Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Petriček, Otroci s Petrička, Teharje [34]

/Besedilo je Janez Črnej napisal februarja 2006./ Vso tragičnost otrok ubitih staršev dojameš šele pri preučevanju njihovih zgodb, kot so jim jih vsilili in programirali komunistični zmagovalci, ki so si te otroke lastili kot udomačene živali.

Dietrich Janič me je seznanil z otroki s Petrička

Bogata družina Janič iz Žalca je imela tri sinove. Očeta in mamo so ubili, otroke so strpali najprej k Petričku, nato v Štigerjevo vilo v Celju. Od tam so najmlajšega oddali nekim znancem staršev, druga dva po zaprtju Štigerjeve vile v Vzgojni zavod Šmarje pri Jelšah, od tam pa v pekovski uk in rudarsko šolo v Velenje. Najmlajšega so dali v uk za elektrikarja. Otroke premožnih meščanov, ki so imeli trgovine, pekarno in veliko posestvo, je bilo treba prevzgojiti v poslušne in revne proletarce.

Dietrich Janič, srednji po starosti od treh bratov, mi je prinesel na dom knjigo Ivana Otta Ukradeno otroštvo. Iz knjige sem prvič razbral zločinsko izživljanje komunistov nad otroki pobitih staršev. Prav tako sem dojel, kako uspešno je celjska partizanska oblast s svojimi ustanovami prikrivala svoje zločinske dejavnosti.

Spomin na sotrpine, od katerih so ostali samo kupi čevljev in oblek

Dietrich mi je ob drugem obisku zaupal svojo moro, ki ga obremenjuje, odkar je zapustil zavetišče v Štigerjevi vili. Njegov spomin na otroške sotrpine, od katerih so ostali samo kupi čevljev in oblek, se mu ponavlja. Njegova domneva, da so jih takrat zaplinili, postaja glede na opisano ravnanje partizanov z otroki na Teharjah in v Hrastniku čedalje bolj utemeljena. Breme njegovega spomina lahko primerjamo z doživetjem O. L. iz teharskega taborišča s partizanskimi škornji in »Gassom«. (Njegovo doživetje iz Štigerjeve vile sem že opisal v Demokraciji, 13. novembra 2003, sam pa ga je ustno opisal ob predstavitvi knjige Ukradeno otroštvo Ivana Otta v dvorani Doma Sv. Jožefa v Celju.)

Zanimiv je spomin najstarejšega brata Rudija na rudarsko življenje v Velenju. Glavni računovodja rudnika Velenje Kuzmin (klicali so ga Koki) ga je med rudarji poiskal za partnerja pri igranju taroka. Vsake toliko časa je Kuzmin zbral svojo kvartopirsko skupino, jo naložil v avto in jo odpeljal domov v Celje na Miklavški hrib, v nekdanjo hišo Franca Leskovška - Luke, ki sta jo zdaj imela z ženo. Tu so ostali vedno dva dni in eno noč. Pili so viski in kar je kdo hotel. Prav tako so tudi dobro jedli. Za dvodnevno odsotnost z dela so dobili dnevnice in plačo.

Je bila skrivnostna Cveta Kuzmin »Črna vdova« s Petrička?

Ves čas jim je stregla in z njimi močno pila Kuzminova žena Cveta. Rudiju se je zdela močno znana, a ni vedel odkod. Šele v pogovoru z bratom Dietrichom in menoj sta ugotovila, da bi lahko bila tista »Črna vdova« s škornji in vojaškim pasom, ki jo je Ivan Ott opisal v svoji knjigi. Po drugih pričevanjih bi lahko bila »Črna vdova« tudi Vilma Štucin, direktorica vrtca iz Malgajeve ulice v Celju. Njen mož je bil uslužbenec na celjskem notranjem odseku. Problem točnih ugotovitev resnice pri Petričku je v tem, da ni nobenih dokumentov, otroci so bili majhni, starše so jim ubili, komunistični del osebja pa zadrto molči.

Gospa Cveta je bila od Kuzmina starejša več kod 15 let. Prej je bila žena gospoda Razpotnika, dipl. inž. iz Cinkarne, ki je leta 1972 vodil zemeljska dela pri graditvi druge zemeljske pregrade za mokre cinkarniške odpadke na Teharjah. Takrat je dal iz vzhodne vzpetine nad nekdanjim taboriščem poriniti dve veliki grobišči – z otroškimi kostmi vred (Krežetov opis pokopa dvajsetih otrok) – v predel pregrade nad sedanjim spomenikom, v zahodni del pregrade pa vsa grobišča s pobočja »farovške hoste«, skupaj z velikim kupom kosti, ki so jih nabrali otroci po preorani zemlji, in ki se je nahajal pod kmetom Kopitarjem. Tako so z buldožerji dokončno uničili velik del teharskih grobišč.

