga ubili (umorili), niso žrtvovali in tudi sam se ni žrtvoval (za kar koli). Je bil žrtev koga, česa, za kaj, za koga? V absolutni večini ni bil »žrtev« ničesar od tega. Kvečjemu je »žrtev« tega našega sprenevedanja, bega pred resničnostjo.

Obstaja sintagma žrtvovati se za koga. V Italiji imajo naravnost razvpiti primer Salva D'Acquista, karabinjerja, ki se je 23. septembra 1943 v kraju Palidoro žrtvoval za druge. Nemci so se maščevali za akcijo proti njim, zbrali 22 ljudi, tudi ženske in otroke ter zahtevali, da se storilec javi. Ker se ni, se je D'Acquisto, češ, da je on storilec, nato so ustrelili samo njega. Sicer je bil eden od 22 zajetih talcev, kar pomeni, da bi ga tako ustrelili.

Najbolj znan je Maksimilijan Kolbe, ki se je avgusta 1941 v taborišču Auschwitz javil namesto Poljaka, očeta osmih otrok, ki bi ga kot talca ustrelili, tako so nato njega. Od leta 1982 je razglašen za svetnika.

V Sloveniji imamo Izidorja Završnika iz Gomilskega, bil je duhovnik, ki se je 10. marca 1943 v zaporu v Mariboru žrtvoval in s tem rešil smrti sojetnika, mladega fanta Franca Žvana, ki so ga določili za ustrelitev kot t. i. talca.

Vendar, ti so se žrtvovali, besedo žrtev pa uporabimo v smislu: bil je žrtev npr. nekih razmer. Zaradi tega se sam v zadnjem času uporabi besede žrtev izogibam in jo nadomeščam z drugimi besedami, odvisno od konteksta. Če je razvidno, da so človeka ubili (umorili), uporabim besedo ubiti. Je »direktna«, za koga »ostra«, vendar ni prikrivanje, sprenevedanje, beg pred resnico ...

Trpna oblika je bil in bolj določna so ga

V vsesplošni uporabi je tudi trpna oblika glagola. Uporabljamo (sam ne več) oblike: je bil ubit, ubiti so bili, bilo je ubitih, je bil imenovan itd. Gre za nedoločnost oziroma za zamolčanje enega od dveh akterjev. Sam v svojih besedilih uporabljam bolj aktivno, bolj določno obliko so ga (ubili, imenovali ...). Z bolj določno (aktivno) obliko se ob prizadetem (»žrtvi«) vsaj malo približam tudi storilcu (zločina). Trpno obliko glagola so uvedli zato, da so dali v ospredje samo eno osebo oziroma eno stran, npr. tistega, ki so ga ubili, imenovali na kakšno mesto ipd. S tem so odstranili (zavarovali) storilca dejanja, torej tistega, ki je to osebo ubil, zaprl, imenoval kam ipd.

Ali: so v so ga je relacijska beseda, saj se na nekoga nanaša, izraz je bil se nanaša samo na eno osebo, npr. v primeru je bil ubit samo na ubitega. V aktivni obliki so ga ubili pa se prva beseda so nanaša na storilca, ga pa na ubitega.

Torej: pri trpni obliki je bil ubit imamo svojevrstno krivičnost, saj z njo izpostavimo le ubitega, o storilcu oziroma zločincu pa ni ne duha ne sluha. V trpni obliki torej izpustimo, na nek način zaščitimo, glavnega akterja, storilca.

Prazne besede Boža Repeta

Cankarjeva založba je 30. junija 2015 predstavila knjigo dr. Boža Repeta, predstojnika katedre za novejšo zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti. Repe je knjigi dan naslov S puško in knjigo, z njenim podnaslovom Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 194–1945 pa označil oziroma zamejil njeno vsebino.

Sintagma »narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda« je dvakrat zavajajoča. Najprej to, kar označujejo s terminom narodnoosvobodilni boj, nikakor ni bilo to, ampak je šlo za komunistično izrabo okupacijskih razmer za izvajanje nasilja komunistične revolucije. Prav vse, dogajanje med vojno in vzpostavitev in oblika totalitarnega udbovskega režima 45 let po vojni, govori o tem. Poleg tega to ni bila stvar »slovenskega naroda«, ampak ene peščice, komunistov (Komunistične partije) in njenih simpatizerjev, ki so si za nameček brezobzirno (kot pri vsem) prilastili termina narodnoosvobodilni boj in »slovenski narod«.

