Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Florian Thomas Rulitz [4]

Iz prejšnjega prispevka nadaljujem povzetek iz vsebinsko bogate knjige Floriana Thomasa Rulitza Vetrinjska in »bleiburška« tragedija, tokrat o izročitvah beguncev s Koroške v roke komunističnih zločincev in z angleško prevaro, da jih premeščajo v Italijo.

Leta 2013 je Mohorjeva založba iz Celovca izdala knjigo Floriana Thomasa Rulitza Vetrinjska in »bleiburška« tragedija. Na naslovnici je posnetek, nahaja se v arhivu v Washingtonu, iz britanskega letala taborišča v Vetrinju z begunci 15. maja 1945.

Izročitev Hrvatov od 18. do 24. maja 1945

Kot prvo etnično skupino so Britanci repatriirali Hrvate med 18. in 24. majem (nekateri tedanji viri datirajo začetek 15. maja). Hrvate iz taborišč v Vetrinju in Krivi Vrbi so 18. maja izbrali in natovorili na tovornjake. Sloven­ski begunec Tine Velikonja je povedal, da so prve iz Vetrinja odpeljali Hrvate, ki niso vedeli, kam gredo transporti, pojoč so stopali na angleške vojaške tovornjake. Izročitev v roke jugoslovanske vojske je potekala v Podrožci in Pliberku. »V Rožu in Pliberku so partizani jugoslovanske vojske močno zastražene begunce stlačili v železniške tovorne vagone in te zunaj zaprli,« je zapisal Rulitz. To velja le za Pliberk, pri Podrožci so domobrance na vlak spravljali Angleži.

19. maja so sledili večji transporti v Podrožco. Del repatriirancev so Britanci že pred dnevi prepeljali s tovornjaki v Pliberk. Iz Grabštanja so be­gunce odpeljali v dveh posebnih vlakih. Poleg tega je bilo izročenih tega dne 800 Hrvatov, ki so se zadrževali v okraju Wolfsberg. Do meje so jih spremljali Britanci in jih pri Labotu predali Jugoslovanom. Vojaško poro­čilo navaja, da je bila izvedba transportov vrnjenih beguncev zelo težavna, po številnih pogovorih in dogovorih pa je bilo transporte vendarle mogoče izpeljati.

Posnetek iz britanskega letala taborišča v Vetrinju z begunci 15. maja 1945. VIR: arhivu v Washingtonu (knjiga Rulitz)

Že 20. maja 1945 so vrnili 13.000 beguncev

Po zapisih vojaškega dnevnika je bilo 20. maja 1945 izgnanih okrog 13.000 oseb: »10.000 CROATS incl camp followers making total of 13.000 to be evac through ROSENBACH.« (PRO, WO 170/4241, 05.06.07.1945: W67, War Diary HQ 5 Corps, poveljnik LtGen Keightley, vpis 20. 5. 1945.) Poleg hrvaških in slovenskih begun­cev je jugoslovanska vojska nasilno odpeljala iz celovške jezuitske kasarne (trg pred stolnico) tudi avstrijske državljane. Koroška varnostna direkcija je skušala nasilni transport rekonstruirati in je sestavila poročilo, ki ga je zaključila marca 1952: »20. maja 1945 (na binkoštno nedeljo, zgodaj zjutraj) so bile priprte civilne osebe privedene iz močno prenapolnjenih bunkerjev v jezuitski kasarni v Celovcu in na tamkajšnjem kasarniškem dvorišču naložene na že čakajoča motorna vozila (112, 114, 117, 188, 119, 130). Poleg do­slej imensko ugotovljenih 28 avstrijskih civilistov je bilo na ista vozila naloženih tudi okrog 25 neavstrijskih državljanov (jugoslovanskih državljanov, pripadnikov ustašev, in najbrž dva nemška državljana) in skupno odpeljanih v Jugoslavijo. Transport je sestavljalo več tovornja­kov in dva omnibusa (119a, 130), eskorta partizanov pa je štela skoraj toliko stražarjev, kot je bilo aretirancev (130). Kolona z aretiranci in stražarji se je ob jutranjem svitu odpeljala iz jezuitske kasarne najprej na zahodno stran Celovca, tam so šli partizanski oficirji, ki so spre­mljali transport, v neko hišo (119, 119a, 130), kjer je bil najbrž višji štab Titovih čet, od koder so bile na transport naložene prav tako are­tirane osebe, a očitno samo jugoslovanski državljana (119, 119a, 130). Po približno polurnem postanku se je vožnja nadaljevala preko Vetri­nja na južni strani Vrbskega jezera in po tako imenovani razgledni cesti v Rožek. (KLA, LAD, Schachtel 2, Nr. 3.)

