Nadaljevanje iz: Turjak 1943, vaška straža, partizani, napad [6]

Dušan Švara - Dule, tedaj star 25 let, komandant Prešernove bri­gade, ki je zavzela turjaški grad, je ob 60. obletnici Turjaka novinarju Mladine (20. september 2003, str. 46–49) zatrdil: »Ranjencev nisem videl, vem samo to, da so potem naši govorili, ko smo šli na Gorenjsko, da so jih moji fantje nekaj potolkli.« Turjaške ranjence naj bi umorili vosovci in terenci, torej skrbno izbrana komunistična paravojska.

Partizanski umor ranjencev na Turjaku

Pri založbi Modrijan je leta 2002 izšla knjiga zgodovinarja dr. Toneta Ferenca Dies irae, s podnaslovom Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. V njej se je dotaknil tudi partizanskega pomora nepokretnih ranjencev po zavzetju gradu na Turjaku, v ponedeljek, 20. septembra 1943 (str. 339–341). »Ob redkih spominskih poročilih o dogajanju v obleganem gradu je tudi nekaj podatkov o zločinu, ki so ga zagrešili partizani takoj po zajetju turjaške posadke, namreč o poboju ranjencev. Kot se spominja Z. T., nekaj dni prej mobiliziran v Kočevju v Gorenjsko (Prešernovo) brigado, so ranjenci v Turjaku ležali v kleti, na desni od vhoda v grajsko poslopje. Bili so vaški stražarji, Italijani in tudi partizani, ki so jih ujeli nekaj dni prej. Te so znosili iz gradu partizani sami. Glavni partizanski bolni­čar je ukazal partizanskim bolničarjem, da so obvezali tudi ranjene vaške stražarje. Prišla je tudi skupina pripadnikov Narodne zaščite z Roba in iz Velikih Lašč in rekla, naj ranjence prepustijo njim. Več Z. T. ni vedel, ker je Gorenjska brigada nato spremljala ujetnike v Velike Lašče.«

Vaška straža v Škocjanu pri Turjaku. VIR: Zaveza, št. 10

Pokol ranjencev med kletvijo komunistov

Navajajo pa različni števili teh žrtev. Še največ je o tem povedal narednik Vinko Kolbezen po svojem prihodu v Ljubljano. Bil je vaški stražar v Semiču in nato mobiliziran v NOV: 'Ko so se dne 19. septembra 1943 podali legionarji v gradu, sem bil dodeljen, da moram nositi iz grada ranjence. Ranjence smo prinesli pod grad v poslopje, ki stoji pred gradom in je služilo za grajski hlev. Pred tem poslopjem je ležal mrtev konj, tako da smo ob prenosu imeli precej težav, preden smo spravili ranjence v to stavbo. Čez nekaj časa pride par­tizanski komandant in določi mene, da bom likvidiral nedolžne žrtve. Jaz sem takoj nato se nalašč izgubil v bliž­nji gozd, češ da sem šel po opravkih, nakar je komandant sam zahteval, da pridejo ranjenci, kateri so mogli ho­diti, ven pred zid pri gradu. Jaz sem se do takrat že vrnil in sem videl na­slednje prizore: Med kletvijo komunistov so prihajali ranjeni legionarji drug za drugim k bližnjemu zidu, bli­zu tega je ležal beli konj. Bilo jih je najprej 8. Takrat pa stopi imenova­ni komunist in zada vsakemu strel iz pištole v tilnik. Vseh 8 je padlo vznak na bližnjega konja in ga skoraj pokrilo.' Nato navaja, da je druge ranjence, ki so prišli iz hleva, postrelil neki partizan s puško. Izjavo končuje takole: 'Zadnji, ki je stopil iz hleva, pa je bil neki močnejši po postavi, katerega tudi nisem poznal, imel je roko zavito v povoje, katere pa je takoj potrgal, se zakadil z glavo v strelca – partizana je podrl in po strmini zbežal navzdol. Gornje izjavljam, ker sem sam videl na lastne oči in morem na to dati tudi prisego. Kolbezen Vinko.'«

Bratje in bratranci. Levo bratje Jože, France in Leopold Bavdek iz Gradeža. Franceta so partizani kot ranjenca umorili ob gradu. Razen desnega (ubili so ga leta 1945) so partizani vse na fotografiji umorili na Turjaku ali v Velikih Laščah ob zavzetju gradu Turjak septembra 1943. VIR: Zaveza, št. 10

