Nadaljevanje iz: Kočevski proces, komunisti, sodstvo [1]

Takole je Ivan Lavrih v knjigi V primežu revolucije (Ljubljana, 2001, str. 62–73) opisal komunistično ravnanje z ujetniki po Grčaricah in Turjaku, »zasliševanja«, »kočevski proces«, množične umore ujetnikov ter svojo rešitev tik preden so zadnjo skupino ujetnikov iz Kočevja umorili na Travni gori 2. novembra 1943.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Po uničenju Turjaka so ujetnike odpeljali v Kočevje

Mesto Kočevje je bilo za stotine protikomunističnih borcev zadnja postaja njihovega križevega pota. Mnogi so bili zaprti v dijaških domovih in so jih od tam odpeljali v smrt. Jaz pa sem bil zaprt v kočevskem gradu.

Po padcu Turjaka so nas v Velikih Laščah naložili na tovorni vlak in nas ponoči odpeljali v Kočevje. S tovornjaki so nas peljali od železniške postaje v grad, kjer so bili že zaprti vsi jetniki iz Grčaric. Ker je bila noč, nisem mogel vseh prešteti, vem pa, da je bilo 23 bogoslovcev in šest duhovnikov. Ves čas smo bili seveda zvezani z žico, kar je strahovito bolelo, saj so nas premetavali kot živino in žica se je vedno globlje zajedala v kožo.

Prve celice so bile že zasedene s četniki, zato so nas gnali proti koncu hodnika v zadnje celice. Med nami je bila v tej celici tudi gospa Frančiška Škerlj in njen 20-letni sin Ivan. To je bila mati Mimi Martinčič iz Kanade, znane karitativne in misijonske delavke. Oba so komunisti ustrelili.

Hrana je bila naravnost obupna

Naj najprej opišem naše življenje v celicah. Celice so bile prav majhne, morda 4 x 8 m, brez vsake oprave, čisto majhno okence visoko v steni in majhna linica v vratih, skozi katero so nas stražarji nadzorovali. Na dolgem hodniku pred celicami je bilo vedno več stražarjev. Ponoči je bila prižgana majhna žarnica na stropu. V vsaki celici nas je bilo 30 do 35. Ležati seveda ni bilo mogoče, tudi sedeti ne, saj ni bilo prostora. Šele pozneje, po procesu, ko so jetnike redno streljali, je bilo več prostora.

Hrana je bila naravnost obupna. Enkrat na dan malo čorbe v skodelici, nič žlice, včasih je bil notri kakšen košček krompirja ali korenja. Vsak dan smo dobili za celico galon vode v pločevinasti posodi, in to za vse. Zjutraj in popoldne smo dobili vsak en požirek. Biti lačen je hudo, toda biti žejen je veliko hujše. Usta so posušena, težko je govoriti, ustnice razpokajo in vse je vneto. Vode za umivanje seveda ni bilo nobene. Stranišče smo imeli samo eno. Na koncu hodnika: luknja v tleh. Zaradi slabe prehrane smo skoraj vsi dobili drisko, nekateri celo krvavo in mnogokrat stražarji niso odprli vrat, da bi revež šel na stranišče.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Ena največjih nadlog so bile uši

Prvi teden našega zapora smo še smeli iti vsak dan malo ven, na notranje dvorišče gradu, da smo se malo sprehodili in vsaj prosto zadihali sveži zrak. Toda tudi to nam je bilo prepovedano. Obtožili so nas namreč, tiste v celici št. 1 (jaz sem tedaj že bil v njej), da so nam zaplenili puško, s katero smo nameravali ubiti stražarja in pobegniti. Seveda je bilo vse zlagano, le pretveza, da odslej nismo mogli več na dvorišče in sveži zrak.

