Nadaljevanje iz: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [3]

Komunisti med drugo svetovno vojno in po njej niso uporabljali termina »državljanska vojna«. V publicistiki se je začel pojavljati ob demokratizaciji Slovenije, vendar so ga uporabljali redki. V zadnjih letih pa se ta termin vedno bolj uporablja in uveljavlja, zato je potrebno pogledati ali upravičeno, ter kaj to pomeni. Uporabljajo ga nekateri, verjetno bolj kot pripomoček, in ne pomislijo, kaj ta besedna zveza pravzaprav pomeni.

Sredi Ljubljane še vedno stoji velik spomenik, ki časti komunistično revolucijo, poosebljeni zločin torej. Del spominskega kompleksa je kvader, na njem pa napis iz socialistične (komunistične) ustave. Osrednje sporočilo je – še vedno, 34 let po demokratizaciji –, da so komunisti s pomočjo »delavcev«, »kmetov«, »delovne inteligence« in »vseh naprednih ljudi Slovenije« v »socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red«. FOTO: Ivo Žajdela

Pomembnost pomena besed

Torej, besede človek že od nekdaj uporablja tudi za izražanje svojih slabih misli ali namenov. Pri besedni zvezi »državljanska vojna« sicer ne gre za slab namen, ampak za površnost. Tisti, ki se z besedami pojavljajo v javnem prostoru, v pisani ali govorjeni obliki, bi se morali zavedati, da se je potrebno pri poimenovanju ali opisovanju nekega pojava, še posebej pomembnega, tudi potruditi in pogledati ali s(m)o uporabili prave besede. Ponavljamo jih za nekom drugim, morda za mnenjskim voditeljem ali kom, ki mu zaupamo. Toda pri uporabi besed in besednih zvez moramo biti vedno previdni, tudi če jih uporabljajo tako rekoč vsi.

V Sloveniji uporabljamo mnoge besede ali besedne zveze, ki so napačne, ali vsaj nenatančne. Mnoge med njimi so se oblikovale pri neki specifični idejni ali politični skupini in v specifičnem času, ali med vojno ali v diktaturi. Med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo so vodilni komunisti oblikovali »nov jezik«, da so lahko z njim uveljavljali svoje poglede, voljo in manipulirali z ljudmi. Najbolj zlorabljani besedni zvezi sta bili »Osvobodilna fronta« in »narodno-osvobodilni boj«. Prvo so komunisti vpeljali zato, da so se za njo prikrili. Ljudje so mislili, da se pridružujejo »Osvobodilni fronti«, ne pa komunistični partiji, čeprav je bila »Osvobodilna fronta« samo drugo ime (maska) za komunistično partijo.

Prav tako so se pridruževali partizanom, da bi se borili proti okupatorju v »narodno-osvobodilnem boju«. V resnici pa je bila glavnina dejavnosti partizanov oz. »narodno-osvobodilne vojne« namenjena komunistični revoluciji (zlorabi okupacije in boju za oblast).

Spomenik vosovskega morilca ob stavbi ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani so »skrili« pod ime »Ilegalec«. FOTO: Ivo Žajdela

Odločilni tretji akter

Vrnimo se k terminu »državljanska vojna«. Že nekaj let ga nekateri uporabljajo za poimenovanje medvojnega dogajanja na Slovenskem. Toda uporaba tega termina je zavajajoča, napačna in celo krivična do nekaterih akterjev takratnega dogajanja. Sam izhajam iz krivičnosti. Termin je krivičen do ene strani, ki je bila med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo najbolj prizadeta.