Pričevanje o streljanju ranjencev

Ferenc je povzel tudi pričevanje Fanike Bavdek iz Gradeža, v Zavezi ga je leta 1993 objavil Justin Stanovnik: »Dva partizana, doma nekje blizu Turjaka, sta prišla v noči na 20. september povedat Faniki Bavdek v Gradežu, da je njen brat Franc hudo ranjen, in ji svetovala, naj gre hitro k njemu na Turjak. Ko je prišla do gradu, so ranjence medtem že prenesli v graščinsko poslopje pod gradom. Tam je res našla brata, ki je hudo ranjen zelo trpel za žejo. Zato je odhitela domov po čaj. Ker je med ranjenci videla tu­di bogoslovca Breznika, je vzela s se­boj še njegovo sestro Kati, ki je bila na počitnicah v škocjanskem župniš­ču, in svojega nečaka Rudija. Prostor z ranjenci so našli že bolj polnega kot prej, ker so ljudje iz Zabukovja, Malih Lipljen in od drugod že prišli po svojih močeh pomagat ranjen­cem. V prostoru ni bilo takrat nobe­nega partizana, stražar je bil zunaj pri vratih. Kati je nekemu ranjencu po­magala iti na potrebo iz prostora, pa je niso več pustili vanj. Rudi je pove­dal teti Faniki, da je slišal ukaz: 'Spravi te ljudi ven, potem začni streljati!' Fa­nika in Rudi sta zbežala proti domu, Kati pa je bila očividka pokola: 'Vsak od ranjencev je moral iz prostora. Ko se je pokazal na vratih in stopil na prvo stopnico, je partizan, ki je tam stal, dvignil revolver in ga ustrelil v glavo.' Pobite ranjence, ki so ležali tam na kupu, so z lojtrskim vozom prepeljali na turjaško pokopališče in jih tam zagrebli v skupen grob. Čeprav navajajo različno število ranjencev, pa so jih pokopali 28, kot so našteli trupel pri prekopu.«

Po zavzetju gradu Turjak so partizani med 28 ranjenci umorili tudi bogoslovca Lojzeta Breznika (1919) iz Rafolč pri Lukovici.

Turjak in molk Jožeta Vidica o njem

Toliko Tone Ferenc o umoru turjaških ranjencev. Ferenc je navedel 16 imen ubitih ranjencev (str. 340), nekaj jih dodajam iz drugih virov: Jože Jerič, France Jerič, Franc Kadunc (Zdenska vas), Jože Strnad (Zdenska vas), France Boštjančič, Jože Kastelic, Jože Kovačič (Videm), Jože Grm (Zagorica), Franc Andoljšek, bogoslovec Lojze Breznik (Rafolče pri Lukovici), Jože Pečkov, Anton Petelin, Franc Bavdek (Gradež), Anton Okorn (Mali Ločnik pri Turjaku), Jože Papež iz Višenj, Franc Vidmar iz Zagorice, bogoslovci Jože Logar (Vodice), Matevž Krmelj (Škofja Loka) in abiturient Jožko Klopčič (Vrhpolje pri Moravčah).

Tine Velikonja je v reviji Zaveza (št. 36, marec 2000, str. 18) pod naslovom Zgodba, ki je ni navedel, kateri terenec, pripadnik »narodne zaščite« na Turjaku, je streljal ranjence in zakaj je kasneje, 24. junija 1944, »črna roka« maščevalno ubila njegovo ženo Angelo Možek (roj. Logar). »Streljal je Ludvik Možek, doma iz prve hiše na Turjaku.« Šele ko pogledamo vse te zapise, vidimo in lahko razumemo to, kar je Jože Vidic v svoji knjigi Po sledovih črne roke (Ljubljana, 1982, str. 498) izpustil. Pri tako rekoč vsaki Vidičevi zgodbi je bil prej mali Turjak.

Spominska slovesnosti ob 60. obletnici Turjaka, 14. septembra 2003, mašo je daroval nadškof Franc Perko. VIR: arhiv I. Ž.