Ena največjih nadlog so bile seveda uši. Te so nas imele popolnoma v oblasti, podnevi in ponoči. Ker se nismo mogli nič čistiti, smo skoraj vsi dobili kožno bolezen garje (scabies). Imeli smo kraste po vsem telesu in pod krastami so se kar naprej zarejale nove uši. Najbolj izurjen in priročen pobijalec uši je bil Karel Mauser, kar do sto jih je pobil na minuto. Seveda ni prav nič zaleglo, več kot sto se jih je »rodilo« na minuto.

Ustrelili so stražarja, ker je pomagal ujetnikom

Stražarji, ki so vse to gledali, so se samo norčevali iz nas, včasih odprli vrata in nas pljuvali ob litanijah primernih kletev in psovk. Najbolj korajžne so bile »tovarišice«. S prižganimi cigaretami so nas žgale po vsem telesu in po obrazu. Pa se je med stražarji našla tudi dobra duša. Neki rudniški delavec iz Kočevja, Zupančič mu je bilo ime, je videl, kako hiramo iz dneva v dan. Hotel je nekaj dobrega storiti za nas. Ponoči je šel na grajski vrt in po tleh nabral nekaj jabolk, nekaj dobrih, druga pa so bila že gnila, vendar revež ponoči ni videl, pa nam jih je prinesel v celice. Kako so bila dobra. Toda na žalost ga je videl eden od komunistov, takoj so ga zaprli in 15. oktobra zvečer je bil v Mozlju ustreljen.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Kako so partizani ujetnikom kradli hrano

Mnogi sorodniki so seveda zvedeli, da smo zaprti v Kočevju in so začeli v trumah prihajati s hrano za ujetnike in tudi z drugimi dobrotami. Skozi linico v vratih smo videli, kako so se komunisti mastili z našimi klobasami in štrucami, iz nas so se pa le norčevali. Tudi pri nas doma so zvedeli, da sem zaprt v Kočevju v gradu. Zato so mama naprosili Minko (sami niso mogli iti), naj mi nese štruco kruha. Prav z veseljem se je napotila peš na dolgo pot v Kočevje. Prišla je do gradu in vprašala stražarja pri vratih zame. Pritrdil je, da sem v gradu. Prosila ga je, če bi mi izročil štruco kruha. Prav rad ji je obljubil. S kakšnim veseljem je odšla Minka domov povedat mami, da sem kruh dobil in da sem videl, da zunaj na svobodi mislijo name. Seveda Ivan štruce ni nikdar videl ne poskusil. Komunisti so jo pojedli. Je pa vse to zelo zanimivo. Ko smo štirje mnogo pozneje pobegnili od komunistov, so mene obtožili, in sicer uradno, da sem zaklal partizana z nožem, ki je bil zapečen v štruci kruha. In to laž so tiskali po komunističnih časopisih in »zgodovinskih« knjigah. Nekaj so pač morali najti, da so me mogli javno ožigosati kot morilca.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Eno je bilo jasno vsem: postrelili nas bodo

Čeprav je bilo življenje v ječah obupno, mi sami nismo bili obupani. Eno je bilo jasno vsem: postrelili nas bodo, kot so postrelili četnike po procesu. Zato se s tem problemom ne bomo ukvarjali. Pomembno je samo eno, da smo na to pripravljeni. Ker je bilo vsaj nekaj časa več duhovnikov med ujetniki, smo tako imeli priložnost spovedati se, in to še po večkrat. To so bile najlepše spovedi, kar sem jih doživel v svojem življenju.

Kako dobro se spomnim mladega fanta. Imel je univerzo in doktorat. Pa sva čepela v kotu, umazana in ušiva, komaj sva govorila. Med nama se je začel takle pogovor: Gospod, konec prihaja. – Imate prav, vse tako kaže. – Vse življenje na to nisem mislil, preveč sem bil zaposlen. Boga sem nekje izgubil. – No, vidiš, sedaj je pa on prišel k tebi. Nič lepo ne izgledava, pa naju kljub temu ljubi. – Res? – Prav zares. – Kaj se lahko kar tukajle spovem? – Kar tukajle. – In se je. Dve uri nato je bil ustreljen. Gotovo moli zame v nebesih. In to ni edini primer. Kadar je sila največja, je božja pomoč najbližja, pravi stari pregovor. Ne vem, da bi kdo odšel na morišče in v večnost brez dobre spovedi. In s čisto vestjo. Zakaj bi se bali smrti? Smrt bo samo naša rešitev. Morda se to sliši smešno: četudi smo fizično strahotno trpeli, so bili duhovno to najlepši in najbogatejši dnevi mojega življenja.

