Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Petriček, Otroci s Petrička, Črna vdova, Teharje [35]

/Besedilo je Janez Črnej napisal februarja 2005./ V zborniku Iz zgodovine Celja 1941–1945, izdal ga je Muzej novejše zgodovine Celje, je objavljen tudi prispevek zgodovinarja dr. Mitje Ferenca Taborišče Teharje in prikrita grobišča v Sloveniji. Prispevek terja nekaj pripomb in dopolnil, saj letos poteče že 60 let od povojnih množičnih pobojev, v tem času pa bi si Slovenija zaslužila, da bi bila ta tema zgodovinopisno že zelo podrobno obdelana.

Zelo malo o resnični zgodovini Celja od leta 1900 naprej

28. januarja 2005 je Muzej novejše zgodovine v Celju predstavil avtorje tega zbornika in kratko vsebino njihovih prispevkov. Prispevek dr. Mitje Ferenca Taborišče Teharje in prikrita grobišča v Sloveniji je vsekakor potreben pripomb in dopolnil, nekaj pripomb pa je treba dati tudi na delovanje tega muzeja. Muzej deluje s proračunskimi sredstvi države in občine, zato predstavlja državo in občino na račun davkoplačevalcev. Na žalost pa je njegovo delovanje vseskozi pod vplivom politike združene liste, saj je bila Andreja Rihter, preden jo je združena lista postavila za ministrico za kulturo, dolgoletna direktorica Muzeja revolucije, kakor se je muzej imenoval prej. Po njenem odhodu na ministrsko mesto je postala direktorica njena sodelavka in namestnica Marija Počivavšek. Glavna vsebina delovanja muzeja je bila posvečena partizansko-revolucionarnim dogodkom, predstavitvam invalidnih partizanskih spominov (npr. Jan), graditvi Kardeljevega socializma, »Hermanovemu brlogu« za otroke, povojnim partizanskim mitingom (npr. Ostrožno s Titom in Radiom Celje), tudi obrtniškim cehom, zelo malo resnični zgodovini Celja od leta 1900 naprej, skoraj nič pa nasilni povojni oziroma resnični zgodovini partizansko-revolucionarnega dogajanja. Izjema je bila razstava Temna stran meseca, ki pa so jo morali avtorji direktorici Rihterjevi skoraj vsiliti. Skrajni čas bi že bil, da postane muzej res muzej celotne zgodovine Celja, ne pa muzej političnega izbora združene liste, ki ga je še v času Muzeja revolucije usmeril pokojni dr. Tone Ferenc, kakor je v uvodu nakazala sedanja direktorica.

Malovredna pričevanja domačinov?

Dr. Mitja Ferenc je v omenjenem prispevku opisal delovanje taborišča predvsem od konca maja do konca avgusta 1945. V uvodu manjka vsebinski opis pomena, časovnega in prostorskega delovanja taborišča. Pomanjkljivo so opisane lokacije začasnih zaporov za vojaške ujetnike in civilne politične zapornike, prav tako tudi grobišča v okviru ožjega prostora taborišča, na sedanjih pregradah odlagališč in vojaškega skladišča Bukovžlak.

Prispevek omenja samo čas treh mesecev, ko so bili v taborišču domobranci, vrnjeni iz Vetrinja, in to na podlagi zapisanih spominov v begunskem izgnanstvu in spominov, zapisanih doma. Na tak način je zanemaril vsa druga dogajanja v veliko daljšem delovanju taborišča. Komisija Demos, ki sem ji predsedoval (nikoli nisem bil predsednik občinske teharske komisije, kakor navaja avtor, ampak sta bila predsednika dva, najprej Turnšek, nato Lampret), je na podlagi pričevanj še živečih nekdanjih zapornikov in izvajalcev ter pomočnikov taboriščne represije ugotovila obdobje, način in obseg delovanja taborišča.

Teharska kapela, sameva, tako kot tisoči umorjenih na območju Celja. FOTO: Ivo Žajdela

Taborišče Teharje je delovalo od 11. maja 1945 do leta 1951

Politični pomen delovanja tega koncentracijskega taborišča je bil v tem, da partizanski revolucionarji niso priznavali vojaškega statusa domobrancem, četnikom in hrvaškim domobranom, prav tako ne državljanskega statusa slovenskim Nemcem (Volksdeutscherjem) in med okupacijo priseljenim Nemcem, simpatizerjem nacistov ter nasprotnikom komunistov. Politično odločitev komunistične partije še iz časov Avnoja dokazujejo takojšnji poboji odraslih oseb in pavšalno »sojenje« mladoletnim vojakom domobrancem (okoli 400) zaradi njihove pripadnosti domobranstvu v sestavu Slovenske narodne vojske.