Edvard Kardelj z obrazom, okoli njega pa »množice« brez obrazov, ki jih je imel tako rad. Demokracija je na Slovenskem 34 let in toliko časa »slovenska demokracija« ohranja to podobo. FOTO: Ivo Žajdela

Sporočilo s Trga republike – 34 let v demokraciji

Tudi naslov Repetove knjige S puško in knjigo je sopomenka za komunistično revolucijo. Sredi Ljubljane, na Trgu republike (pod komunizmom Trgu revolucije), še vedno stoji velik spomenik, ki časti komunistično revolucijo, poosebljeni zločin torej. Del spominskega kompleksa je kvader, na njem pa napis iz socialistične (komunistične) ustave. Osrednje sporočilo sicer po socialistično v fraze zavitega napisa je, da so komunisti s pomočjo »delavcev«, »kmetov«, »delovne inteligence« in »vseh naprednih ljudi Slovenije« v »socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red«. Enako pomeni naslov Repetove knjige. S puško in »knjigo« (fraza o knjigi) so komunisti v »revoluciji zrušili stari družbeni red«. To terminologijo, čeprav je za pozornega bralca jasna, treba večini ljudi razlagati. Vse te besede govorijo le o enem: da je v Sloveniji med drugo svetovno vojno potekala in zmagala komunistična revolucija. To hkrati pomeni, da je po vojni zmagal in zavladal izrazito nedemokratični totalitarni režim. Tiste floskule iz socialistične ustave oziroma spomenika hočejo to samo zaviti v celofan oziroma prikriti.

Molitev na grobišču pri Škofji Loki (29. 10. 2004). FOTO: Ivo Žajdela

Ponaredek resnice in zgodovine

Repetova knjiga je – kako pa naj bi bilo drugače!? – izrazito črno bela oziroma je ponaredek resnice in zgodovine. V njej poskuša prikazati ene (komuniste in partizane) kot izrazite pozitivce, seveda s pomočjo celega arzenala pozitivistične terminologije, druge, njihove žrtve pa očrniti z različno negativno terminologijo.

Prvi so se uprli okupatorju in njegovemu nasilju, drugi pa so z njim sodelovali (kolaborirali) oziroma mu pomagali, zato so prvi tudi te druge skupaj z okupatorjem po Repetovem upravičeno uničevali.

Ta mitologija seveda nima prav nobene zveze z resnico, z dejanskim stanjem, in je brezobzirni napad nanjo. Saj danes vsi vemo, kako je bilo v resnici. Eni se pač zaradi zagovora početij svojih očetov (in dedov) in branjenja privilegijev, ki so jih od njih podedovali, zatekajo k potvarjanju zgodovine in k mitologiji. Danes vsi vemo, da so komunisti takoj na začetku izkoristili okupacijo oziroma razmere, ki so z njo nastale ter začeli ubijati svoje politične nasprotnike oziroma nosilce tradicionalnih položajev in vrednot. Hkrati so jih na vse mogoče načine klevetali z lažmi, konstrukti in odioznimi oznakami, kot je »večna« kleveta o kolaboriranju z okupatorjem. V resnici so bili prav komunisti izdajalci slovenskega naroda, ker so okupacijo zlorabili za nasilno početje komunistične revolucije in to v času, ko je bil slovenski narod vsesplošno ogrožen od zunanjega sovražnika. Takrat bi rabili notranjo enotnost (enako tisti leta 1990 in 1991) za varovanje osnovnega nacionalnega interesa, to je življenj Slovencev. Namesto tega so komunisti tradicionalni del naroda napadli in uničevali z vsemi mogočimi sredstvi. K temu vedno treba dodati, da so to počeli v pogojih okupacije oziroma osnovne nacionalne ogroženosti od nasilnega in sovražnega tujca.