21. maja naj bi bilo nadaljnjih 1.500 beguncev odpeljanih v Jugoslavijo. (PRO, WO 170/4241, 5./6./7.45: W67, War Diary HQ 5 Corps, poveljnik LtGen Keightley. Vojni dnevnik, 21. maja 1945.)

Posnetek iz britanskega letala taborišča v Vetrinju z begunci 15. maja 1945 (detajl s samostanom). VIR: arhivu v Washingtonu (knjiga Rulitz)

Angleška predaja Hrvatov

Begunski hrvaški zgodovinar John Prcela je zapisal, da sta šla tega dne dva transporta iz taborišča v Grabštanju. V prvem transportu so bili predvsem civilisti in družine. Angleški vojaški tovornjaki so jih ob osmih zjutraj pripeljali v Pliberk. Ob enajstih dopoldne so bili uniformiranci in civilisti, med njimi tudi več katoliških duhovnikov, naloženi na dodatne tovornjake. Britanska vojaška policija je na motorjih in s tanki spremljala konvoje na čelu in na koncu kolone. Hrvaški begunci so bili ta dan prepeljani na železniško po­stajo Pliberk–Drveša vas, tam so jih pregledali in poslali z vlakom naprej v Jugoslavijo.

22. maja je sledil nov transport okrog 3.000 Hrvatov, ti so bili predani v Podrožci in v Pliberku. (PRO, WO 170/4241, 05./06./07.45: W67, War Diary HQ 5 Corps, poveljnik LtGen Keightley, vpis 22. maja 1945.)

Odvažanje Hrvatov se je nadaljevalo do 23. maja. (PRO, WO 170/4241, 05./06./07.45: W67, War Diary HQ 5 Corps, poveljnik LtGen Keightley, vpis 23. maja 1945.)

Do 24. maja so Angleži predali Hrvate

O domnevno zadnji repatriacijski akciji, ki je zadela Hrvate v Grabštanju, je Prcela v svoji knjigi napisal (John Prcela, Operation Slaughterhouse. Eyewitness Accounts of Postwar Massacres in Yugoslavia, Philadelphia, 1970): »23. maja je bilo taborišče vojnih ujetnikov pri Grabštanju dokončno razpuščeno; zadnjim 800 Hrvatom, ki so bili v njem, je bil obljubljen prevoz v Italijo, a so bili namesto tega poslani v Pliberk. Na železniški postaji v Grabštanju so morali v četverostopih ob žgočem soncu čakati dve uri in pol. Hrvaškim oficirjem so bile odvzete pištole, s čimer so neposredno kršena zagotovila 'Geneva Convention' /Ženevske kon­vencije/, ki določa ravnanje v mednarodnih vojnih spopadih. Nekaj vojakov in civilistov, ki so se bili najprej zatekli v gozdove, sta lako­ta in izčrpanost prisilili, da se pridružijo tej zadnji skupini jetnikov v Grabštanju. Nazadnje so vso množico jetnikov stlačili v zaprte tovorne vagone in jih zapeljali do naslednje železniške postaje, tam so na vlak pristopili partizani in ga odpeljali v Maribor.«

Po zapisih britanskega vojnega dnevnika je bila predaja Hrvatov jugoslovanski vojski končana 24. maja.