Tisti, ki pišejo ali govorijo o dogajanju na Slovenskem med drugo svetovno vojno, nenehno pozabljajo, da takrat ni šlo le za komuniste oziroma njihovo revolucijo in za protirevolucijo, ampak je poleg teh dveh akterjev zelo pomembno vlogo ves čas igral tudi tretji akter, to je bil okupator. Okupator je s svojo vojaško silo in splošnim nasiljem od začetka okupacije leta 1941 do dobesedno zadnje minute hotel imeti pod nadzorom vse. Kdor se je temu upiral ali hotel izogniti, je bil tarča njegovega nasilja. Okupator je bil zaradi svoje sile celo najpomembnejši akter. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da na to preveč krat pozabljamo, ko govorimo o drugi svetovni vojni. Nemci so izvajali svojo nasilno politiko do zadnje minute, dokler niso 11. maja 1945 na Koroškem položili orožja in se predali Angležem. Do tistega trenutka bi v hipu zganjali nasilje nad vsakim, ki se ne bi obnašal tako, kot so oni hoteli. Mnogi Slovenci, tudi na »desnici«, so bili žrtve te njihove volje in nasilja. Torej: na eni strani so jih uničevali komunisti, na drugi so bili pod grožnjo uničenja s strani okupatorja.

Komunistična rdeča zveza na »spomeniku NOB« na glavnem trgu v Velenju. FOTO: Ivo Žajdela

V primežu nasilja dveh totalitarizmov

O državljanski vojni govorimo takrat, ko se med seboj spopadata dve razmeroma enakovredno močni politični sili znotraj naroda. V Slovenskem primeru pa je šlo najprej za komunistično revolucijo. Komunisti so okupacijo oziroma razmere, ki so z njo nastale, izkoristili za napad na tisti del slovenskega naroda, ki so ga želeli uničiti, da bi potem zasedli njegovo mesto. Šlo je za fizično in za besedno uničenje pomembnega dela Slovencev, na izpraznjeno mesto pa so se potem usedli komunisti: začeli so uporabljati lastnino tistih, ki so jih prej uničili, njihov jezik pa so nadomestili s svojim. Vse to so uveljavili z vsesplošnim nasiljem in strahovlado.

Kar se preteče sile tiče, so bili takoj za okupatorjem komunisti tisti, ki so jo uporabljali. Večinoma so jo uporabljali proti notranjim političnim nasprotnikom, ki so ga uničevali, kjer so le mogli. Ta se je pred tem nasiljem lahko le bolj ali manj uspešno branil. In zdaj smo pri bistvu. Branil se je lahko le v pogojih okupatorjevega in revolucionarnega nasilja. Če se je želel braniti pred nasiljem komunistov oziroma njihovih vojaških in paravojaških organizacij (partizani, Vos, Narodna zaščita, aktivisti, terenci), tega nikakor ni mogel mimo oziroma brez vedenja ali celo dovoljenja okupatorja. Ta ni dopuščal nobene take (samo)iniciative. Vse je hotel imeti pod kontrolo. Zato je bila edina možnost neke vrste sodelovanje z njim. To sodelovanje je bilo izsiljeno, najprej s strani partizanov oziroma njihovega nasilja, potem pa s strani okupatorja oziroma njegovih pogojev in pretečega nasilja. Ko nekateri govorijo o kolaboraciji in pri tem zlorabljajo tisto »čisto« obliko iz drugih držav, »pozabljajo«, da je v slovenskem primeru šlo za dvakrat izsiljeno sodelovanje (kolaboracijo). Ker je šlo za obrambo pred brezobzirnim nasiljem komunističnih partizanov, ta kolaboracija ni bila kakor koli zavržna. Druga možnost je bila, da ne bi storili nič in se tako prepustili partizanskemu nasilju. Prej ali slej bi jih nasilno mobilizirali partizani ali okupator.

Zdrav človek pa se ne bo pustil terorizirati. Še posebej ne, če to nasilje spremlja lažniva propagandna vojna, s katero so komunisti z lažmi črnili tiste, ki so jih uničevali.