Ujetniki s Turjaka septembra 1943 v Kočevju.

Dneve in noči so si krajšali z raznimi predavanji

Tudi dnevi in noči niso bili tako dolgi. Res nismo imeli nobenega drugega dela kot pobijati uši, naši možgani pa so le še malo delali. Zato smo si krajšali dneve in noči z raznimi predavanji. Med zaprtimi so bili ljudje prav vsake stroke, inženirji, juristi, profesorji, duhovniki in vsak je predaval iz svoje stroke in seveda vprašanj ni nikdar zmanjkalo. Najbolj priljubljen pogovor je bil, kakšne štruklje je mama doma naredila in kakšen »štrudelj« in žgance z ocvirki ter kakšne koline smo imeli in pogačo za veliko noč. Ni je bilo jedi, da je ne bi omenili in si je zaželeli. Morda je tudi to pomagalo tešiti našo lakoto.

Pri ujetnikih je bila neskončna ljubezen do našega naroda

Celo na to smo mislili, kako bomo ustanovili pevski zbor in ga imenovali: »Korajža pa šnajt«. Kako odlični pevci so bili četniki. Tonček in Cigo in Rudi in Joco. Tonček Šinkar je bil najboljši. Vedno je »čez« pel. Kadar smo si nabrali malo moči, pa smo zapeli: Dekle, kdo bo tebe ljubil ... N'mav čez izaro ... Lipa zelenela je ... kar brez konca. Kot zadnjo smo vedno zapeli eno versko pesem. Joj, kako je to komuniste jezilo. Prepričani so bili, da so nas strli in uničili, pa so dosegli ravno nasprotno.

Seveda smo mnogo govorili tudi o tem, kaj smo naredili prav in kaj narobe. V teh zaporih smo bili zbrani ljudje vseh političnih strank, vseh gibanj in filozofskih nazorov, toda eno je bilo skupno vsem: neskončna ljubezen do našega naroda in vsi smo bili z veseljem pripravljeni darovati svoja mlada življenja v upanju, da naša žrtev ne bo zaman, ampak bo pomagala bodočim rodovom, da bodo videli, da je moč samo v edinosti, da so bili naši prepiri, naša neodločnost in ljubosumnost pri vodstvu razlog za polom v Grčaricah in na Turjaku. Še danes se sprašujem: Ali smo se naučili to lekcijo?

Ujetniki na komunističnem »kočevskem procesu« od 9. do 11. septembra 1943.

Zaprti duhovniki in bogoslovci

Namestili so nas v zadnje celice na dolgem hodniku v kočevskem gradu. Šest od nas je bilo duhovnikov: France Malovrh iz Ljubljane, Tone Polda, Janez Bukovec, Jakob Mavec, France Malovrh iz Škocjana in jaz.

Bogoslovci pa so bili: France Jančar, France Stare, Franc Jakop, Zvonimir Goršek, Andrej Pogačar, Janez Musar, Leopold Potočnik, Janez Medved, Karel Mauser, Alojz Žagar, Ivan Pekolj, Rudolf Ropas, Jožef Vesenjak, Franc Vidic, Ludvik Jeza, Franc Zagoršek, Karl Pečovnik, Ivan Volk, Franc Lepdiček in Avgust Jambrovič.