Izročitev Srbov, Črnogorcev in Slovencev

Lot je napisal Rulitz so transporti Srbov in Črnogorcev potekali brez časovne zamude. 24. maja so bili na vrsti trije polki srbskih prostovoljcev (Srpski dobrovoljački korpus) pod poveljstvom podpolkovnika Tatalovića, med njimi tudi kakih 40 slovenskih domobrancev. »Vračanje« Srbov se je 25. maja nadaljevalo po železnici preko Podrožce. 26. maja 1945 poslana brzojavka 5. korpusa v Celovcu podrejenim enotam se je glasila: »10.000 Slovencev in 400 Čr­nogorcev ostaja na območju korpusa. Število Črnogorcev je število do zdaj prijetih, domneva se, da jih je vseh 2.000.« (PRO, WO 170/4241, From GSI 5 Corps raznim prejemnikom, Date & Too 261630B.)

Posnetek iz britanskega letala taborišča v Vetrinju z begunci 15. maja 1945 (detajl, južni del). VIR: arhivu v Washingtonu (knjiga Rulitz)

Glavnino Slovencev so Angleži predali v smrt od 27. do 31. maja

Zadnja etnična skupina, repa­triirana v dneh od 27. do 31. maja, so bili Slovenci. Prvi večji transport Slovencev, srbskih in črnogorskih četnikov je bil 27. maja: »1.300 Sloven­cev evakuiranih v Podrožci.« (PRO, WO 170/4241, W67, War Diary HQ 5 Corps, poveljnik LtGen Keightley, vpis 27.05.1945.)

3.000 Slovencev je sledilo 29. maja 1945 (prav tam, vpis 29.05.1945).

1.950 Slovencev in 50 Hrvatov 31. maja. Spet so šli transporti deloma preko Pliberka deloma preko Podrožce. Le hudo ranjenih beguncev niso vrnili in so jih Britanci premestili v začasni lazaret III v Celovcu.

Angleži so v smrt poslali 26.339 ljudi

Po britanskih navedbah so izročili skupno 26.339 ljudi. Števila izhajajo le iz ocen: 12.196 Hrvatov, 8.263 Slovencev, 5.480 Srbov in 400 Črnogorcev. (PRO, WO 170/4241, 5./6./7.45. W67, War Diary HQ 5 Corps, poveljnik LtGen Keightley, vpis 31.05.1945.)

Rulitz je navedel, da je Nigel Nicolson v svojih spominih 5. korpusu in njegovim enotam očital manipuliranje pri sestavljanju vojnih dnevnikov. »Hrvaški in slo­venski begunci so imeli britanske ocene za prenizke. »Begunci menijo, da bi bilo treba števila dvakrat, trikrat oz. tudi štirikrat zvišati. Razločno višje število razseljenih oseb (displaced persons) na Koroškem navajajo tedanji britanski bilteni in časopisi, ko so bile repatriacije še v največjem teku. Uradni britanski časopisi so bili pri navajanju števil zelo nedoločni. Na splošno so poročali o 100.000 displaced persons, nemški časopisi so jih imenovali versetzte Personen (razseljene osebe). Ob tem pa ne gre pozabiti, da begunski transporti – kakršne koli že vrste – v tistem času niso šli samo v Jugoslavijo.«

Angleži so v smrt poslali več kot 100.000 ljudi

Zavajajoča britanska poročila so bila razširjena tudi med begunci, vrnje­nimi v Jugoslavijo. Tine Velikonja: »Rečeno nam je bilo, da se Britanci umikajo in da gremo tudi mi z Angleži. In rečeno nam je bilo celo, kam natančno bomo prišli, v ita­lijansko Furlanijo, v Palmanovo, da se bodo Britanci z nami vred tja umaknili.«

Nigel Nicolson je menil, da z britanskega vidika ni bilo druge izbire kot zlagati se beguncem. Kajti če bi jim povedali resnico, bi prizadete osebe pla­nile v beg iz vagonov in s tovornjakov. Zavajanje so opravičevali s tem, da so tako begunce lažje zastražili in s tem preprečili množično paniko. Skep­tične osebe so dobile za odgovor, da bodo prepeljani tja, kamor so bili že prepeljani njihovi rojaki. Ta slepilni manever Britancev sta potrdila priči Ivan Ott in Tine Velikonja, ki sta bila v taborišču v Vetrinju. Tudi Hrvat Bruno Bandl iz begunskega taborišča v Podkloštru je pripovedoval podobno.

