Nadaljevanje iz: Terminologija: komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [4]

Ob prvem zasedanju prvega demokratično izvoljenega državnega zbora spomladi 1990 je njegov izvoljeni predsednik dr. France Bučar v svojem nagovoru dejal, da se je tisti dan v Sloveniji »končala državljanska vojna«. Verjetno je hotel povedati kaj politično povezovalnega glede levice in desnice. Toda v vsem svojem bistvu je s temi besedami zaščitil komuniste, nosilce 45-letnega totalitarnega režima, pred kritiko. Z vpeljavo pojma »državljanska vojna« je obe strani, levico in desnico, izenačil. To je bilo izjemno krivično do »desnice« oziroma do žrtev komunistične revolucije in povojnega komunistično-udbovskega režima.

Sredi Ljubljane še vedno stoji velik spomenik, ki časti komunistično revolucijo, poosebljeni zločin torej. Del spominskega kompleksa je kvader, na njem pa napis iz socialistične (komunistične) ustave. Osrednje sporočilo je – še vedno, 34 let po demokratizaciji –, da so komunisti s pomočjo »delavcev«, »kmetov«, »delovne inteligence« in »vseh naprednih ljudi Slovenije« v »socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red«. FOTO: Ivo Žajdela

Šlo je za nasilje enih proti drugim, komunistov proti Slovencem

Po drugi svetovni vojni 45 let v Sloveniji ni bilo dveh kolikor toliko enakovrednih političnih sil, ampak je ena s svojo vsesplošno nasilnostjo obvladovala vse. Najprej je leta 1945 umorila 15.000 Slovencev, potem je mnoge zaprla in jim »sodila« na montiranih stalinističnih procesih, mnogim Slovencem je odvzela lastnino, vpeljala je sistem ovaduštva ter udbovskega strahu. S tem strahom je do pomladi 1990 nasilno obvladovala Slovence.

Zato so bile Bučarjeve besede o »končanju državljanske vojne« velika usluga (rehabilitacija) komunistom, krivica do vseh (mnogih), ki jih je komunistični režim preganjal, kot tudi nepoštenost do Slovencev kot celote, ki jim je režim preprečeval svobodno življenje in razvoj.

Njegove besede so pomenile tudi, da če je bila po vojni in do leta 1990 v Sloveniji državljanska vojna, potem je bila med drugo svetovno vojno še bolj. Vendar to ni res, kar z lahkoto vidimo, ko se v to problematiko vsaj malo poglobimo. Šlo je za nasilje enih proti drugim, komunistov proti Slovencem.

Komunistična rdeča zveza na »spomeniku NOB« v Dolini pri Trstu. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična morija jeseni 1943

Publicist Viktor Blažič je v nekem svojem prispevku zapisal, da je bila na Turjaku (septembra 1943) prava (čista) »državljanska vojna«, nekdo drug pa malo kasneje, da je to bilo po italijanski kapitulaciji (jeseni 1943). Verjetno sta oba želela povedati, da je šlo takrat za spopad med Slovenci brez prisotnosti okupatorja.

Če smo natančni, niti takrat okupator ni bil čisto odsoten. Tako na Turjaku kot v Grčaricah so s partizanskimi topovi, ki so jih prej zaplenili italijanski vojski, upravljali italijanski topničarji. Ampak, to je tu manj pomembno. Bolj je to, da je takrat ena stran, to je komunistični partizani, z vso svojo silo udarila po razmeroma šibkih vaških stražah (in v Grčaricah po slovenskih četnikih). Ti so se zatekli pod zaščito turjaškega gradu ali kakšne na hitrico utrjene stavbe v Grčaricah. Ob močni oborožitvi, saj so se takrat partizani do zob oborožili z italijanskim orožjem, so bili lahka tarča in plen. Komunisti so s svojo vojsko napadali in uničevali svojega glavnega nasprotnika. Takrat so pomorili vse ranjence na Turjaku, teh je bilo 28, kar je bil zverinski pokol (ki je kasneje povzročil kakšen povračilni pokol). Po zavzetju Turjaka in Grčaric ter zajetju še drugih vaških straž (Bloke, Begunje), so komunisti v Kočevju uprizorili »sodno« farso, pod njenim okriljem pa že prej in ves čas morili ujetnike. Vseh so tisto jesen pomorili okoli 600.