Duhovniki in bogoslovci so morali podpisati lojalnostno izjavo

Prva naloga komunistov je bila, da nas malo uporabijo za svojo propagando. Pod vodstvom Franceta Pirkoviča - Čorta iz Šentjerneja (čort je ruska beseda in pomeni hudič – res je Čort vršil hudičevo vlogo) so napisali posebno izjavo, ki naj bi jo vsi duhovniki in bogoslovci podpisali. Pirkovič je prišel v našo celico in rekel: »Tole izjavo morate podpisati in boste vsi amnestirani in svobodni. Če pa nočete, potem veste, kaj vas čaka.« Saje v svojem Belogardizmu pravi, da smo izjavo »prostovoljno podpisali in da spoznavamo, po kako izdajalski poti smo hodili in zavajali kmečko ljudstvo na pot narodnega izdajstva«. Res smo »svobodno« podpisali, s puško, naperjeno v glavo.

Prisilni podpis izjave in partizan Pirkovič - Čort

Izjava v glavnem pravi, da v bodoče s svojim ravnanjem ne bomo škodovali Osvobodilni fronti, da ne bomo prižnice in spovednice izrabljali v politične namene in da bomo izvrševanje svojega poklica omejili zgolj na vestno vršenje verskih dolžnosti; da se bomo s takim zadržanjem pokazali vredne njihove velikodušnosti, to je amnestije in svobode. In da naj nam tako Bog pomaga. To smo prisiljeni podpisati. In to je bila zanje velikanska zmaga. Po svojih časopisih in posebnih letakih so oznanili slovenskemu narodu, kako vodilni duhovniki in bogoslovci obžalujejo svoje izdajalsko delo in kako obljubljajo zvestobo Osvobodilni fronti in komunistični partiji, ki se edina bori za svobodo slovenskega naroda. Še vedno vidim Čorta, kako ponosno je odšel iz naše celice in kako »čortovsko« je bil nasmejan njegov obraz. Seveda je točno vedel, da je bila vse skupaj sama laž, pač, za slepljenje ljudstva. Škocjanski kaplan France Malovrh je vso farso prav lepo označil, ko je javno izjavil: »Zato smo podpisali, da bi lahko vsak pameten človek videl, da nismo resno mislili, ampak smo se iz te izjave le norčevali.« To omenja celo Saje v svojem Belogardizmu (str. 126–127).

Po tej zmagi pa so kar naenkrat poklicali Jaka Mavca in mene in naju preselili v celico št. 1, vse druge pa poslali v stiški samostan, kjer naj bi kot ujetniki ostali do konca vojne.

Knjiga Ivana Lavriha V primežu revolucije, ki jo je izdala založba Družina (Ljubljana, 2001).

Komunistični »mejnik na razvojni poti našega pravnega reda«

Druga komunistična zmaga je bila slavni kočevski proces, ki je, kakor pravi komunistični zgodovinar Saje: »... potekal po vseh splošnoveljavnih načelih procesualnega prava. Sodišče je z vso objektivnostjo in natančnostjo razčistilo posamezne točke obtožbe ... V pravnem pogledu je kočevski proces s svojimi formalnimi garancijami procesualnih načel in po tehtnosti dokaznega materiala ... mejnik na razvojni poti našega pravnega reda na osvobojenem ozemlju.« Ta mejnik si moramo malo bolj podrobno ogledati.

Obtožni material so komunisti zbirali skoraj mesec dni. Člani izrednega vojaškega sodišča so bili: dr. Anton Kržišnik, predsednik; dr. Teodor Tominšek, Bojan Polak, Andrej Cetinski, Ivan Puc, zapisnikar je bil dr. Žiga Vodušek. Državni tožilec je bil Jernej Stante. Zagovorniki pa so bili trije: Boris Kocjančič, Martin Briški, in še eden, ki je bil preveč preplašen, da bi kaj povedal. To je torej bil »sodni zbor«.

Nadaljevanje v: Kočevski proces, komunistično sodišče, Ivan Lavrih [3]

1/8