Matere, žene in dekleta so begale ter iskale svoje

Nekaj o enem od ranjencev, Francetu Bavdku iz Gradeža pri Škocjanu, izvemo iz prispevka Justina Stanovnika v reviji Zaveza (št. 10, 1993) pod naslovom Tretja zgodba – Dan po vdaji. Tako je napisal: Ko se je Fanika Bavdek ali Škindrova Fani­ka nazaj grede gnala v hrib proti Gradežu, jo je že od daleč zajelo vpitje, da je obstala: Vdali so se! Naši so se vdali! Če je prej hite­la, je sedaj tekla, pa tudi druge žene in de­kleta so tekle, mimo vasi dol proti Gradu. Ko so prišle do marofa, so zagledale prvi del naveze: ob dolgi, iz več kosov sestavlje­ni vrvi so bili z obeh strani z žico privezani fantje. Matere, žene in dekleta so begale ob vrsti in klicale in iskale svoje. Fanika je končno našla najstarejšega brata Poldeta. Kje je oče? Ne vem. Kje je Jože? Ne vem. Kje je France? Ranjen je. Kje. Na Gradu? Ne vem.

Tu je bilo sedaj jasno predvsem eno: da sta tu dva svetova. Eni so se smejali in vriskali, pa tudi vpili nad temi, ki so tam stali zveza­ni, jih tepli in se jim rogali. Drugi pa so ti­ho jokali; tako je bilo hudo, da niso še jasno doumeli, kaj se je zgodilo; samo tam so sta­li, pogledovali proti svojim in jokali. Potem pa jih je nenadoma obšlo, da svojih, tako zvezanih in žaljenih, ne smejo več gledati. Počasi so se začeli obračati in odhajati. Ka­teri od njih se je še ustavil in šel nazaj, a je tudi on spoznal, da je to preveč, in nazadnje še sam odšel. Tako so oni v vrsti večidel ostali sami prav do večera, ko so jih začeli, privezane na vrvi, voditi proti Laščam.

Spominska slovesnosti ob 60. obletnici Turjaka, 14. septembra 2003. VIR: arhiv I. Ž.

Fanika Bavdek o ranjenem bratu Francetu

Tudi Fanika Bavdek se je vrnila domov na Gradež. Pot ni dolga, z nočjo je bila že do­ma. Od Gradu gor je prihajal hrup mitin­ga: harmonika, vriski, smeh. Hodila je okoli hiše, znotraj ni vzdržala. Potem pa, šlo je že na polnoč, prideta dva partizana, doma nekje od Turjaka. Prišla sta ji pove­dat, da je France hudo ranjen in naj hitro gre na Turjak. Ali ju je France prosil, da to naredita, ali sta to storila sama od sebe, da­nes nihče več ne ve, a je vendar njuno deja­nje rahel in ganljiv plamenček v viharju zmagoslavnih strasti.

Fanika se je takoj odpravila na Grad. Ko je prišla tja, je precej videla, da je prišla med ruševine, objel jo je vonj po ožganem, ne­kateri leseni deli so še goreli. Plameni so dovolj osvetljevali okolico, da so se videli še zadnji prizori veselja. Vendar je hrup začel počasi ugašati. Ranjence so med tem bili prepeljali ali prenesli v graščinsko poslopje pod Gradom. Fanika je stopila v podolgo­vat prostor in tam, prav pri vratih, zagleda­la Franceta. Takoj se je videlo, da je hudo ranjen; dobil je več strelov skozi trebuh. To se je zgodilo že zelo pozno, ko so bili parti­zani že na strehi in obvladali hodnik, na katerega si moral, če si hotel iz sob, ki so se že podirale in gorele. France je skočil prvi in takoj zavpil, da je zadet. Nato so na hod­nik skočili ostali fantje in ranjenca toliko zaščitili, da so ga lahko odnesli v ambulan­to, kjer ga je obvezal dr. Kožuh, ki je tam skrbel za ranjence, ki jih je bilo vedno več. Čeprav je bil France močno ranjen in je kri že silila skozi debele obveze, ni tožil in sto­kal, samo žejen da je, zelo žejen, on in osta­li, zato naj Fanika gre domov in skuha veli­ko, zelo veliko čaja in ga nemudoma prine­se na Grad. Sestra je še opazila, da vsi niso bili tako hudo ranjeni in da bi kateri, če bi se potrudil, še lahko pobegnil. Razlog, da tega ni nihče poskušal, je bil v glavnem ta, da so partizani ranjencem obljubljali, naj samo malo potrpijo, da jih bodo, brž ko bo mogoče, spravili v bolnico. Potem je odšla.