Leta 2020 so pri Mostecu pri Brežicah izkopali del komunističnega množičnega grobišča iz leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Neskončni prokomunistični konstrukti

Zaradi nasilja komunistične revolucije (z umori Vosa in partizanov) so se prizadeti ljudje morali odzvati z obrambo ter tudi uporom proti temu brezobzirnemu početju komunistov in njihovih partizanov. Z orožjem so se ob prisotnosti okupacijske sile lahko branili pred tem nasiljem le tako, da so pristali na formalni okupatorjev nadzor. Drugače ni šlo, mimo okupatorja ta obramba, kaj šele uspešna, ni bila mogoča.

Vse to je Božo Repe – pomislimo, da gre za predstojnika katedre za novejšo zgodovino Slovencev na ljubljanski Filozofski fakulteti (leta 2015) – v svoji knjigi gladko zamolčal. Pa čeprav je natanko vedel, za kaj je pred 80 leti šlo oz. kaj se je takrat dogajalo. Danes smo o tem »zasuti« z literaturo (pa pri tem mislim le na tisto kakovostno). To pa pomeni, da je vsa vsebina, ki jo podaja, podrejena konstruiranju zlaganega mita o »narodnoosvobodilnem boju«. Prav vse, kar navaja v knjigi (najrazličnejše partizanske ustanove, vse do »znanstvenega inštituta«, gledališč, bolnic in »sodelovanja« z zavezniki) je samo velika maska za pokritje strašne resnice o komunističnem partizanstvu – o nepopisnem nasilju. Vso domoljubje mnogih, ki bi brez tega velezločinstva bilo vsega spoštovanja vredno, je ob njem malo vredno. Kaj ti pomaga domoljubje in uporništvo, ko pa je vse do nerazpoznavnosti prepleteno, dotolčeno in umazano z neizmernimi medvojnimi morijami, sistematičnim ropanjem ter neskončnim povojnim nasiljem. In z vsesplošnim laganjem.

Repe je uporabljal termin »odporniško« in »osvobodilno gibanje«, kar naj bi bili komunistični partizani. V nasprotju z njimi je protirevolucijo ves čas poimenoval kot »meščanski« protipartizanski ali protikomunistični »tabor«. Vse to so konstrukti, da bi protirevoluciji odvzel čim več verodostojnosti in legitimnosti. Niso bili »meščanski tabor«, saj sta obe besedi tendencioznega značaja. Šlo je za tradicionalni del naroda. Tudi »tabor« niso bili, saj je šlo za precej različne dele slovenskega naroda, kot odraz predvojnega pluralizma oziroma demokracije.

Pogreb župnika Franca Nahtigala in kaplana Franca Cvara ter Alojzija Jakoša z Rožemberka 30. marca 1943 v Šentrupertu. Jakoš je bil oče dvanajstim otrokom. Partizani so jih umorili 18. junija 1942.

Šlo je za obrambo in upor

Še najbolj nesprejemljiva pa sta izraza protipartizanski ali protikomunistični tabor. Pri protirevoluciji je v vsem njenem bistvu šlo za obrambo in upor pred komunističnim (revolucionarnim) nasiljem. Zato jo lahko poimenujemo predvsem z izrazi protirevolucija, vaške straže in domobranci (JVvD oz. jugoslovanska vojska v domovini je bila majhna, zato malo pomembna skupina). »Protipartizanska« in »protikomunistična« je bila protirevolucija le v posledici, kar pa publicistično (uporaba terminologije) sploh ni pomembno.

Repe uporablja termina državljanska in bratomorna vojna. To je še eno prikrivanje dejstev. Šlo je za komunistično revolucijo in za obrambo pred komunističnim (revolucionarnim) nasiljem. S terminom državljanska ali bratomorna vojna razbremenjuje komunistično (revolucionarno) stran oziroma zabrisuje krivdo za zločine, saj enači obe strani.

Repetova knjiga je »cvetober« zavajajoče in napačne terminologije. Je labodji spev literature iz časov ohranjanja revolucionarnih izročil ter pridobitev in je izraba pozicije moči, saj je knjigo izdala daleč največja slovenska založba.

Nadaljevanje v: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [4]

Ivo Žajdela, Komunisti kot pozitivci, Demokracija, 10. 9. 2015

1/16