Na eni od fotografij otrok iz Petrička je na mizi (desno spodaj) bel klobuk fotografa Josipa Pelikana. FOTO: foto Josip Pelikan

Skrivnost Leskoškove vile

Kuzmina sta v svoji, za Celjane »Leskovškovi vili«, imela okoli 400 raznih vrst ptičev in od 10 do 15 psov, različnih križancev. To vem zato, ker sta večkrat klicala, da sem jih šel zdravit. Dva psa sta prebolela živčno kugo in sta imela tipične epileptične napade. Za take primere smo takrat živinozdravniki predpisovali pomirjevala za ljudi, vendar v primernem odmerku. Recept je bilo treba napisati v dvojniku in voditi evidenco v posebnem zvezku. Lekarne so tudi telefonsko preverjale točnost podatkov lastnikov psov. Cveti je teh zdravil zmanjkalo že po enem tednu. Prišla je prosit za nove recepte, češ da so ji psi raztresli zdravila. Hkrati me je prosila, naj napišem dvojni odmerek, da ji ne bo treba priti tolikokrat po recept. Napisal sem ji dvojni odmerek s pripombo, da zdravil verjetno v lekarni ne bo dobila. Toda odgovorila mi je, da tam ne bo problemov, ker ima znance. Res jih je imela, saj ni bilo telefonskih preverjanj.

Stara partizanka, ki ima bombaške napade

Čez dva meseca je spet prišla. Recepte sem ji moral spet napisati, zraven pa sem v ambulanti vpričo drugih ljudi glasno nergal, kam spravlja zdravila. Ko je odšla, me je znana stranka vprašala, ali te gospe ne poznam. Rekel sem ji, da jo poznam na videz iz kavarne Evropa, kjer sem jo večkrat videl, ko je pila konjak s svojimi prijateljicami. »Ja, ja, saj ni čudno, to je stara partizanka, ima bombaške napade pa tudi Leskoškovo vilo je dobila zato v zakup od celjske zadruge. Saj veste, inženir Jureš, direktor zadruge, star partizan iz Prekmurja, ji je omogočil.« Stranka v ambulanti mi je s svojo pripombo v hipu vse razjasnila.

Pavla Sendelbach in Ginther Slammer, oba otroka iz taborišča Petriček, sta mi poslala fotografije iz tistih časov. Na njih je fotografirana tudi »Črna vdova« v škornjih, z opasačem in lepimi dolgimi lasmi. V tej mladenki sem tudi jaz spoznal Cveto, ki je bila na starost precej spremenjena, vendar so ji osnovne značilnosti obraza ostale. Tudi njen opis v Ottovi knjigi Ukradeno otroštvo se ujema.

Na eni od fotografij otrok iz Petrička je na mizi (desno spodaj) bel klobuk fotografa Josipa Pelikana. FOTO: foto Josip Pelikan

Pelikanov bel klobuk ob otrocih pri Petričku

Zanimiva je ugotovitev, da je uradni fotograf pri Petričku bil Foto Pelikan, kar je potrdila tudi njegova hčerka Boža. Na eni od fotografij otrok iz Petrička je na mizi bel klobuk, na stolu pa visi suknjič. Klobuk se mi je zdel močno znan. Poznal sem gospoda Josipa Pelikana, saj je bil naš družinski fotograf. V Celju si ga velikokrat videl, kako se je z belim klobukom na glavi in z na kolesu pripeto palico vozil okrog. S fotografijo sem odšel h gospe Boži, ki sem jo tudi poznal, saj je fotografirala mojo hčerko, jaz pa sem zdravil njenega psa. Na sliki je takoj spoznala očetov klobuk in tudi njegov suknjič. Ni pa vedela, kje je slika nastala. Ko sem ji razložil, da je nastala v otroškem taborišču pri Petričku, je bila presenečena, saj sploh ni vedela, da je to obstajalo. Zato sem ji podaril knjigo Ivana Otta, ki piše o tem. Dejala mi je, da je vse fotografije z ateljejem vred prodala direktorici Muzeja novejše zgodovine (nekdanji Muzej revolucije) Andreji Rihter, vse filme v ateljeju pa je obdržala. Obljubila mi je, da bo poiskala film od Petrička, samo njen sorodnik mora priti, da jih poišče na policah.