Spominska slovesnosti Nove Slovenske zaveze ob 60. obletnici Turjaka, 14. septembra 2003. V ospredju sedijo preživeli branilci v gradu Turjak leta 1943. FOTO: Mladina / Borut Krajnc

Tudi sestra bogoslovca Lojzeta Breznika je še videla ranjenega brata

Doma je materi naročila, naj napolni s čajem vse steklenice, kar jih je v hiši. Potem pa je naredila še neko pot. Šla je v Škocjan v župnišče, kjer je bila na počitnicah Kati Breznik, sestra bogoslovca /Lojzeta/ Breznika, ki ga je bila opazila med ranjenci v tisti hiši pod Gradom. Breznik je za to ni prosil: to je storila sama od sebe, ker sta si bili s Kati dobri. Breznika je poznala vsa fa­ra. Ljudje so vedeli, da je doma z Brda pri Lukovici, da je končal 4. letnik bogoslovja in da je v škocjanskem župnišču zato, ker ne more domov na počitnice. Ko je po 8. septembru vse šlo na Grad, je šel z njimi še on. In tam ga je zadelo, ko je skrbel za ra­njence. Obenem je v Škocjanu Fanika še poskrbela, da so obvestili tudi nekatere druge ljudi, ki so imeli na Gradu ranjene sorodnike. Potem sta s Kati šli nazaj na Gradež, si naložili steklenice s čajem, koli­kor sta jih mogli nositi, s sabo pa vzeli tudi nečaka Rudija, ki mu je bil, kakor vemo, France ne samo stric, ampak tudi boter. Fantu je bilo na Gradežu tako všeč, da je tam preživel cele mesece. Obenem pa se je spomnila, da France leži na golih deskah in da bi mu prav prišla blazina, zato je vze­la eno s postelje in jo dala Rudiju, naj jo vzame s seboj.

Ranjenec Bajžljev Marjan je pomagal Kati Breznik – za pričo

Ko so prišli v sobo z ranjenci, so Fanika, Kati in Rudi našli prostor že dosti bolj po­ln, kot ga je Fanika malo prej zapustila. Tu so bili ljudje iz Zabukovja, Malih Lipljen in od drugod in pomagali ranjencem, kolikor so mogli in kakor so znali. V prostoru se­daj ni bilo nobenega partizana, ne stražarja ne koga drugega. Stražar je bil samo zunaj pri vratih. Največji revež med ranjenci je bil Bajžljev Marjan iz Grosupljega, ki je bil tako prizadet, da se sam ni mogel niti gani­ti. Njegovo zgodbo moramo omeniti, da nam bo jasna neka okoliščina, ki se bo pojavila v nadaljevanju te pripovedi. Marjan se ni mogel premakniti, a bi nujno moral ven. Ker Fanika sama tega ni mogla uredi­ti, saj, nevajena tega dela, sploh ni vedela, kako naj se stvari loti, ji je prišla na pomoč Kati. Tej je šla stvar z ranjencem bolje od rok: ko ji je še Fanika pomagala, da se ju je ranjeni oklenil, jima je uspelo, da sta ga spravili pokonci in da ga je Kati lahko od­gnala. Pomembno pri tem je to, da se je Kati zaradi tega opravka tam zadržala dlje kot drugi.

Spominska slovesnosti Nove Slovenske zaveze ob 70. obletnici Turjaka, leta 2013. VIR: arhiv I. Ž.

»Spravi te ljudi ven, potem pa začni streljati!«

Tedaj se je namreč zgodilo nekaj, kar je jas­no in zlovešče napovedovalo nadaljnji po­tek dogajanja. Ko je Fanika pomagala Kati spraviti ranjenca iz prostora, je hotela na­zaj k bratu, a ji stražar pri vratih tega ni dovolil. Ko je tako tam stala, ne vedoč, kaj naj naredi, se med vrati pojavi mali Rudi in ves iz sebe in očitno zaradi nečesa silno vznemirjen nepremično gleda teto. (»Gleda me s tistimi svojimi rjavimi očmi, da tako še nisem videla človeka gledati.«) Potem smukne mimo stražarja, zgrabi teto za ro­ko in jo vleče proč, da ju oni pri vratih ne bi slišal: Teta, saj bodo vse pobili! Fanika: Ti­ho bodi, kaj le govoriš. Rudi pa stoji tam, maha z rokami in se ozira proti vratom: Te­ta, saj sem slišal. Sam sem ga slišal, ko je rekel: Spravi te ljudi ven, potem pa začni streljati!

Konec v: Turjak 1943, vaška straža, partizani, ranjenci [8]