»Spomenik NOB« v Mariboru, pred grajsko palačo, na njem liki komunistov, tudi najokrutnejših zločincev, celo Josipa Broza. Nekaj kilometrov vstran pa v Tezenskem gozdu eno največjih komunističnih množičnih grobišč v svetovnem merilu. FOTO: Ivo Žajdela

Napadalna in obrambna sila

Termin državljanska vojna pomeni tudi dve kolikor toliko enakovredni sili, ki se borita med seboj. V Slovenskem primeru je bila ena (komunisti) izrazito napadalna, druga (protirevolucija) pa pretežno obrambna. Zato je uporaba tega izraza tudi krivična za protirevolucijo, saj pomeni posledično porazdelitev krivde približno pol na pol. Protirevolucija pa ne le, da ni kriva za medvojno nasilje, ampak je bil njen pojav (z vsemi spremljevalnimi pojavi) z revolucionarnim nasiljem izsiljena pozicija.

Poglejmo tri primere državljanskih vojn po svetu. Med ameriško v 60. letih 19. stoletja sta se med seboj borili dve sili znotraj današnjih ZDA. Med rusko po boljševistični revoluciji (1918–1922) sta se prav tako borili dve sili znotraj ruskega naroda. Med špansko (1936–1939) prav tako. Pri španski so sicer različne sile od zunaj podpirale eno ali drugo stran, toda samostojnega tretjega akterja ni bilo. Kot je to bil primer v Sloveniji, ko je bil prav tretji akter, okupator, najmočnejša sila.

Ogromen spomenik Borisu Kidriču pred predsedniško palačo v Ljubljani. Še zdaj tam stoji, 34 let po demokratizaciji, čeprav je bil eden najhujših zločincev v slovenski zgodovini.

Protinarodnost komunistov

V Sloveniji je ena stran (komunisti s svojimi vojaškimi organizacijami) ves čas napadala in uničevala drugo stran: v prvi fazi predstavnike tradicionalnih strank, Cerkve, ugledne civiliste, v drugi pa razmeroma šibke enote protirevolucije v obliki vaških straž in nazadnje domobrancev, ki so imeli zvezane roke zaradi prisotnosti in zahtev tretjega akterja, to je bil okupator. Ena stran je uničevala drugo, druga se je le branila, večinoma šibko, le tu in tam uspešno.

Zato je govoriti o »državljanski vojni« med drugo svetovno vojno na Slovenskem zamegljevanje dejanskega stanja in je krivično do ene strani, ki je bila od začetka in do konca žrtev druge, napadalne strani. Komunisti so bili (s svojimi partizani) tisti, ki so zlorabili okupacijske razmere in so napadli slovenski narod. Le komunisti so delovali protinarodno.

Tudi v Kočevju še vedno častijo komunistične »narodne heroje«, prav ti so izvajali najhujše zločine za komuniste, s katerimi so pomembno uničili slovenstvo. FOTO: Ivo Žajdela

Odporništvo in revolucija

Najprej, pri uporabi termina »državljanska vojna« opozarjam na kompleksnost te problematike, kjer je v ospredju kar vrsta pomembnih prvin. Prva je, da pozabljamo na bistvene razlike med državljanskimi vojnami po svetu (ameriško, špansko in rusko oziroma sovjetsko) s specifičnimi razmerami v Sloveniji, ko je najpomembnejši aker po moči bil okupator, po nasilju pa komunisti s svojo forsirano komunistično revolucijo, ki ji ni bilo para v Evropi (seveda je tu Jugoslavija v celoti izvzeta, saj je bilo dogajanje podobno kot v Sloveniji). V Sloveniji so komunisti začeli z revolucijo hitro po začetku okupacije. Povsod drugod po Evropi (Francija, Belgija, Nizozemska, Danska, Italija, Češka in Slovaška, Poljska, Madžarska, Romunija, Bolgarija in še nekatere druge države) so odporniška gibanja več let ščitila prebivalstvo pred okupatorjevimi povračilnimi ukrepi. Tudi tako, da se komunisti niso nikjer v teh državah šli revolucije. Šele grški levičarji so na koncu udarili, pa še to šele proti koncu vojne, leta 1944.