Edvard Kardelj z obrazom, okoli njega pa »množice« brez obrazov, ki jih je imel tako rad. Demokracija je na Slovenskem 34 let in toliko časa »slovenska demokracija« ohranja to podobo. FOTO: Ivo Žajdela

Odgovor na nasilje partizanov

Vse to je bila ena sama morija, en sam genocidni zločin. Kakšna »državljanska vojna« neki, kaj šele »čista«. Takšno poimenovanje je (bilo) napačno in krivično, da bolj ne more biti.

Vsa tista partizanska morija (Turjak, Grčarice, Bloke, Begunje, Mozelj, Jelendol, Travna gora, Mačkovec ...) iz jeseni 1943, ki je sledila neskončnim umorom iz leta 1942, je naravnost klicala k odgovoru (tudi maščevanju). Zato domobrancev ni bilo zelo težko organizirati, saj so jih s svojim nasiljem povzročili partizani (kot poleti 1942 vaške straže). Kot maščevalni in povračilni ukrep so se pojavile celo skupine krvnega maščevanja, ki jih imenujejo črna roka, ki so ubijale predvsem komunistične aktiviste.

Bučarjeva izjava leta 1990 je bila zato nevzdržna, krivična in v posmeh vsem, ki ga je komunistični režim po vojni zatiral dolgih 45 let. Človeško življenje pa ni dolgo 300 let, da bi tistih 45 let lahko kdo kar zanemaril. Za mnoge je bilo to vse aktivno življenje. Na primer moja mama je vso aktivno dobo svojega življenja preživela v okviru teh 45 let, in zato so bile tudi posledice neizbežne. Bila je učiteljica in je tipični primer popolnega indoktriniranca.

Izkop ljudi, ki so jih leta 1943 na Mačkovcu nad Robom umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Sprava je sinonim za totalitarizem

Pri terminologiji, ki jo uporabljamo v zvezi z slovensko nedavno zgodovino, je zelo pogosta in močno zlorabljana beseda sprava. Beseda sprava v Sloveniji že dolgo pomeni predvsem eno: spravite se že (podajte si roke), potem pa dajte mir. To pomeni, da naj bi bila sprava enkratno dejanje, doseženo s stiskom rok obeh na Slovenskem med drugo svetovno vojno nasprotujočih si sil ali sprejem politične izjave (deklaracije) o »narodni spravi«. Toda to je želja tistih, ki jih moti resnica o zločinih komunistične revolucije. S »spravo« želijo utišati in preprečiti govorjenje ali pisanje o resnici. Torej gre za prizadevanje, ki je naperjeno proti osnovnemu postulatu demokracije, to je možnost izražanja stališč in resnice za vsakega. To pravico smo si leta 1990 z precejšnjimi napori pridobili. Slovenska »sprava« ni torej nič drugega kot totalitarni refleks, je sinonim za totalitarizem: vsi mislite tako, kot mislim jaz, vse drugo je »nespravno« in »delanje razdora« v »slovenskem narodu«.

Poleg tega, da sprava sama po sebi nikakor ne more biti enkratno dejanje (stisk roke, deklaracija), ampak je lahko le razmeroma dolgotrajen proces (poglejmo »proces« 34 let dolge tranzicije in vedno bolj ji ni videti konca), je prav tako kot pojem za večino ljudi precej nerazumljiv, težko si ga predstavljamo, kako naj bi sploh v praksi izgledal. Razen seveda tako, da en del slovenskega naroda (spet) ne bi smel govoriti o enih temah.

Molitev na grobišču na Muretovem griču pri Škofji Loki (29. 10. 2004). FOTO: Ivo Žajdela

Sobivanje, sožitje

Veliko bolj razumljiv je termin sobivanje (sožitje). Ljudje sobivamo tako, da si ne povzročamo česa hudega (nasilnih dejanj), če pa kdo ne more, in ne zatiskajmo si oči, da marsikdo ne more živeti sožitja, pa naj živi »mimo« drugega, samo, da ni nasilen do drugih.