Odhitel sem v Muzej novejše zgodovine, kjer je bila takrat namesto Andreje Rihter direktorica Marija Počivavšek. Razložil sem ji, da bi rad dobil ali videl fotografije iz otroškega taborišča Petriček, ki so jih kupili od Bože Pelikan. Začudeno me je gledala in rekla, da še nikoli ni slišala za otroke, ki bi bili zaprti pri Petričku. Da ji ne bi predolgo razlagal kako in kaj, sem ji zadnji izvod knjige Ivana Otta Ukradeno otroštvo, ki sem ga imel pri sebi, podaril. Vprašala me je, zakaj potrebujem slike. Dejal sem ji, da sem kar nekaj otrok, ki so bili pri Petričku, zbral, in da bi rad zdaj njihovo tragično zgodbo opisal. Kje pa, je vprašala. V Demokraciji, sem odgovoril. Dogovorila sva se, naj pridem čez en teden, da bo slike do takrat poiskala.

Fotograf Josip Pelikan z belim klobukom, fotografiranje v Celju leta 1923. VIR: Wikipedia

Celjski zarotniki in prikrivanje povojne zločinske preteklosti Celja

Po tednu dni sem spet odšel v muzej. Že v avli v drugem nadstropju sem zagledal takratno kulturno ministrico Rihterjevo. Ni me hotela videti, čeprav sva se poznala. Zato sem takoj vedel, koliko je ura. Gospa Počivavškova me je na hitro sprejela v svoji sobi in dejala, da nimajo nobenih fotografij od Petrička in da se opravičuje. Rihterjeva, ki je še vedno sedela v avli, me pri odhodu spet ni hotela videti, čeprav sem pozdravil.

Dr. Mitja Ferenc je bil dobro zapisan v muzeju, saj je bil njegov oče idejni vodja tega muzeja, ko je še bil Muzej revolucije, zato sem ga kar po telefonu prosil, ali ima kakšno fotografijo od Petrička. Pritrdil mi je, saj jo je dobil pri Rihterjevi v muzeju v Celju. Sliko mi je takoj po pošti poslal. Toda slika je predstavljala samo prazen nekdanji Petričkov gostilniški vrt s severnim delom hiše, obrnjen proti Savinji.

Boža Pelikan ni držala obljube, saj sem jo v treh ali štirih mesecih več kot desetkrat po telefonu vprašal, ali je že prišel sorodnik, da bi ji dal škatle s filmi s police. Do danes ga ni bilo, tako so filmi še vedno na policah ateljeja. Za prikrivanje povojne zločinske preteklosti Celja politična naveza še vedno dobro deluje.

Walter Slamar (sin), Günther Slamer, Lotka Pirc in Janez Črnej pred Petričkom. VIR: Janez Črnej

Janičevi fantje in Ginter Slamer

Naj se vrnem k Janičevim fantom in njihovi zgodbi. Začeli so rasti v premožni, gospodarsko sposobni meščanski družini v Žalcu. Po zaslugi režima sta dva končala kot velenjska rudarja, tretji pa kot elektrikar. Denacionalizacija jim je malo popravila življenjske krivice.

Zaukazano življenje Ginterja Slamarja (Šlajmar) se je končalo v Avstraliji. Njegovi starši, oče, po narodnosti kočevski Nemec (Alois Schleimer), mati, po narodnosti Hrvatica iz Vališa (Slava Maglič), so bili hotelirji v Kočevju. V času italijanske okupacije so se preselili v Rajhenburg, kjer so imeli v najemu gostilno.

Po pripovedovanju Ginterja so jih v maju 1945 pripeljali v taborišče na Teharje. Od tam so starše odpeljali v Stari pisker. Čez nekaj časa za njima še Ginterja, ki je bil tam zaprt kak teden, nato pa so ga vrnili na Teharje, od tam pa so ga preselili v otroško taborišče Petriček. Starše je nazadnje videl v Starem piskru, od koder so jih odpeljali neznano kam. Po zdaj pridobljenih dokumentih so bili v Starem piskru nazadnje »zaslišani« 1. junija 1945.

Živi, čeprav že zdavnaj umorjeni

Ginterja so iz Petrička poslali v Ljubljano, v Državno deško vzgajališče na Zaloški cesti 77, kjer naj bi se izučil za trgovskega vajenca. Od tam ga je jugoslovanski Rdeči križ poslal v avstrijsko taborišče za begunce Spittal. Tam se je kot 15-letni fant moral sam odločiti, ali bo šel živet v Kanado, Južno Ameriko ali Avstralijo. Odločil se je za Avstralijo. Za vozno karto z ladjo je moral nato dve leti zastonj delati na avstralski železnici. Zdaj zadovoljen živi z ženo Litvanko, katere starše so ruski boljševiki za 20 let izgnali v Sibirijo, vendar jih niso ubili.

Zanimiva je uradna laž Udbe iz Krškega o družini Schleimer z dne 8. 1. 1948, št. 30/48, kjer piše, da je bila družina preseljena v Avstrijo, da pa otroci Alojz, Artur in Ginter živijo nekje v Sloveniji. Alojz verjetno v Mariboru, češ da si dopisuje s prijatelji v Kočevju. Brat Artur pa živi skupaj z najmlajšim Ginterjem, ki hodi v gimnazijo v Ljubljani. Stanujeta v Žibertovi 14.