Taborišče vojaških vojnih ujetnikov (nemških in nekaj jugoslovanskih) je bilo v Bežigradu, kjer so v kleteh poklali nekaj pripadnikov jugoslovanske vojske v domovini. Tudi to taborišče je bilo pod poveljstvom Ozne (ne vojske).

Taborišče Teharje je delovalo že od 11. maja 1945 in vse do leta 1951. Pet let torej. Vmes so ga zaradi političnega sprenevedanja in zunanjega vtisa preimenovali v »delovno taborišče«. V prispevku manjka kar 53 mesecev delovanja tega taborišča.

Komunistične celjska »industrija« klanja ljudi

Ferenc brez obrazložitve navaja, da taborišče ni bilo pripravljeno za sprejem velikega števila Slovencev, ki so jih konec maja 1945 vrnili Angleži, ne pove pa zakaj. Taborišče je bilo kljub sprotnim pobojem prignanih ljudi prenapolnjeno, zato so 400 zapornic preselili v barake pri tekstilni tovarni Metka. Zapornike so preselili tudi v velike skladiščne barake ob železniških transportnih rampah v Čretu. Do konca so napolnili Stari pisker in kleti v graščini Mlinarjev Janez na Teharjah. Med tem časom so sredi maja 1945 na hitro ubili hrvaške begunce, ki so jih imeli zaprte v občinskih kleteh na Teharjah, in jih zakopali kar na robu graščinskega platoja, kamor so junija in julija za­kopavali tudi na oznovskih orgijah posiljene zapornice iz taborišča Teharje (objava pričevanja Alberta Svetine - Erna, ki pravi, da so oznovci ob sobotah prihajali tudi iz Ljubljane; Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma, str. 209, Demokracija, 1. januarja in 25. novembra 2004). Priprave na sprejem Slovencev iz Vetrinja so bile predvsem v tem, da so začasno preseljevali druge še žive zapornike, proti koncu avgusta, po amnestiji, pa so jih spet vračali na Teharje.

Kako je z ubitimi v in ob samem taborišču na Teharjah?

Prostor delovanja oznovske taboriščne komande je bil razširjen na celotno Celje. Posebno med 11. majem in koncem avgusta oziroma do novembra 1945, ko so otroke, zaprte pri Petričku, razselili v številne prisilno vzgojne zavode Celja in nekdanjega celjskega okraja.

Pravo veliko grobišče je druga pregrada, pregrada za sadro, kjer je Cinkarna na črno zgradila cevovod in od koder so junija 1989 ponoči v spremstvu policije z utripajočimi lučmi odvažali posmrtne ostanke ubitih, ki so jih našli, ko so izkopavali jarek za cevovod na vrhu pregrade (za to mora vedeti takratni komandir celjske postaje ljudske milice).

Lobanje, ki so štrlele skozi mala okna »bunkerja« na Teharjah

V času graditve druge pregrade, ki so jo začeli graditi po letu 1970, so v njen vzhodni del z buldožerji porinili dve veliki grobišči s premerom vsaj deset metrov (obstoj grobišča je Rudi Vengust, zapornik iz leta 1946, ki je preverjal njihovo ugreznino še veliko let kasneje, opisal v Demokraciji, 8. in 15. januarja 2004 /št. 5 in št. 5b te nadaljevanke/), ki sta ležali na jugovzhodni vzpetini, ki so jo porinili v pregrado. Z zemljo znižanega hriba so zasuli tudi kleti nekdanje mučilnice, domačini so govorili o bunkerju, kjer so se otroci igrali s kostmi in z lobanjami, ki so štrlele skozi mala okna »bunkerja«. Ta je še vedno zasut na severni strani pregrade, zadaj za lesenim križem, ki so ga zdaj odstranili. V zahodnem delu pregrade je zasuto tudi grobišče v dolgem, globokem in širokem betonskem koritu, ki je bilo v drugi polovici avgusta 1945 do konca napolnjeno s trupli ubitih (Grajžel, komandant taborišča za vojaške ujetnike v Bežigradu, opisano v Demokraciji, 8. januar 2004 /št. 5 te nadaljevanke/).

Grobišče do iznakaženosti mučenih domobranskih oficirjev

Grobišče do iznakaženosti mučenih domobranskih oficirjev je pod jugozahodnim delom pregrade, vzhodno od kmeta Kopitarja z Vrhov (Kamenšek, poveljnik teharske straže, opisano v Demokraciji, 15. januar 2004 /št. 5a te nadaljevanke/). V severozahodnem koncu pregrade, vzhodno od kmeta Kopitarja, so ob graditvi druge pregrade v njen spodnji del porinili veliko kosti ubitih, katerih grobišča so razdrli, ko so razkopavali pobočja pod Kopitarjem na Vrheh. Grobišča so po dnu in pobočjih doline pod sv. Ano, ki je zdaj zalita s sadro (pričevanje kmeta Vrečarja - Izaka, zapisano v Demokraciji, 1. januar 2004 /št. 4 te nadaljevanke/).