Iz povedanega vidimo, da je (slovenska) sprava nekompatibilna z demokracijo oziroma njenimi postulati, med katerimi je eden od temeljnih, da lahko vsi izražamo svoja stališča in tako tudi svojo resnico. To tudi pomeni, da je demokracija zelo zahtevna do nas, toda ni je boljše rešitve, saj vse drugo teži k totalitarnosti, takšni ali drugačni. Človek pa je po naravi nagnjen k totaliteti do sveta okoli sebe oziroma izraža totalitarne želje in stališča, kar pomeni, da si podzavestno nenehno želi, da bi vsi mislili tako kot misli on. S tem se človeštvo bojuje že vsaj od starogrških krajših obdobij demokracij naprej, torej 2.500 let. Toda večinoma je prevladala naša značilnost, to je nagnjenje po obvladovanju sveta z željo po totaliteti (vsiljevanju lastnih stališč drugim). Žele zadnjih dvesto let in morda kakšno več si nekateri ljudje s težavo prizadevajo in tudi uspevajo, da bi to človekovo značilnost omejili s postulati demokracije, to je odprte »scene«, da lahko vsak izraža svoja stališča in resnico (tista žaljiva in neresnična seveda morajo biti sankcionirana, politično ali sodno).

Težke besede kot so razdor, delanje razdora, razdvojeni narod, sprava služijo omenjeni človekovi lastnosti: preprečevati drugim, da izražajo stališča in resnico, na primer o zločinih komunistične revolucije. Bodimo torej pozorni na to, kdaj jih nekateri ljudje izrekajo in kdo so to. Tako bosta prostora demokracije in resnice veliko bolj razvidna.

Ivo Žajdela, Sprava ali sožitje, Slovenski čas, št. 63, 26. 7. 2015

Družina Mavsar iz Šentruperta leta 1940, Partizani so umorili deset članov družine, od tega sedem 27. decembra 1942.

»Osamosvojitev« ali demokratizacija

In še o dveh terminih. V zadnjih letih se je uveljavila besedna zveza »po osamosvojitvi Slovenije«. Vendar se ni pojavila sama od sebe, ampak so jo v javnem prostoru uveljavili levičarski novinarji in politiki. Naravnost osupljivo je, kako hitro so jo sprejeli oziroma začeli uporabljati vsi, tudi desni novinarji in politiki.

Termin »po osamosvojitvi Slovenije« je bil vpeljan zato, da izrine termin »po demokratizaciji Slovenije«. Pri vpeljavi novega termina »po osamosvojitvi Slovenije« vedno bolj prihaja do absurdnih situacij, ko kdo k njemu prilepi še letnico 1991, vendar se iz konteksta jasno vidi, da misli na prelom s prejšnjim (socialističnim oziroma komunističnim) režimom, ki pa se je zgodil spomladi 1990. Seveda levičarjev ne bo nič motilo, da še naprej uporabljajo napačni termin, samo da se izognejo očitno osovraženi besedi demokratizacija. Z demokratizacijo so se namreč končali njihovi monopoli na vseh področjih javnega življenja in od takrat so zelo nesrečni, da teh monopolov več ne morejo izrabljati. Zato se jim tako kolca po »starih časih«.

Brata Mavsar, Jože in Vilko, ob krsti z zoglenelimi ostanki staršev, bratov in sestra pred pogrebom v Mokronogu 3. januarja 1943.

Absurdi površne terminologije

Ko pišem o terminu »po osamosvojitvi Slovenije« seveda ne mislim na nič slabega o osamosvojitvi Slovenije. Gre za to, da se je danes za obdobje oziroma pojav, ki ga (le še nekateri) imenujemo demokratizacija Slovenije, za izjemno pomembno dogajanje, ki je doseglo vrhunec s prvimi demokratičnimi volitvami spomladi 1990, uporablja izraz »osamosvojitev Slovenije« oziroma v obliki izpeljave »po osamosvojitvi Slovenije«. Ta izraz uporabljajo danes tako rekoč vsi.

Samo droben primer. Pred leti sta izšli dve knjigi, ki sta glede te terminologije precej žalosti. Tako Marko Štrovs v knjigi o grobiščih Neme priče, kot Janez J. Švajncer v sicer odlični knjigi o generalu Maistru (General Maister. Zamolčano) sta uporabljala termin »po osamosvojitvi Slovenije«, čeprav se je jasno videlo, da govorita o prelomu s prejšnjim režimom (ne pa o odcepitvi od Jugoslavije oziroma osamosvojitvi). Da bi bilo to njuno početje še bolj absurdno, sta dodajala letnico 1991, čeprav, še enkrat, sta mislila na pomembno dogajanje leta 1990.

Bilo je nekaj ponavljanja, vendar le zaradi vsakokratne jasnosti.

Konec

Ivo Žajdela, Sprava ali sožitje, Demokracija, 24. 9. 2015Ivo Žajdela, Pomembnost terminologije, Slovenski čas, št. 160, 6. 8. 3023

1/11