Eden od takšnih komunističnih »narodnih herojev«, ki ga še vedno častijo v Kočevju, je Jože Boldan - Silni. FOTO: Ivo Žajdela

Češka in Francija

Lidice na Češkem (10. junija 1942) so bile izjema, saj je tam skupinica odpornikov ubila visokega Hitlerjevega sodelavca Reinharda Heydricha. Tam ni bilo partizanskih brigad, ki bi se borile za interese komunistične partije in njihove revolucije, kot se je to dogajalo v Brozovi in Kardeljevi Jugoslaviji.

Tudi zločin v vasi Oradour-sur-Glane v Franciji, kjer so Nemci 10. junija 1944 ubili 642 ljudi (bila je obletnica Lidic), se zelo razlikuje od Slovenije. Pred tem so člani francoskega odporniškega gibanja ugrabili visokega SS nemškega oficirja, ki je bil pri vojakih zelo priljubljen in ga ubili. Bilo je četrti dan po zavezniški invaziji v Normandiji, zato so bili Nemci še posebej živčni in občutljivi. Vojna se je prevešala v zadnjo fazo, zato so bili francoski partizani že bolj drzni. Prej so, drugače kot v Jugoslaviji, štiri leta varovali ljudi.

Leta 2020 so pri Mostecu pri Brežicah izkopali del komunističnega množičnega grobišča iz leta 1945. FOTO: Uroš Košir

Krivica in sveta jeza

Včasih kdo omeni domobransko nasilje leta 1944. Ja, vendar je bilo to nasilje edini mogoč odgovor na početje komunistov (partizanov) leta 1941, 1942 in 1943. Poglejmo njihovo nasilje v vsakem od teh let posebej. Poglejmo vse tiste umore in pomore. Na primer leta 1942. Narejen imam seznam družin (oče, mati in vsaj eden od otrok) za leto 1942, ki so jih umorili partizani. Umorili so vsaj 28 družin. Poleg tega so v tem letu umorili vsaj še 115 t. i. nepopolnih družin (vsaj po dva člana iste družine). To so strašni podatki in vsak ubiti pomeni hudo zgodbo.

Poglejmo strašno morijo jeseni 1943, do obupne burke s kočevskim »procesom«. Pojav t. i. svete jeze oktobra 1943 je bil neizbežen. Vse to nasilje je naravnost izstrelilo v delovanje protiterorizem v obliki »črne roke«. Brez vsega tega in še marsičesa (npr. svete jeze, ki se je porajala ob spoznanju popolne nemoči oziroma krivice, da moraš sodelovati z osovraženim okupatorjem, če sploh hočeš delovati; da moraš gledati, kako so se Angleži spajdašili z vodjem vse te morije Brozom ...) ni mogoče razumeti, zakaj so bili domobranci leta 1944 tako odločni.

Pogreb Alojzija Jakoša z Rožemberka 30. marca 1943 v Šentrupertu. Bil je oče dvanajstim otrokom. Partizani so ga umorili skupaj z župnikom Francom Nahtigalom in kaplanom Francom Cvarom 18. junija 1942.

Prigrabljanje »naroda«

Sam sem nekoč zapisal, da lahko o »državljanski vojni« med vojno na Slovenskem govorimo le v zadnjem letu vojne, pa še takrat le o nekaterih elementih medsebojnega spopada. Toda to je bilo nekoč (danes sem ob večjem vedenju kot takrat natančnejši), saj ob vsem naštetem našega medvojnega dogajanja nikakor ne moremo imenovati s terminom »državljanska vojna«.

Ta termin je zelo krivičen do mnogih, ki jih je pomorilo revolucionarno nasilje in do mnogih, ki so morali reševati svoja življenja z odhodom v tujino. Bilo jih je zelo veliko. Zato je že poblaznelo, da si ob nemoči pred neizprosno resnico o naši nedavni zgodovini nekateri še vedno prigrabljajo (s tujko uzurpirajo) »slovenski narod«, npr. v sintagmi »narodnoosvobodilni odpor«.

Konec v: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [5]

Ivo Žajdela, Zlagane podobe komunistov, Demokracija, 17. 9. 2015

1/15