Angleži so v smrt poslali več kot 100.000 ljudi. Poleg teh severno od Drave (iz Vetrinja) še izjemno veliko množico Hrvatov pri Pliberku, ki jim niso dovolili nadaljevanja poti, ampak so jih nasilno zadržali pred Pliberkom, da je Brozova komunistična vojska lahko vse odgnala, večinoma v smrt.

Posnetek iz britanskega letala taborišča v Vetrinju z begunci 15. maja 1945 (detajl, vzhodni del). VIR: arhivu v Washingtonu (knjiga Rulitz)

Dolničarjevo opravičevanje strašne povojne morije ujetnikov

Ivan Dolničar, politični komisar 14. jugoslovanske divizije, je bil nasta­njen v Velikovcu in je ugotavljal, da so bili pri transportih v vlakih srbski parti­zani, ki so začeli moriti že v Avstriji (3. jugoslovansko armado so sestavljali večinoma Srbi): »Iz Koroške smo na tovorne vlake naložili ujetnike, ki smo jih zajeli, Nemce, ustaše, domobrance, in jih vozili v Maribor, kjer smo jih iz­ročali tretji armadi. Tam na vlaku je bil neki bosanski podoficir, eden izmed vodij transporta. Temu človeku so v zadnji vagon peljali ljudi in on jih je pobijal z nožem. Drugega za drugim. Do Maribora so mu jih pripeljali veliko. Tega podoficirja so potem ustavili, zgrabili in ga pri­peljali k meni, ki sem bil v Velikovcu. Vprašal sem ga, zakaj si to počel, kaj ti je bilo? Odgovoril mi je, ko bi vi vedeli, kaj so ustaši naredili z mojo družino, takrat sem bil še mlad fant in sem gledal, kako so klali očeta, mamo, otroke. Bilo je grozno. Potem me je vprašal, kaj bi jaz storil, če bi se meni zgodilo enako, če bi sam doživel takšno strahoto. Odgovor na to vprašanje ni tako preprost.«

To »pričevanje« je navedel Rulitz. Vendar je pri njem treba biti zelo previden. Prvič, noben drugi vir ni povedal česa takšnega. Drugič, pretkani in pokvarjeni Dolničar je več kot očitno množične pomore ujetnikov hotel upravičiti kot maščevanje. Predvsem pa, Dolničarjevi partizani so nato poklali skoraj vse vrnjene, več kot 100.000 Jugoslovanov.

O pogostem ropanju, marsikdaj so to delali tudi britanski stražarji, in številnih nedovoljenih posegih in trpinčenjih med prevozom v taborišča ter na morišča v Jugoslaviji obstajajo danes številne knjige prič izmed sloven­skih beguncev, npr. Matjaža Klepca (psevdonim) in Janeza Zdešarja.

Preprečitev nadaljnjih repatriacij in emigracija v prekomorske dežele

Zadnji transport uniformiranih slovenskih beguncev je odšel 31. maja. Tega dne se je po taborišču razširila tudi novica, da bodo tisoči civilistov iz Vetrinja prav tako vrnjeni v Jugoslavijo. Britanci so za prevoz do železniške postaje v Podrožci že pripravili tovornjake. Začetek vračanja je bil načrto­van za 1. junija ob petih zjutraj. Poveljnik 5. korpusa generalpodpolkovnik Charles Keightley in njegov generalštabni brigadir Toby Low sta v Celovcu priganjala voditelja civilnega taborišča v Vetrinju, majorja Paula Barreja, naj pristane na načrtovane namere. Kako dvomljivo vlogo sta igrala Keightley in njegov namestnik, kasnejši lord Aldington Toby Low, sta povedala npr. britanska raziskovalca John Corsellis in Nikolaj Tolstoy v svojih obsežnih raziskavah. Barre je bil vojaške ukaze iz glavnega štaba 5. korpusa v Celovcu namenoma prezrl (Rulitz, str. 154).

Nadaljevanje v: Vetrinj, domobranci, Angleži, Florian Thomas Rulitz [6]

1/6