Grobišča vzhodno od območja taborišča na Teharjah

Grobišča in morišča so tudi vzhodno od sedanjega spominskega parka, tudi tam, kjer so na novo zgradili objekte Komunale Celje, vse do vzhodnega konca pregrade Za travnikom in v sami pregradi, saj so jih graditelji zakopali v pregrado. Starejši ljudje tega območja, prav tako vojaki, ki so hodili na orožne vaje v vojaško skladišče Bežigrad, so vedeli za grobišča na območju z bodečo žico zavarovanega vojaškega skladišča. Prav tako graditelji pregrade Za travnikom, npr. nekdanji direktor Cinkarne Prelec in nekdanji komandir celjske postaje milice.

Naj omenim, da so bili poleg Turnherja, Venišnika in Škulja od­ločujoči ljudje v taborišču še Sotošek, kasnejši poveljnik, ter Zalar in Golc (pričevanja nekdanjih zapornikov in sosedov taboriščnega vhoda).

En teden so jih gonili v gozd na Lahovno, kjer so jih postrelili

Na Westnovem nogometnem igrišču so bili zaprti hrvaški begunci, ki jih je iz Koroške (Poljana) prek Hude luknje spremljal Ivan Mithans, partizan iz Koroške (kolona okoli 7.500 ujetnikov, pričevanje pred Pučnikovo komisijo; Demokracija, 8. januar 2004 /št. 5 te nadaljevanke/). Od tam so jih en teden vodili v gozd na Lahovno, kjer so jih postrelili, kmetje iz Zgornje Hudinje pa so morali mrtve na vozovih voziti v protitankovski jarek na Golovcu (pričevanje kmetov iz Zgornje Hudinje in partizana Ivana Pratnemerja). Na tem nogometnem stadionu bi bili lahko še banaški Nemci, saj je bilo pod Bežigradom tako kot v Levcu vse polno njihovih zapuščenih vozov in konj.

Osemdeset domobranskih oficirjev, ki naj bi jih ubili zahodno od Savinje, so bili ubiti v Košnici skupaj s Celjani. Tu so bile izkopane premajhne jame za toliko ubitih. Trupla so bila zložena v grmado, zato so jih naslednji dan tlačili v zemljo kar s tankom. Proti koncu delovanja taborišč so del barak preselili v Maribor, ob zapiranju pa druge barake v Šentjur pri Celju, na kmetijsko šolo.

Neprizadetost zgodovinarjev je zlovešča. FOTO: Ivo Žajdela

Virov je precej, raziskav pa skoraj ni

Pred leti je zaradi črne gradnje cinkarniškega cevovoda na drugi pregradi, ki je eno samo grobišče, Cinkarna Celje naročila »strokovno mnenje« o taborišču Teharje, kjer je bil zaradi potreb Cinkarne, da bi pridobila obratovalno dovoljenje za cevovod in odlagališče Za travnikom, ki je to mnenje tudi plačala, zminimaliziran čas in obseg delovanja taborišča Teharje. Ta trend je – nočem ugibati iz katerih razlogov – opazen tudi v Ferenčevem prispevku. Kolikor bi avtor hotel res objektivno opisati delovanje taborišča, bi poleg zdaj naštetih virov uporabil tudi celjski občinski odlok o zavarovanju teh grobišč, več številk Demokracije in Zaveze, Spominske knjige društva nemških pregnancev iz Gradca ter teharske zaporniške knjige iz leta 1946. Prav tako bi lahko uporabil letalski posnetek območja iz leta 1956, kjer zdaj stoji pregrada Za travnikom, in letalski posnetek iz leta 1972, ko so gradili drugo pregrado za sadro.

Da se bele lise povojnih zaporov in taborišč zapolnijo

Moje mnenje je, da je prispevek zelo pomanjkljiv, čeprav je čas vračanja Slovencev iz Vetrinja, to se pravi čas trimesečnega delovanja taborišča, podprt s številnimi verodostojnimi pričevanji. Za 60-mesečno delovanje taborišča je to odločno premalo.

Prav tako mislim, da Muzej novejše zgodovine v Celju zaradi ideoloških predsodkov, ki vladajo v tem muzeju, nima politične volje, da bi pripravil objektivni prispevek k celjski zgodovini.

Opozoriti bo treba vlado, da ministrstvu za notranje zadeve, ministrstvu za pravosodje, ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvu za kulturo naloži, da se bele lise in prazen prostor naših povojnih zaporov in taborišč od Kočevske Reke do Beltincev zapolnijo z objektivnimi ugotovitvami zgodovinskih dogajanj.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, Stari pisker [37]

Janez Črnej, Minimaliziranje grozot, Celje, Mirja Ferenc, Demokracija, 31. 1. 2005

1/3