Komu je bil ta lažnivi dopis namenjen, se ne da razbrati. V zgornjem desnem vogalu nosi dodatno oznako 25222/48, z datumom 10. 1. 48.

Sporočilo partizana Ivana Hlebca z Doljnega Leskovca 6, Brestanica – Rajhenburg pa pravi, da je partizan Agrež ugotovil, da so bili Rajhenburžani po nedolžnem ubiti. Verjetno to velja tudi za Ginterjeve starše, ki jih dopis Krške Udbe z dne 8. 1. 1948, št. 30/48, torej dve in pol leti po umoru, še vedno razglaša za žive.

Sestra in brat sta bila za dolgo odtujena

Maja 1945 se je začelo spremenjeno in ukazano življenje tudi za otroka Ano in Oskarja Schroll iz Brežic. Mamo Ana in očeta Oskar so umorili neznano kje zaradi boljševiške miselnosti naših partizanov. Njihovega družinskega življenja je bilo konec. Mlajšo sestro Ano so prevzeli mamini sorodniki, Oskarja pa mamina sestra, ki je bila poročena s partizanskim zobozdravnikom Ocvirkom. Nečaka Oskarja sta hotela posvojiti, vendar ni hotel. Tudi o starših in njihovi smrti ni bilo nikoli govora. Verjetno zaradi tega, ker sta bila rejnika na strani morilcev. Sestra in brat sta bila za dolgo odtujena. Brat Oskar, zdravnik, in njegova žena sta nato poskrbela za sorodstvene povezave. Družina Schrollovih iz Brežic je bila tipičen primer z boljševistično revolucijo za vedno uničene družine v Sloveniji.

Kot dojenčka so ga našli v obcestnem jarku Ljubljanske ceste

Ivana Kresnika so našli kot dojenčka v obcestnem jarku Ljubljanske ceste blizu Glazije v Celju. Starši so bili verjetno na silo nekam odpeljani in umorjeni. Pripeljli so ga v celjsko porodnišnico, kjer so mu določili datum rojstva ter mu dali ime in priimek. Kasneje so ga prepeljali v Dom Tončke Čečeve v Celju. Ena izmed vzgojiteljic je bila Ivanka Kuder. Zdaj živi v Šmartnem ob Paki. Iz Doma Tončke Čečeve so Ivana do 17. leta starosti dali v rejo kmetu Smodeju v Šmartno v Rožni dolini. Bil je v rudarski šoli v Velenju, nato pa kot rudar zaposlen v velenjskem rudniku.

Tako se je oprijela očeta, da so ji morali dati orglice

Po telefonu me je poklicala Silva Rayer, por. Dresher, in dejala, da je tudi ona otrok s Teharij in iz Petrička. Doma so bili z Dola pri Hrastniku. S starši so jih zaprli, ko je bila stara pet let. Oče je bil v rudniku Hrastnik paznik (werkschuc). Bil je obtožen, da je s puško streljal na partizanska letala. Ko so otroke odvajali od staršev, da bi jih z avtobusom prepeljali v otroško taborišče Petriček, se je z rokami in nogami tako oprijela očeta, da so ji morali dati orglice, da so jo spravili na avtobus. »Očeta so nato prepeljali v Stari pisker in tudi mamo. Ko so ga nalagali na tovornjak, ga je mama slišala, ko je zaklical, in videla njegovo bledo mahajočo roko v slovo. Odpeljali so jih neznano kam. Doma v Dolu so nam vzeli hišo, v katero se je vselil znan komunist.« Hišo so jim vrnili, ko je sestra postala udarnica na progi Šamac–Sarajevo.

Kraj, kjer je nekoč stala Štigerjeva vila. FOTO: Ivo Žajdela

V resnici pa so bili primitivni zločinci

Moji zapisi, ki izvirajo iz osebnih pričevanj prizadetih otrok, se s tem končujejo. Dodan je seznam tistih, ki so se javili Demosovi komisiji v Celju in Društvu civilna družba Celje.

Na koncu lahko ugotovim, da moje prizadevanje pri razkrivanju resnice o naši navidezni OF, v resnici pa boljševistični revoluciji, ni bilo zaman. Slovenci so spoznali strahotne laži, sprenevedanja in lažno propagando tistih ljudi, ki so se razglašali za zmagovalce demokracije in človečnosti. V resnici so bili primitivni zločinci, ki jim je šlo samo za oblast, za privilegije in s tem povezano udobno življenje.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Teharje, Celje, pomori, poboji, grobišča [36]

Janez Črnej, Kdo je bila Črna vdova?, Demokracija, 1. 2. 2007